U-I-173/93

11/11-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 11/11-1993 obravnavalo pobudo Marije Podergajs iz Šmartnega in

s k l e n i l o:

Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti 51. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list. RS, št. 12/92).

O b r a z l o ž i t e v:

Marija Podergajs je 10/9-1993 vložila pobudo za oceno ustavnosti 51. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da se delavcem, ki so jih organizacije oziroma delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu (v nadaljevanju tudi: detaširani delavci), vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo iz plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Pobudnica navaja, da je kot detaširana delavka devet let delala v tedanji Nemški demokratični republiki. Upokojila se je 21/2-1992, skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ji pri odmeri pokojnine ni upoštevala plače, ki jo je dejansko prejemala v tem obdobju, ampak je kot osnovo štela le plačo, od katere je njen delodajalec Emona oziroma Emona commerce v tem obdobju plačeval prispevke v pokojninski sklad.

V pobudi prikazuje, kako se je v preteklosti v posameznih obdobjih, obdobje dela v tujini upoštevalo pri določanju pokojninske osnove in navaja, da se je to vedno reševalo v korist detaširanih delavcev, ker so podjetja, da bi plačevala nižje dajatve (prispevke in davke), plačevala nizek dinarski del plače, dejanske plače, dinarski in devizni del, pa so bile znatno višje. Meni, da rešitev v izpodbijanem 51. členu ni pravična, zato ustavnemu sodišču predlaga, da pristojnim zakonodajnim organom naloži, da spremenijo ta člen tako, da se detaširanim delavcem vštejejo v pokojninsko osnovo celotne plače. Podrejeno pa predlaga, da bi se plače detaširanih delavcev, dosežene do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vštevale v pokojninsko osnovo po predpisih, ki so veljali takrat, ko so delali v tujini. Želi, da bi se ji v pokojninsko osnovo upoštevala plača, ki jo je dobivala v času od 1. marca 1968 do 1. januarja 1973. Ne navaja pa, v čem naj bi bila neustavnost izpodbijane določbe zakona.

Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.

Zakonska določba, ki jo pobudnica izpodbija, je začela veljati 1. aprila 1992, torej potem, ko je bila pobudnica že upokojena.

Določba 298. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/93) pa določa, da uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 31/3-1992, lahko zahteva, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodnejše. Na ta način vsebina izpodbijane določbe zakona lahko vpliva neposredno na pobudničine pravice. Zato je sodišče pobudnici priznalo pravni interes za vložitev pobude.

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter na ekonomskih - zavarovalniških - načelih. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja so večinoma odvisne od trajanja in višine vplačanih prispevkov.

Glavni vir financiranja pokojninskega zavarovanja so prispevki, ki jih plačujejo zavarovanci in delodajalci. Pokojnine, razen izjemnih primerov, so bile vedno odvisne od dobe trajanja zavarovanja in od osnove, od katere je bil vplačevan prispevek. To je veljalo tudi za delavce, ki so bili na delu v tujini. Po predpisih se je v osnovo za določitev pokojnine vštevala osnova, od katere so bili plačani prispevki. Osnovo za obračunavanje in plačevanje prispevkov za v tujini zaposlene zavarovance so določali organi, ki so bili s predpisi za to pooblaščeni.

V obdobju, za katerega pobudnica želi, da se ji upošteva pri določitvi pokojninske osnove, je veljal temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64). Ta je v 30. členu določal, da se starostna pokojnina odmerja od povprečnega mesečnega zneska osebnega dohodka, po katerem je bil zavarovanec zavarovan v katerihkoli zaporednih petih letih zavarovanja v zadnjih desetih letih zavarovanja. Drugi odstavek 33. člena istega zakona je pooblaščal zvezno skupščino, da z odlokom natančneje določi, kaj je treba razumeti z osebnim dohodkom, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove. Zvezna skupščina je zato sprejela odlok o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in plačevanje prispevkov (Uradni list SFRJ št. 5/65), v katerem je v prvi točki določeno, da je osebni dohodek, ki je po določbah tega odloka podlaga za izračun pokojninske osnove v smislu temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in temeljnega zakona o invalidskem zavarovanju, tudi podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če ni v tem odloku ali v zveznem zakonu drugače določeno. V 15. točki tega odloka je bilo določeno, da se delavcem, zaposlenim v tujini pri mednarodnih in drugih organizacijah po mednarodni pogodbi ali pri tujih delodajalcih, in ta čas zavarovanim pri jugoslovanskem nosilcu socialnega zavarovanja, vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove osnova, od katere so ta čas plačevali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Osnovo je določila Skupščina Jugoslovanske skupnosti socialnega zavarovanja. Ta odlok je veljal le do 8. julija 1965, ko je začel veljati temeljni zakon o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in osnove za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje delavcev (Uradni list SFRJ, št. 29/66). Ta zakon pa ni posebej določil, kateri dohodek je podlaga za določitev pokojninske osnove za delavce na delu v tujini, ki so ostali zavarovanci jugoslovanskega socialnega zavarovanja, pač pa je v 14. členu določil, da se delavcem, zaposlenim v tujini pri mednarodnih in drugih organizacijah po mednarodni pogodbi ali pri tujih delodajalcih, ki ta čas niso zavarovani pri jugoslovanskem nosilcu socialnega zavarovanja, vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove osnova, ki je bila po veljavnem sklepu Skupščine Jugoslovanske skupnosti socialnega zavarovanja podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje.

