Jedro

Odsotnost delavca stranke, ki je pravna oseba, ne more biti utemeljen razlog za sklepanje, da pravni osebi sodno pisanje ni bilo vročeno. Pravna oseba mora namreč imeti poslovanje organizirano tako, da si zagotovi (pravočasen) prevzem sodnih pošiljk (pravna oseba namreč ne more biti odsotna). Tej zahtevi pa je prilagojen tudi sistem vročanja sodnih pošiljk stranki, ki je pravna oseba.

Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). V vlogi z dne 18. 11. 2016 je tožeča stranka zahtevala le povračilo stroškov prevodov v končnem znesku, ne da bi navedla tudi količino opravljenega dela. Tako nekonkretiziranega zahtevka zato sodišče ni moglo preizkusiti. Ne zadostuje namreč zgolj sklicevanje na priloženi račun (priloga A36), ki je tudi sicer sestavljen v tujem jeziku in ga zato sodišče ni bilo dolžno presojati.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati 26.921,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), in da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.140,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. S sklepom pa je zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov prevodov v znesku 694,75 EUR zavrnilo.

3. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki z navedbo, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, saj ni prejela obvestila o dospeli pošiljki, smiselno uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu stroškovnemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

O pritožbi zoper zamudno sodbo

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da mu je bila tožba pravilno vročena. Navaja, da je zaradi narave dela (ukvarja se z logistično dejavnostjo v mednarodnem prometu) direktor tožene stranke, ki edini dviguje pošto v Ljubljani, odsoten po več mesecev in tako tudi v obdobju od oktobra do decembra. V potrditev dejstva, da je bil v spornem času odsoten, je predlagal zaslišanje prič.

8. Odsotnost delavca stranke, ki je pravna oseba, ne more biti utemeljen razlog za sklepanje, da pravni osebi sodno pisanje ni bilo vročeno. Pravna oseba mora namreč imeti poslovanje organizirano tako, da si zagotovi (pravočasen) prevzem sodnih pošiljk (pravna oseba namreč ne more biti odsotna). Tej zahtevi pa je prilagojen tudi sistem vročanja sodnih pošiljk stranki, ki je pravna oseba. Sodne pošiljke, za katere je predpisana osebna vročitev, se pravni osebi vročajo na naslovu, ki je vpisan v register (3. odstavek 139. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 142. člena ZPP) tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (133. člen ZPP). Če pisanje na tak način pravni osebi ni mogoče opraviti, se po 3. odstavku 142. člena ZPP v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih pusti obvestilo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če ga v navedenem roku ne dvigne, se skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka.

9. Iz vročilnice, pripete k list. št. 16 izhaja, da je bila toženi stranki tožba s pozivom na odgovor nanjo vročena na naslov D. v Ljubljani, ki je tudi poslovni naslov in sedež tožene stranke, vpisan v sodni register, kot izhaja iz spletnih strani AJPES-a. Ker toženi stranki vročevalec navedene pošte ni mogel izročiti, je dne 13. 10. 2016 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Ker ga v tem roku ni dvignila, se skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ga je prejela s fikcijo dne 28. 10. 2016. 10. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano (1. odstavek 224. člena v zvezi s 149. členom ZPP). Dovoljeno pa je izpodbijati z dokazi v njej ugotovljena dejstva ali pravilnost njene sestave (4. odstavek 224. člena ZPP). Zgolj s trditvijo, da tožena stranka obvestila pošte o prispeli pošiljki ni prejela, pa tožena stranka ni uspela izpodbiti vročilnice v smislu 4. odstavka 224. člena ZPP. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, kar je eden od pogojev, ki morajo biti po 1. odstavku 318. člena ZPP kumulativno izpolnjeni za izdajo zamudne sodbe.

