Jedro

Upnik je pridobil izvršilni naslov in je sodišče na njegovi podlagi dovolilo izvršbo za dosego nadomestnega dejanja, založen pa je bil tudi predujem v skladu z drugim odstavkom 225. člena ZIZ. Sedaj je nadaljevanje postopka stvar upnika, ki ga je sodišče pooblastilo, da na dolžnikove stroške izvedbo del zaupa nekomu drugemu. To, da navedena določba govori o dolžnikovih stroških, seveda še ne pomeni, da bi upnik izvedbo potrebnih del vnaprej plačeval iz založenega predujma, običajno je namreč, da v sodnih postopkih vnaprej stroške plača sama stranka (tako npr. prvi odstavek 38. člena ZIZ in 152. člen ZPP). Besedna zveza »na dolžnikove stroške« pomeni, da bo stroške teh del, ko se bo napravil končni obračun in ko bo sodišče preverilo upravičenost stroškov, ki (in ko) jih bo priglasil upnik, kril dolžnik. Namen predujma je zgolj ta, da si upnik s tem zagotovi, da bo stroške opravljenih del res pokril dolžnik in da mu ne bo treba na koncu še predlagati izvršbo za izterjavo tako nastalih stroškov. Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca. Bistveno je torej, da se po opravljenih dejanjih preveri upravičenost priglašenih stroškov in šele na tej podlagi s sklepom tudi odmerijo nadaljnji izvršilni stroški, potem pa se priznani stroški nakažejo iz založenega predujma upniku. Vse to v ničemer ne omejuje pravice upnika do učinkovite izvršbe: kot je že bilo rečeno, je v trenutni fazi postopka realizacija izvršilnega naslova v rokah upnika. Iz že opisanih razlogov pa upnik stroškov, ki mu bodo s tem nastali, ne more črpati iz predujma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo (I.) predlog upnika, da se mu izplača del predujma in (II.) njegov predlog za povrnitev stroškov vlog z dne 17. 5. 2022 in 7. 6. 2022. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki predlaga spremembo sklepa tako, da bi se mu izplačal del predujma 23.814,40 EUR, podredno, da se sklep razveljavi, in priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prejel ponudbo družbe L., d. o. o., z dne 14. 5. 2022 za izpolnitev nadomestne nedenarne obveznosti dolžnika, kar bi skupaj z DDV znašalo 29.769,00 EUR. Ponudbo je upnik sprejel, v njej pa je določen 80 % avans za opravo del, ki so bistveni del nedenarne obveznosti po izvršilnem naslovu. V zvezi s tem, ko sodišče prve stopnje obrazlaga svojo odločitev s tem, da mora biti za prenakazilo predujma upniku najprej izdan pravnomočen sklep o stroških, upnik meni, da to ne preprečuje delnega izplačila pred izdajo dokončnega sklepa. Predujem je določen le za kritje stroškov dela, krijejo se tako bodoči, kot tudi že nastali stroški. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi bilo mogoče predujem izplačati le na podlagi računa. Upnik meni, da račun ne more biti edini dokaz o opravljenih delih, saj so tudi situacije oz. ponudbe za izvedbo del, ki vsebujejo popis del in ceno za njihovo izdelavo, listine na podlagi katerih se lahko izplača predujem. Prosta presoja dokazov zahteva samo, da se ugotovi dejstvo obstoja gotovih stroškov, ki so lahko že nastali ali pa so še bodoči. Višina stroškov se po prepričanju upnika lahko dokazuje s kakršnokoli listino.