Navedeni predpisi torej niso neposredno in izrecno urejali vprašanja, ali se detaširanim delavcem štejejo v pokojninsko osnovo vsi prejemki ali le tisti, od katerih so bili plačani prispevki.

Za podobne primere, ko je šlo za delavce, ki so bili zaposleni v tujini pri mednarodnih ali drugih organizacijah po mednarodni pogodbi ali pri tujih delodajalcih, in ta čas niso bili zavarovani pri jugoslovanskem nosilcu socialnega zavarovanja, je zakon izrecno določil kot osnovo zneske, od katerih so bili v tem času plačevani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi za ostale kategorije zavarovancev je sistem temeljil na tem načelu.

Pobudnica zatrjuje, da se je v tem obdobju detaširanim delavcem v pokojninsko osnovo všteval celotni osebni dohodek, izplačan v tujini. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča SRS, opr. št. U II 786/71. V tej sodbi je Vrhovno sodišče SRS res zavzelo takšno stališče, vendar je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslavije opr. št. Ui-s 575/72 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, s čimer je obveljalo stališče tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, po katerem je bil kot pokojninska osnova za detaširanega delavca upoštevan osebni dohodek, od katerega je bil plačevan prispevek za socialno zavarovanje.

Vsebinsko enako je to vprašanje uredil zakon o pokojninskem in invaliskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 54/72) in na njegovi podlagi izdani sklep o osnovah za obračunavanje in plačevanje prispevkov za v tujini zaposlene zavarovance (Uradni list SRS, št. 7/73). Tudi poznejši predpisi, ki jih podrobno navaja pobudnica, so kot osnovo določali zneske, od katerih so bili plačani prispevki. Iz doslej povedanega izhaja, da se pobudničin položaj glede pokojnine ne bi izboljšal, tudi če bi se za odmero njene pokojnine uporabili predpisi, veljavni v času, ko je delala v tujini kot detaširana delavka.

Ustavno sodišče pa tudi ni ugotovilo protiustavnosti 51. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kolikor ta ureja določitev pokojninske osnove detaširanih delavcev za bodoče.

Po določbi 2. odstavka 228. člena veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je osnova za obračunavanje prispevkov za delavce, ki so v delovnem razmerju pri domačem izplačevalcu plače in so razporejeni na delo v tujino, plača, od katere se po posebnem zakonu plačuje davek od osebnih prejemkov, to je plača za enaka dela v državi - 14. člen zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91-I).

Državljanom je po ustavi zagotovljena pravica do socialne varnosti in to pod pogoji, določenimi z zakonom (50. člen ustave). Socialna varnost se zagotavlja tudi s pokojninskim zavarovanjem. Za urejanje obveznega pokojninskega zavarovanja je po ustavi pooblaščena država (2. odstavek 50. člena ustave). Glede na to, da ustava natančnejših načel za ureditev pokojninskega zavarovanja ne določa, je zakonodajalec dolžan pokojninsko zavarovanje urediti tako, da ne bo v nasprotju z ustavnimi načeli pravne in socialne države. Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani 51. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v neskladju s katerim od teh ustavnih načel, zato tudi ni utemeljenega razloga za sprejem pobude.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo z večino glasov sedem proti dva.

P r e d s e d n i k: dr. Peter Jambrek