Jedro

Zapuščina po sili zakona pride na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči lahko že od tedaj dalje razpolagajo z zapuščino (torej preden podajo dedne izjave ali pred izdajo sklepa o dedovanju) in od tedaj odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove solidarno, v sorazmerju s svojimi dednimi deleži.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu dejatvenemu zahtevku ter naložilo toženkam, da mu morajo solidarno plačati tolarsko vrednost 3.700,00 DEM po menjalniškem tečaju na dan plačila z obrestmi in znesek 37.411,32 SIT prav tako z obrestmi in stroški postopka. Z ugotovitvenim delom sodbe pa je ugotovilo obseg zapuščine pravnega prednika toženk in prehod njegovega dolga do tožnika na toženke kot zapustnikove naslednice, medtem ko je presežni del ugotovitvenega zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženke uveljavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagale, da naj se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. Če je sodišče prve stopnje že gradilo dokazno oceno na izpovedi priče A. P., zaslišane v postopku P 59/97, bi moralo upoštevati tudi izpovedi tam zaslišanih prič V. P. P. in A. P. Dalje bi moralo kritično presoditi izpovedi vseh prič, saj same zadnja leta niso imele stikov z možem oziroma očetom in zato niso imele ničesar oprijemljivega zoper tožnikove trditve. Toženke bi lahko odgovarjale za zapustnikov dolg le v primeru, če bi bile proglašene za dediče. Ugotoviti bi se morala tudi vrednost zapuščine, ker dediči odgovarjajo za dolgove prednika le do višine vrednosti svojih dednih deležev. V zapuščino zapustnika ne sodi polovica stanovanja, ker je bil polog zanj plačan šele, ko je bil zapustnik že v bolnici, ostali obroki pa še niso poravnani. Nepravilna je tudi ugotovitev, da se družba ni razširila z vstopom nove članice V. P. P. Po prenehanju družbe bi moral biti narejen končni obračun, ki pa ni bil napravljen. Izpovedi priče V. P. P. se daje tudi prevelika teža glede na to, da je zainteresirana na izidu pravde.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženke v reviziji formalno pravno niso opredelile. Iz revizijskih razlogov izhaja, da se ne strinjajo s sprejeto dokazno oceno, do katere naj bi prišlo po mnenju revidentk zaradi nekritične presoje izvedenih dokazov in zato, ker je sodišče po prosti presoji uporabljalo dokazne izjave, česar pa ne bi smelo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da revizija v smeri zatrjevanih kršitev postopka ni utemeljena. Člen 8. ZPP uzakonja procesno načelo proste presoje dokazov. Revizijska izvajanja o dokazni oceni sodišč nižjih stopenj, s katero se dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (in kar v revizijskem postopku ni dovoljeno po tretjem odstavku 385. člena ZPP), so v nasprotju z 8. členom ZPP. Predmet postopkovnega preizkusa, kolikor zadeva dokaze, je lahko le vprašanje, ali so bili vsi uporabljeni dokazi izpeljani po določbah ZPP, ki jih vsebujejo predvsem temeljne določbe (1. do 14. člen) in osemnajsto poglavje (dokazi in izvajanje dokazov - od 219. do 272. člena) in ali je sodišče sprejeto dokazno presojo procesno pravilno pojasnilo. V tej smeri pa revizija, kolikor se teh problemov dotakne, ne vsebuje procesno upoštevnih razlogov (argumentov).