Upnik meni, da bi moral imeti (upoštevaje 22. in 23. člen Ustave RS) v izvršilnem postopku upnik privilegiran položaj, kar pomeni, da bi bilo celotno breme na dolžniku. Glavni namen izvršilnega postopka je upoštevati interes upnika, da se zagotovita učinkovitost izvršbe in se tem dokončna uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva. Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete, ko izvršba pomeni za dolžnika nesorazmerno težo, česar pa v obravnavani zadevi po mnenja upnika ni. Je pa poseg v pravice upnika, ker se mora zaradi izkazano neizpolnjene denarne terjatve zadolževati za njeno izpolnitev, čeprav je izpolnitev po izvršilnem naslovu vedno v breme dolžnika. Sodišče je namreč izvršbo dovolilo s pooblastilom upnika, da na stroške dolžnika zaupa nekomu drugemu, da na odgovornost dolžnika opravi nadomestno dejanje, ki ga lahko opravi tudi tretji. Dolžnik je moral založiti na račun sodišča 56.400 EUR predujma za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug po upnikovem naročilu opravil dejanje iz izvršilnega naslova. Sklep o plačilu predujma ima značaj izvršilnega naslova, kjer lahko upnik zahteva tudi plačilo tega denarnega zneska (četrti odstavek 225. člena ZIZ). Če je upnik zahteval položitev predujma za stroške, je jasno, da je zahteval denar, ki se potrebuje za izpolnitev nadomestnega dejanja, ki ga sam nima, Sodišče pa je z izpodbijanim sklepom onemogočilo upniku, ki nima denarja, da bi plačal tretjega, ki bi izvršil nadomestno ravnanje, kar pa je v nasprotju z namenom izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve, saj sili upnika v zadolževanje, čeprav je pred sodiščem založen predujem.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da so sredstva predujma strogo namenska in da morajo biti dela pred črpanjem predujma opravljena, stroške del pa je mogoče dokazati le s predložitvijo računa. Nesporno je, da dela še niso bila opravljena in da predračun lahko izkazuje le okvirno višino stroškov. Dolžnik zato pritrjuje izpodbijani odločitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane odločitve, ki nikakor ne posega v katerokoli upnikovo ustavno pravico. Upnik je namreč pridobil izvršilni naslov, sodišče je na njegovi podlagi dovolilo izvršbo za dosego nadomestnega dejanja, založen pa je bil tudi predujem v skladu z drugim odstavkom 225. člena ZIZ. Sedaj je nadaljevanje postopka stvar upnika, ki ga je sodišče pooblastilo, da na dolžnikove stroške izvedbo del zaupa nekomu drugemu. To, da navedena določba govori o dolžnikovih stroških, seveda še ne pomeni, da bi upnik izvedbo potrebnih del vnaprej plačeval iz založenega predujma, običajno je namreč, da v sodnih postopkih vnaprej stroške plača sama stranka (tako npr. prvi odstavek 38. člena ZIZ in 152. člen ZPP). Besedna zveza »na dolžnikove stroške« pomeni, da bo stroške teh del, ko se bo napravil končni obračun in ko bo sodišče preverilo upravičenost stroškov, ki (in ko) jih bo priglasil upnik, kril dolžnik. Namen predujma je zgolj ta, da si upnik s tem zagotovi, da bo stroške opravljenih del res pokril dolžnik in da mu ne bo treba na koncu še predlagati izvršbo za izterjavo tako nastalih stroškov.1 Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca.2 Bistveno je torej, da se po opravljenih dejanjih preveri upravičenost priglašenih stroškov3 in šele na tej podlagi s sklepom tudi odmerijo nadaljnji izvršilni stroški, potem pa se priznani stroški nakažejo iz založenega predujma upniku. Vse to v ničemer ne omejuje pravice upnika do učinkovite izvršbe: kot je že bilo rečeno, je v trenutni fazi postopka realizacija izvršilnega naslova v rokah upnika. Iz že opisanih razlogov pa upnik stroškov, ki mu bodo s tem nastali, ne more črpati iz predujma.

6. Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Ta namen tudi pojasnjuje, da ni razlog za zahtevo po predujmu dejstvo, da upnik nima denarja za stroške oprave nadomestnega dejanja. 2 VSL III Ip 2477/2018. 3 R. Sajovic v Izvršilni postopnik, Tomač k zakonu o izvršbi in zavarovanju, komentar k § 307, str. 457, Društvo Pravnik, Ljubljana, 1944.