Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot učitelj športne vzgoje za nedoločen čas, ko je bila pri njem z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kar je bila tožena stranka dolžna upoštevati. Tako je ravnala zakonito, ker je po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja o ustreznosti ponujenega delovnega mesta učitelja v oddelku podaljšanega bivanja tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ter mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega tožnik izpolnjuje tudi pogoje po ZOFVI in Pravilniku o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost in razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 28. 7. 2009; naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na navedbe in dokaze tožene stranke, ki jim je brez kančka dvoma verjelo, zavrnilo pa je dokaze tožeče stranke, vključno z njenim zaslišanjem. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožeče stranke je sodišču prve stopnje onemogočilo, da se seznani z dejanskim stanjem. Čeprav je sodišče sklep o zaslišanju tožeče stranke prvotno sprejelo in narok zaradi opravičljive odsotnosti tožeče stranke zaradi bolezni preložilo, je po že izvedenih dokazih kar naenkrat štelo, da zaslišanje ni potrebno, kar je vsaj nenavadno. Sodišče je zaslišalo le ravnateljico tožene stranke, tožeči stranki pa ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni bila zaslišana (8. točka 1. odstavek 339. člena ZPP /pravilno: 2. odstavek 339. člena ZPP/). Razlogi sodbe so nejasni, med seboj v nasprotju oz. v nasprotju z listinami in dokazi, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP (pravilno: 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi z zaslišanjem tožnika gotovo ugotovilo, da tožnik vse svoje aktivnosti po nezgodi vodi v smeri, da bi še naprej delal v svojem poklicu učitelja športne vzgoje skladno z medicino dela. Po letu 2005, ko je invalidska komisija prvič odločala o delazmožnosti tožeče stranke, sta pravdni stranki skupaj organizirali delovni proces na osnovi prilagojenega programa ob sodelovanju sodelavke prof. A.Š.. Naloge, ki jih tožeča stranka ni smela in mogla opravljati, je opravila kolegica. Učni program se je izvajal tako, da sta bila oba učitelja pri isti uri istočasno prisotna in sta se dopolnjevala in sodelovala tako, da je kolegica poskrbela za tiste elemente pouka, ki jih tožnik ni mogel izvajati, ker bi bilo to nevarno za otroke in zanj. To sodelovanje je trajalo od 10. 5. 2005 do 17. 10. 2007, sprejet pa je bil tudi dokument prilagoditev učnega načrta. Vse navedene dokaze je sodišče prve stopnje ignoriralo in ugotovilo, da je ponujeno delovno mesto v oddelku podaljšanega bivanja za tožnika ustrezno, sledilo pa je le izpovedi ravnateljice, ki je povedala, da je bila rešitev s sodelovanjem prof. A.Š. sprejeta v letu 2006/2007, da tožeča stranka ni opravljala prilagojenega dela, da je bila to le začasna rešitev in da je problem, ker je športni učitelj pri uri sam. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 11. 12. 2008, ki je med drugim ugotovila, da je tožnik še nadalje zmožen opravljati delo učitelja športne vzgoje, brez fleksijskih in rotacijskih obremenitev. ZPIZ je sicer kljub takemu mnenju dne 2. 2. 2009 izdal odločbo o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto od 11. 9. 2008, vendar je tožnik s tem v zvezi sprožil socialni spor. Zato je predlagal, da prvostopenjsko sodišče počaka na odločitev v socialnem sporu, vendar neuspešno. Dejstvo je, da je ZPIZ na predlog tožene stranke brez vednosti tožeče stranke odločil, da je delo učitelja v OPB – oddelku podaljšanega bivanja – za tožnika primerno, s čemer tožnik ne soglaša. Dokaza, s postavitvijo izvedenca medicine dela s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni želelo izvesti, sklicujoč se na dopolnilno mnenje, izdano brez pregleda tožnika in mimo medicine dela. Če bi sodišče zaslišalo tožnika, bi izvedelo, da je delo v OPB zaradi svoje narave nepredvidljivo, predvsem v delu neusmerjenega prostega časa (sprostilne igre, elementarne igre v pravljičnem svetu otrok), ki se izvaja v telovadnici ali prosto na zunanjih igriščih. Izvaja se samostojno, brez pomoči drugega učitelja, prihaja do nevarnih situacij, kjer mora poseči učitelj, česar tožnik zaradi zdravstvenih težav ne bi zmogel. Pri pouku športne vzgoje je program predvidljiv in prilagojen, izvajan pa je bil tako, da je tožniku pomagala sodelavka. Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo okoliščin glede vročanja odpovedi, o čemer bi bilo potrebno zaslišati plačanega detektiva. Tožena stranka tožnika tudi ni opozorila na pravico do pomoči oz. mnenja sindikata, vendar sodišče tudi teh okoliščin ni razčistilo.

