Jedro

Če je sodišče prve stopnje odločalo brez glavne obravnave, vendar na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi glavne obravnave ni zahtevala, sodišče ni bilo dolžno razpisati glavne obravnave in je lahko odločalo na seji, glede na 2. odstavek 50. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1255/96-8 z dne 9.7.1998.

Obrazložitev

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 28.6.1996 zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Urbanistične inšpekcije Uprave za inšpekcijske službe Občine D. z dne 3.2.1994, kolikor se ta nanaša na 1. točko izreka odločbe, s katero je odločeno, da mora tožnica do 22.4.1994 odstraniti lesen počitniški objekt na parc. št. 304/2 k.o. B. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, ter kolikor se nanaša na 4. in 5. točko izreka, po kateri bo stroške postopka izvršbe plačal investitor in da pritožba ne zadrži izvršitve. Odpravila pa je 2. in 3. točko izreka in jo nadomestila z novo 2. in 3. točko. Nova 2. točka izreka se glasi: "Za objekt iz 1. točke izreka navedene prvostopne odločbe veljajo naslednje prepovedi: priključitev objekta na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja, prijava stalnega ali začasnega prebivališča, vpis in sprememba v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, promet z objektom ali z zemljiščem, na katerem objekt stoji, uporaba ali upravljanje gospodarskih in drugih dejavnostih v objektu, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih poslov med živimi in odmera davčnih in drugih dajatev." Nova 3. točka izreka se glasi: "Če investitor ne bo izvršil naloženega dela na način in v roku, kot je to odločeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške." Tožena stranka ugotavlja, da tožnica za sporni objekt nima ustreznega dovoljenja. Zato je sporni inšpekcijski ukrep utemeljen glede na določbo 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90 in 18/93). Ta določa, da odredi organ urbanistične inšpekcije, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Sodišče je tožničino tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Zavrača ugovor, da je za ugotovitev dejanskega stanja pomembno, ali je za sporni objekt potrebno lokacijsko dovoljenje ali zadošča priglasitev del, saj tožnica nima lokacijskega dovoljenja, niti odločbe o priglasitvi del. Res je, da se je po določbah ZUN, ki so veljale v času, ko je tožnica postavila objekt, štelo, da so priglašena dela dovoljena, če pristojni organ v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve ni izdal potrdila o priglašenih delih. Vendar sklicevanje na navedeno ureditev po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev o stvari. Iz podatkov priloženih upravnih spisov in tudi iz tožbenih naved ne izhaja, da je tožnica priglasila postavitev spornega objekta pri pristojnem organu.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je v konkretni zadevi potrebna priglasitev del ali lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje. Tudi ni upoštevalo, da se je urbanistični plan po trasiranju avtoceste B. - T. spremenil. Navedena dejstva bi lahko ugotovilo tako, da bi opravilo glavno obravnavo, saj sicer nima dejanske podlage za odločanje. Zato je podana kršitev postopka iz 2. odstavka 72. člena ZUS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče zavrača ugovor, ki ga tožnica ponavlja v pritožbi, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali je potrebno lokacijsko dovoljenje ali le priglasitev del. Ta ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pomembno bi bilo, da bi tožnica izkazala priglasitev, na katero organ ni reagiral. Tega pa ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor o spremembi urbanističnega plana. Tudi če je bil urbanistični plan res spremenjen, to ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe (inšpekcijskega ukrepa). Sodišče prve stopnje je res odločalo brez glavne obravnave, vendar na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi glavne obravnave niti ni zahtevala. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati glavne obravnave in je lahko odločalo na seji glede na 2. odstavek 50. člena ZUS. Določbe postopka v upravnem sporu torej niso bile kršene.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.