Jedro

Ker ZDen vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe prejšnjega lastnika, je samo v tem primeru mogoča vzpostavitev lastninske pravice na podlagi 31. člena ZDen. To velja tudi v primeru, ko pravica uporabe še ni bila predmet dedovanja, saj zapuščina po samem zakonu preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 6, vl. št. 292. V obrazložitvi sklepa ugotavlja, da je obravnavano zemljišče, ki je z odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Uradni list SRS, št. 5/86) razglašeno za naravno znamenitost, bilo podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) pokojni M.Ž. Po določbi 31. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) je na podržavljenih stavbnih zemljiščih mogoča vzpostavitev lastninske pravice le v korist prejšnjega lastnika, ki ima na njem pravico uporabe. Bivša lastnica M.Ž. je umrla 5.5.1990, zato na obravnavanem zemljišču ne more imeti več pravice uporabe in tako ni pogojev za denacionalizacijo po 31. členu zakona. Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da pravica uporabe ni bila predmet dedovanja, ker ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Tožnika v tožbi poudarjata, da je denacionalizacijski upravičenki pravica uporabe na obravnavanem zemljišču šla po samem zakonu in še ni bila prenesena na njene pravne naslednike t.j. dediče. Če bi pravica uporabe bila prenesena na dediče, odločanje o zahtevi ne bi bilo mogoče, ker bi se z odločitvijo posegalo v pravice in koristi tretjih oseb, ki so pravice pridobile. V obravnavanem primeru pravica uporabe ni bila predmet dedovanja, ker ni bila vpisana v zemljiški knjigi, zato bi tožena stranka morala vzpostaviti lastninsko pravico v korist prejšnje lastnice, saj obstaja fikcija, da je zemljišče še vedno v posesti zapustnice. Tožena stranka je spregledala, da se spreminja pravni sistem, politična in teritorialna razdeljenost države, ter da po novi ustavi pravica uporabe ne obstaja več, s stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini pa so upravljale občine, ki ne obstajajo več. Tako tožnikoma ni mogoče pridobiti vseh potrebnih izjav volje o priznanju pravice uporabe. Zato bi tožena stranka morala ugoditi zahtevi za denacionalizacijo. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 6, vl. št. 292. Tožnika ne izpodbijata ugotovitve, da je navedeno zemljišče bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč M.Ž., umrli 5.5.1990. Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Lastninska pravica po tem zakonu se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen cit. zakona po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določenem v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Le ob izpolnitvi navedenih pogojev iz 9. člena in v primeru vračanja stavbnih zemljišč, še nadaljnjem pogoju, da ima upravičenec na takem zemljišču pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca.

Ker ZDen vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca - to je prešnjega lastnika, je samo v tem primeru mogoča vzpostavitev lastninske pravice na podlagi 31. člena ZDen. V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ne gre za slučaj iz 31. člena ZDen. Tožena stranka namreč pravilno ugotavlja, da denacionalizacijska upravičenka, ki je umrla 5.5.1990, na tem zemljišču ne more imeti več pravice uporabe. Pokojnikova zapuščina namreč po samem zakonu preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in RS, št. 13/94, 40/94 in 82/94). Zato tudi okoliščina, da v obravnavani zadevi pravica uporabe še ni bila predmet dedovanja, ne more vplivati na odločitev, niti v zvezi s tem nastale težave tožnikov.

ZDen ni v celoti uredil lastninjenja nezazidanih in zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih denacionalizacijski upravičenec nima več pravice uporabe. Po ugotovitvah tožene stranke bo ta vprašanja urejal bodoči Zakon o stavbnih zemljščih. Po ZDen se tako vračajo oziroma vzpostavi lastninska pravica na stavbnih zemljiščih samo v primerih, ki jih ureja ta zakon. Ker v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 31. člena zakona, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ, je tožena stranka pravilno zavrgla zahtevo tožnikov, čeprav se pri tem sklicuje na napačno pravno podlago, to je 25. člen navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo in ne na 4. točko 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.