Dopolnitve pritožbe tožnika pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila podana po izteku pritožbenega roka. Dopolnitvi pritožbe z dne 7. 6. 2011 je tožnik priložil izvedensko mnenje, podano v socialnem sporu opr. št. I Ps 563/2009, z dne 25. 4. 2011, z utemeljitvijo, da je tožnik po vložitvi pritožbe izvedel za nova dejstva in dokaze. S tem v zvezi je potrebno opozoriti tožnika, da ima možnost predlagati obnovo postopka, v kolikor gre za nova dejstva in dokaze v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbami 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju izrecno uveljavlja pritožba, nista podana. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje bistvenih pomanjkljivosti in je ustrezno obrazložena - vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, izrek je jasen in razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo stori sodišče le tedaj, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo v skladu z določbami ZPP, tožnik je ves čas postopka imel možnost sodelovanja v postopku in se je tudi izjavljal o vseh navedbah in zahtevkih oz. ugovorih nasprotne stranke. Pritožba navedeno bistveno kršitev uveljavlja v povezavi z izvedbo dokazov oz. zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le ravnateljico tožene stranke, tožeči stranki pa ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni bila zaslišana, ter z očitkom, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na navedbe in dokaze tožene stranke, ki jim je brez kančka dvoma verjelo, zavrnilo pa je dokaze tožeče stranke, vključno z njenim zaslišanjem. Skladno z določbo 1. odstavka 287. člena ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče, predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ne relativne ne absolutne, zlasti pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po izrecni zakonski določbi 4. odstavka 287. člena ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep, zato so nesprejemljivi očitki pritožbe, ki graja ravnanje sodišča in s tem v zvezi navaja, da je sodišče sklep o zaslišanju tožeče stranke prvotno sprejelo in narok zaradi opravičljive odsotnosti tožeče stranke zaradi bolezni preložilo, po izvedenih dokazih pa „kar naenkrat štelo, da zaslišanje ni potrebno, kar je vsaj nenavadno“. Zavrnitev dokaznih predlogov pa ima lahko za posledico nepopolno oz. zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, ki so za odločbo pomembni oz. s katerimi se dokazujejo odločilna dejstva, vendar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnika je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ker so bila že z izvedbo drugih dokazov ugotovljena pravilno in popolno.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 88. in 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007, 103/2007 – ZDR) ter 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1).

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot učitelj športne vzgoje za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993, z odločbama ZPIZ z dne 29. 9. 2008 ter 2. 2. 2009 pa je bila pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti in priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, fleksijo trupa z rotacijo v optimalnih sklepnih kotih (30°), s polnim delovnim časom od 11. 9. 2009 dalje (priloge B1, B2, B3). Dne 28. 7. 2009 mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelja v oddelku podaljšanega bivanja. Ker tožnik ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s 150-dnevnim odpovednim rokom.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v postopku podaje odpovedi ni bilo bistvenih napak oz. nepravilnosti, ki bi same po sebi povzročile nezakonitost podane odpovedi, odpoved pa je bila podana pravočasno, v okviru šestmesečnega roka, ki je določen v 6. odstavku 88. člena ZDR in teče od nastanka utemeljenega razloga, to pa je v obravnavanem primeru od vročitve dokončne odločbe ZPIZ delodajalcu (odločba ZPIZ z dne 2. 2. 2009 št. ... je bila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženi stranki vročena 4. 2. 2009). V zvezi z vročitvijo obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sočasno ponudbo nove pogodbe ter vročitvijo odpovedi z 28. 7. 2009 je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik obe pisanji dejansko prejel in v zakonskem roku pravočasno zahteval sodno varstvo, vročitev pa je bila opravljena pravilno. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje okoliščin glede vročanja odpovedi ni razčistilo oz. da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje vročevalca T.Š., niso utemeljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov za dvom v verodostojnost pisnih poročil o opravljeni vročitvi družbe Poizvedba, detektivske storitve, zato je bilo zaslišanje vročevalca nepotrebno, zlasti zato, ker tudi morebitne nepravilnosti v zvezi z vročitvijo niso relevantne, kadar je delavcu pisanje dejansko vročeno in zanj zaradi morebitnih napak pri vročanju ne nastanejo nikakršne negativne posledice (npr. zamuda roka za uveljavljanje sodnega varstva ipd.), kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sodelovanjem sindikata v postopku odpovedi. Ker tožnik ni podal zahteve, da se o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedi pisno obvesti sindikat, tožena stranka s tem, ko o odpovedi ni obvestila sindikata, ni kršila postopka odpovedi oz. obveznosti iz 84. člena ZDR. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg določb ZDR pravilno upoštevalo tudi določbe ZPIZ-1. V 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določena nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbah 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oz. usposobljenostjo oz. mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 4. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora pri izbiri drugega delovnega mesta delodajalec upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, usposobljenost zavarovanca po uspešno končani poklicni rehabilitaciji ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb. Po določbi 5. odstavka istega člena pa zavarovanec in delodajalec lahko zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati dokončno odločbo ZPIZ-a z dne 2. 2. 2009 ter tožniku zagotoviti s to odločbo priznane pravice, in da je ravnala zakonito, ker je po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 3. 7. 2009 (priloga B8) o ustreznosti ponujenega delovnega mesta učitelja v OPB tožniku ponudila zaposlitev na delovnem mestu učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, za katerega tožnik izpolnjuje tudi pogoje po 94. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami in dopolnitvami – ZOFVI) ter po Pravilniku o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 57/99 s spremembami). Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno zlasti z listinskimi dokazi, zato zaslišanje tožnika, ki, kot je navedeno v razlogih sodbe, zaradi dolgotrajnejše bolezni ni bilo mogoče, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nujno potrebno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s presojo, da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, ker je tožnik zmožen za delo „učitelj v oddelku podaljšanega bivanja“ z upoštevanjem omejitev glede bremen in upogibanja trupa (z rotacijo v okviru 30 %), kot je bilo ugotovljeno v dopolnilnem izvedenskem mnenju ZPIZ z dne 3. 7. 2009 (B8).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009 utemeljena in skladna z določbami ZDR in ZPIZ-1, tožbeni zahtevek zavrnilo, je torej pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).