Postopkovne narave so tudi tista revizijska izvajanja, ki nasprotujejo tožnikovi zahtevi, da mu morajo toženke plačati vrednost odsvojenega videorekorderja Orion, katerega izročitev je prvotno zahteval. Tako procesno pravico daje tožniku drugi odstavek 191. člena ZPP, po katerem lahko tožnik zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz istega naslova drug predmet ali denarni znesek. Obstoj te terjatve, ki se v reviziji prav tako problematizira, pa zadeva dokazno oceno oziroma dejanske ugotovitve, ki se jih v reviziji ne more izpodbijati, ter deloma uporabo materialnega prava, kar bo pojasnjeno spodaj.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v delu, s katerim se uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo ugotovljeno, da je prva toženka vdova po zapustniku, drugi dve toženki pa da sta zapustnikovi hčerki, nobena pa ni podala kakšne izjave o odpovedi dedovanju, je utemeljen zaključek, da so vse tri zakonite dedinje po zapustniku in zato pasivno legitimirane v predmetnem sporu, katerega predmet so zapustnikovi dolgovi. Po naših predpisih o dedovanju pride zapuščina po sili zakona na dediče (132. člen Zakona o dedovanju, naprej ZD) v trenutku zapustnikove smrti. Zapuščina tako ni niti trenutek brez subjekta. Dediči zato lahko razpolagajo z zapuščino že od trenutka zapustnikove smrti in pred podajo dedne izjave. Vsak dedič je univerzalni naslednik zapustnika. Glede na tak sistem dedovanja odgovarjajo dediči za zapustnikove dolgove že od trenutka zapustnikove smrti ter zapustnikovi upniki niso dolžni čakati na rezultat zapuščinskega postopka (tako je tudi stališče v reviziji citiranega komentarja Kreč - Pavič - peti odstavek na 497. strani). Odgovornost dedičev pa je solidarna (tretji odstavek 142. člena ZD), za dolgove odgovarjajo v sorazmerju s svojimi dednimi deleži (četrti odstavek istega člena). Solidarna narava dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove se kaže v tem, da lahko vsak dedič, ki plača zapustnikov dolg (tako tudi tisti, ki morda pozneje ne deduje), zahteva od tistega sodediča, ki dediščino dobi, povrnitev celega oziroma sorazmernega dela plačila (142. člen ZD). Zapustnikov upnik lahko tako toži dediča na plačilo zapustnikovega dolga ne glede na to, ali že obstaja sklep o dedovanju (tudi stališče prof. Zupančiča - Dedno pravo 1984, točka 503).

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da spada v zapuščino po pokojnem svojcu toženk polovica stanovanja, katerega vrednost znaša več kot 100.000,00 DEM (brez upoštevanja vrednosti opreme, ki do 1/2 prav tako spada v zapuščino). Pravno podlago za take ugotovitve, ki imajo pomen predhodnega vprašanja v pravdi, sta imeli sodišči tudi v prvem odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj znaša dolg zapustnika do tožnika tolarsko vrednost 3.700,00 DEM in terjatev 37.411,32 SIT, kar pomeni, da znaša celotna sporna terjatev le dobrih 4.000,00 DEM. Take ugotovitve same po sebi pojasnjujejo v reviziji izpostavljene okoliščine, ki zadevajo vprašanje pokritosti zapustnikovega dolga z vrednostjo njegove zapuščine. Glede na zgoraj povzete ugotovitve se pokaže, da je vrednost zapuščine več kot 50.000,00 DEM, vrednost celotnega spornega dolga pa le dobrih 4.000,00 DEM (ter je tako celoten dolg bistveno nižji od vrednosti zakonitega deleža zgolj ene od dedinj). Ob takih ugotovitvah z odločbama sodišč nižjih stopenj niso mogle biti kršene kakšne pravice toženk iz 142. člena ZD.

Obravnavani spor je obligacijskopraven (upnik namreč terja izpolnitev obveznosti dolžnika). Take narave je spor ostal ne glede na svoj ugotovitveni del (ki je bil zgolj posledica ugovorov toženk, da zapustnik ni zapustil kakšnega premoženja). Ugotovitveni del odločitve je tako zgolj v funkciji dajatvenega - obligacijskopravnega zahtevka (kateri - namreč ugotovitveni - bi bil lahko v celoti pojasnjen zgolj v razlogih sodbe, kot je to praviloma pri predhodnih vprašanjih). Ugotovljeno dejansko stanje (ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa, kot je že spredaj pojasnjeno), pa utemeljuje tudi po presoji revizijskega sodišča na nižjih stopnjah sprejeto presojo, da je zapustnik zapustil dedinjam - toženkam določeno premoženje, ki presega vrednost spornega dolga.

Revizijska izvajanja, ki se nanašajo na videorekorder Orion, na zapustnikov vložek in na poslovanje videoteke kot družbe tožnika in zapustnika in njeno prenehanje, posegajo v dokazno oceno sodišč nižjih stopenj oziroma v dejanske ugotovitve. Te ugotovitve, na katere so vezane tako toženke kot revizijsko sodišče, utemeljujejo zaključek, da je tožnik vložil v družbo z M. B. prispevek 3.500,00 DEM in videorekorder in da je slednjemu posodil tudi 200,00 DEM, da je družba tožnika in B. prenehala potem, ko je M. B. prenesel njeno dejavnost v Logatec, in da M. B. po prenehanju družbe ni vrnil tožniku njegovega vložka (in posojila), čeprav sta soglasje o delitvi v družbo vloženega premoženja že dosegla v času pred smrtjo M. B. Take ugotovitve o obstoju dolga utemeljujejo celotno odločitev o obveznosti toženk.

Ker revizijski razlogi po obrazloženem niso bili podani, uradoma upoštevnih kršitev pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, je neutemeljeno revizijo toženk zavrnilo (393. člen ZPP).