11. Zamudna sodba je posledica predpostavke, da so v tožbi navedena dejstva zaradi odsotnosti odgovora toženca nanjo, resnična (primerjaj tudi 2. odstavek 214. člena). Zamudne sodbe zato ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). S pritožbenim očitkom, da ni izpolnjen predpogoj za izdajo zamudne sodbe, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhajala iz samih dejstev, navedenih v tožbi, pa s konkretizacijo tega očitka pritožnica uveljavlja prav pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten pritožbeni razlog, zato tudi ni upošteven. Pritožnica tako protispisno očita nesklepčnost tožbenega zahtevka s trditvijo, da iz same tožbe izhaja, da je obstajala pisna pogodba, katere sestavni del je bil Dogovor o ravni storitev, iz napadane sodbe pa izhaja, da ta pogodba s strani tožene stranke nikoli ni bila podpisana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožbene naracije ne izhaja, da naj bi med pravdnima strankama bila sklenjena pisna pogodba, pač pa, da se je pogodba, poimenovana "Dogovor o ravni storitev", med pravdnima strankama izvajala, čeprav je tožena stranka ni podpisala. Na to navezujoča pritožbena trditev o tem, da je sporno, ali sta pravdni stranki sploh kdaj sodelovali, pa že posega v dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, prvostopenjsko sodišče pa povzelo v izpodbijano sodbo. Šele v pritožbi oporekane višine tožbenega zahtevka tudi ni mogoče podvreči vprašanju sklepčnosti tožbenega zahtevka, pač pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja o višini dolga tožene stranke. V zvezi s tem pa je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti višine tožbenega zahtevka glede porabljenega goriva in cene le-tega. Obseg tožbenih trditev je namreč odvisen tudi od obrambnih trditev tožene stranke glede spornih dejstev. Če teh ni zaradi neaktivnosti tožene stranke v postopku, se neprerekane trditve tožeče stranke, kot je bilo že obrazloženo, štejejo na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP za priznane.

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov prevodov, ker tožeča stranka ni predložila overjenih prevodov, ampak le navadno kopijo teh prevodov. Ker pa iz overitvenih klavzul na koncu prevodov izhaja, da so predmetni prevodi nastali 13. 2. 2016, tožeča stranka pa je tožbo vložila 25. 7. 2016 je sodišče sklepalo, da izdatek za overjene prevode listin v tem postopku ni nastal zaradi tega postopka oz. v zvezi z njim, zato za pravdo ni bil potreben.

15. Z navedenim stališčem prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tožbi priložil listine, ki v izvirniku obstojijo le v tujem jeziku, tudi v overjenem prevodu skladno z 2. odstavkom 226. člena ZPP. Navedene listine je pri presoji zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP presojalo tudi prvostopenjsko sodišče in ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Pravilno pritožnik opozarja, da že zakon nalaga stranki, ki v namen dokaznega postopka predloži listine v tujem jeziku, da jih predloži tudi v overjenem prevodu, zato gre v taki situaciji tudi po presoji pritožbenega sodišča za stroške, ki so za pravdo potrebni v smislu 155. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožniku, da zakon stranki ne nalaga, sodišču predložiti overjene prevode v izvirniku, da bi se stroški v zvezi s prevodi priznali kot potrebni. Po 1. odstavku 107. člena ZPP so listine, ki se priložijo vlogi, lahko v izvirniku ali prepisu, kot prepis pa šteje tudi fotokopija izvirnika listine. Ker pa nikjer v zakonu ni najti časovnih omejitev, kdaj bi morali prevodi nastati glede na vložitev tožbe, da bi jih bilo mogoče šteti kot potrebne stroške, nastale v zvezi s posameznim postopkom, kljub časovnemu zamiku med nastankom prevodov (13. 2. 2016) in vložitvijo tožbe (25. 7. 2016) ni mogoče sklepati, da niso nastali zaradi vložitve predmetne tožbe.

17. Tako se pokaže, da z razlogi izpodbijanega sklepa ni mogoče utemeljiti zavrnitve stroškovnega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na prevode. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 18. 11. 2016 priglasila stroške prevodov po sodnem tolmaču v znesku 694,75 EUR in se pri tem sklicevala na vlogi priložen račun družbe I d.o.o. v prilogi A36. 18. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). V vlogi z dne 18. 11. 2016 je tožeča stranka zahtevala le povračilo stroškov prevodov v končnem znesku, ne da bi navedla tudi količino opravljenega dela. Tako nekonkretiziranega zahtevka zato sodišče ni moglo preizkusiti. Ne zadostuje namreč zgolj sklicevanje na priloženi račun (priloga A36), ki je tudi sicer sestavljen v tujem jeziku in ga zato sodišče ni bilo dolžno presojati. Materialnopravno pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, čeprav iz drugih razlogov. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njunega neuspeha v pritožbenem postopku.