Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZPP. Tožnik zato nima možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je upravičenec za vložitev takšne zahteve zgolj in samo državni tožilec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 11. 2. 2015 za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 846/2012 z dne 1. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2440/2014 z dne 19. 11. 2014, zaradi plačila odškodnine.

Tožena stranka se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v 11. člena do 24. členu določa pogoje za dodelitev BPP. Ob upoštevanju slednjih tožena stranka ugotavlja, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku je urejena v 385. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po navedeni določbi lahko zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo vloži državno tožilstvo v treh mesecih od dneva, od katerega odločbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo oz. od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, ki ji je bila vročena pozneje. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZPP. Tožnik zato nima možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je upravičenec za vložitev takšne zahteve zgolj in samo državni tožilec. Tožena stranka tako ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, saj je zadeva očitno nerazumna in tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi navaja, da tožena stranka z arbitrarno uporabo prava zavrača vse njegove prošnje za BPP, čeprav je po zakonu upravičen do BPP ter se mu tako krši človekove pravice in temeljne svoboščine. Sklicuje se na 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki govori o pravici do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi sodnimi oblastmi. Toženi stranki očita kršitev 22. člena in 23. člena Ustave RS. Meni, da je sistematično zavračanje njegovih prošenj sramotno, izdane odločbe pa so „neargumentirane, neresne in cinične“ ter gre za „grobo, sistematično kršenje človekovih pravic“. Uveljavlja, da mu je kršena pravica enake obravnave v postopku in meni, da v Republiki Sloveniji zanj ni več pravne varnosti. Očitno je žrtev nepravilnega, nepoštenega postopka, saj mu je odvzeta možnost, da bi lahko v postopku uveljavljal svoje temeljne svoboščine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ga oprosti plačila vseh sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

V konkretnem primeru želi tožnik BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 846/2012 z dne 1. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2440/2014 z dne 19. 11. 2014, zaradi plačila odškodnine. S slednjo je bila sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 846/2012 potrjena, s čimer je postala pravnomočna. Na podlagi 385. člena ZPP lahko zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, ob pogojih, ki so določeni v tem členu. Upoštevaje navedeno, torej tožnik sam zahteve za varstvo zakonitosti sploh ne more vložiti.

Glede na navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila, saj je zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP očitno nerazumna in so tožnikova pričakovanja oziroma tožnikov zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazan pogoj za verjeten izgled v postopku. Kot že pojasnjeno, pa morata biti, ne glede na finančne okoliščine, izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem, da mu tožena stranka zavrača vse njegove prošnje za BPP, sodišče pojasnjuje, da sodišče v obravnavani zadevi presoja zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, zaradi česar sklicevanje na druge postopke zavrača kot nerelevantne. Kot pavšalne in z ničemer izkazane pa zavrača tožnikove ugovore, da so mu kršene temeljne človekove pravice iz Ustave RS in EKČP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.