Jedro

Sklep o ustavitvi izvršbe zaradi umika predloga za izvršbo ne predstavlja sodne odločbe, s katero je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno.

S tem, ko je bilo v sodbi odločeno o delu pravdnih stroškov, ki so že bili priglašeni, ni bila »konzumirana« tudi pravica tožeče stranke o zahtevi za odločitev o stroških po 7. odst. 163. čl. ZPP. Tožeča stranka je v skladu s to določbo zahtevala plačilo stroškov, katerih še ni priglasila in prvostopno sodišče je pravilno o njeni zahtevi odločilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka ter izpodbijani sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo in sklepom v zvezi s popravnim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 76152/2010 z dne 3.6.2010 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1936/2011 z dne 15.6.2011 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka za znesek 822,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od različno zapadlih posameznih dolgovanih zneskov (1. točka izreka). Za znesek 131, 40 EUR je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 86,52 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Po zahtevi tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov je prvostopno sodišče dne 30.10.2013 izdalo še sklep, kjer je toženi stranki naložilo plačilo 73,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper 1. in 3. točko izreka sodbe in zoper sklep o stroških z dne 30.10.2013. Uveljavljala je pritožbene razloge iz 2. odstavka 339. čl. ZPP ter predlagala, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, ali da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede izpodbijanega sklepa pa predlaga, da se ga spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in navedla, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna ter predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče sme v sporih majhne vrednosti presojati odločitev sodišča prve stopnje le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP).

7. Neutemeljena so obširna izvajanja pritožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP s tem, da je odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Sklep o ustavitvi izvršbe zaradi umika predloga za izvršbo (B9), na katerega se sklicuje pritožnica, ne predstavlja sodne odločbe, s katero je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Prav tako pa iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1936/2011 z dne 15. 6. 2011 nedvomno izhaja, da sklep o izvršbi v delu, ki je predmet tega spora, ni postal pravnomočen. Zato pritožbenih trditev, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, pritožbeno sodišče ne more sprejeti kot pravilnih. S tem pa se izkaže, da očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Pritožnica s tem, ko navaja, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje nerazumljivo zgrajena in s tem obremenjena s kršitvijo 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, po eni strani polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, glede česar pritožba ni dovoljena, pa drugi strani pa očitek o nerazumljivosti obrazložitve prvostopne sodbe ne drži, saj so obrazložena vsa dejstva, ocenjeni predloženi dokazi, prav tako pa ni nasprotij med enimi in drugimi.

9. Še posebej pa nima prav pritožnica, ko trdi, da bi morala tožeča stranka dokazati negativno dejstvo, torej da toženka ni plačala celotne terjatve. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu vsaki stranki nalaga, da za svoje trditve predloži ustrezne dokaze. Na trditve tožene stranke, da ji je tožeča stranka z umikom predloga za izvršbo potrdila plačilo celotnega dolga, je tožeča stranka odgovorila, da je bil plačan le znesek v višini 490,20 EUR. S tem se je dokazno breme o tem, da je bilo plačanega več, spet prevalilo na toženo stranko. Če je torej pritožnica vztrajala, da je plačala več, bi morala za to svojo trditev predložiti ustrezen dokaz, česar pa ni storila, kljub temu, da je to možnost v postopku pred sodiščem prve stopnje imela. Zato ji ni bila odvzeta možnost obravnavanja, s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je iz nedokazanega dejstva o plačilu zaključilo, da obveznost v višini, ki jo je prisodilo, ni prenehala.

10. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ravnalo, ko je v tej zadevi odločilo brez izvedbe naroka, saj dejansko stanje glede na zgoraj navedeno ni bilo sporno, prav tako pa nobena stranka ni predlagala izvedbe naroka, oziroma obe stranki sta v svojih vlogah predlagali ravno nasprotno. Tudi sama pritožnica je v odgovoru na dopolnitev tožbe navedla, da naj sodišče odloči brez nadaljnjega obravnavanja.

11. Ker je bila v skladu z določbo 454. čl. ZPP izdana sodba brez naroka, je prvostopno sodišče upoštevaje določbo 7. odst. 163. čl. ZPP o zahtevi za izdajo sklepa o stroških odločilo s posebnim sklepom. Preozko je razumevanje pritožnice, da se citirana določba uporablja le za točno določene primere in da je bila s tem, ko je bilo v sodbi odločeno o delu pravdnih stroškov, ki so že bili priglašeni, »konzumirana« pravica tožeče stranke o zahtevi za odločitev o stroških po 7. odst. 163. čl. ZPP. Tožeča stranka je v skladu s to določbo zahtevala plačilo stroškov, katerih še ni priglasila in prvostopno sodišče je pravilno o njeni zahtevi odločilo. Namen procesnih norm ni v tem, da se omejuje sodno varstvo, kar izhaja iz večine pritožbenih navedb pritožnice, pač pa to, da imata obe stranki v postopku enake možnosti.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi zoper izpodbijani del sodbe in zoper sklep zavrnilo in ju v tem obsegu potrdilo (353. čl. in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP).