Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob upoštevanju, da gre za ožjo družinsko skupnost, in izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja, da je osumljeni že skušal vplivati na oškodovanko, je sodišče razumno presodilo, da navedena ravnanja konkretno izkazujejo nevarnost vplivanja na priče v tem kazenskem postopku.
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega N.M. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka vlaga zagovornik osumljenega N.M. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi.
3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.
B.
4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da v izpodbijanem sklepu ni izkazan obstoj utemeljenega suma, da je osumljeni N.M. storil očitani kaznivi dejanji. Navedbe, da očitek dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ temelji na izmišljeni zgodbi oškodovanke (osumljenčeve hčere), v katero jo je prisilil njen partner A.K., da bi jo ločil od družine, in da iz zbranih dokazil ni mogoče razbrati, da je do storitve kaznivega dejanja sploh prišlo, predstavljajo izpodbijanje izključno dejanskih (ne pa pravnih) zaključkov izpodbijanega sklepa, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Enako velja tudi glede navedb v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ. Utemeljen sum, da je osumljeni pred vrati svoje stanovanjske hiše oškodovanca A.K. z udarcem zbil na tla, nato pa odšel v hišo in se vrnil z nožem v roki ter s tem pri oškodovancu vzbudil močno prestrašenost, zahteva namreč izpodbija le po dejanski plati z navedbami, da je osumljeni ravnal obrambno in da je hotel zaščititi hčer pred njenim partnerjem, ki se je do nje vedel vedno bolj nasilno in si jo hotel podrediti. Glede utemeljenega suma zahteva prav tako neutemeljeno navaja, da izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju v tem delu ni odgovoril na (v zahtevi ponovljene) pritožbene navedbe. V drugostopenjskem sklepu je senat pritožbo osumljenčevega zagovornika povzel ter glede tega vprašanja jasno in obrazloženo (2. stran) pritrdil zaključkom preiskovalne sodnice.
5. Neutemeljeno zahteva izpodbija tudi zaključek pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V zvezi s tem zagovornik izpostavlja sicer tehtno dejstvo, da se osumljenemu v tej zadevi v okviru kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ očita izvrševanje spolnih dejanj v času od septembra 2003 do leta 2005, torej pred več leti, ne pa tudi kasneje. Vendar pa sodišče tega dejstva v obrazložitvi ni spregledalo, poleg tega pa izpodbijani sklep ni bil izdan le zaradi (utemeljenega suma) storitve navedenega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Ta priporni razlog se nanaša tudi na kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 z drugačnim oškodovancem in objektom varstva, česar zahteva z ničemer ne izpodbija. Zahtevi ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi, nadalje pa očitek ni konkretiziran, zato ga podrobneje ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).
6. Z izpodbijanim sklepom je bil zoper osumljenega N.M. odrejen pripor tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo (8. stran prvostopenjskega sklepa), da je osumljeni zlasti na oškodovanko (hčer) skušal vplivati tako, da jo je osamil, pri čemer so se pritiski pričeli po tem, ko so bili oškodovanka ter njena mati in brat, to je osumljenčeva žena in sin, na razgovoru pri šolskem svetovalnem delavcu A.S. Sodišče poleg tega ugotavlja, da je oškodovanka osumljencu v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 183. člena KZ v mesecu avgustu 2009 napisala pismo, da je bila dovolj dolgo tiho, da se je morala odpreti in da naj ji ne brani fanta, ki jo ima rad in ji pomaga. Naslednji dan jo je osumljeni odpeljal na policijo, kjer naj bi A.K. ovadila, in ji pokazal dve poslovilni pismi z grožnjo s samomorom, na sina pa naslovil oporoko. Ob upoštevanju, da gre za ožjo družinsko skupnost, je sodišče izhajajoč iz tako ugotovljenega dejanskega stanja razumno presodilo, da navedena ravnanja konkretno izkazujejo nevarnost vplivanja zlasti na hčer, pa tudi na sina in ženo osumljenca kot priče v tem kazenskem postopku. Kolikor pa zahteva navaja, da vpliva ni bilo in da je bila grožnja s samomorom zgolj posledica zavedanja, kakšen odziv bo izmišljena zgodba o spolni zlorabi imela v njegovem okolju, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).
7. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, uvodoma zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni obrazložena (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato je ni bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika osumljenega N.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).