Jedro

Iz obvestila tožene stranke z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od 24. 9. 2017 v Azilni dom ni več vrnil. To pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, saj je glede na navedeno tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitna ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Uvodoma povzema tožnikove navedbe v prošnji, da je Irak zapustil pred približno štirimi meseci in preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Avstrije prispel v Slovenijo. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi njegovih izjav ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju, ki jih podrobno povzema in primerja ter analizira v svoji obrazložitvi. Tožena stranka ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot neutemeljene na podlagi 2. odstavka 41. člena ZMZ-1. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka podrobno obrazložila svoje preudarke v zvezi z njegovimi razlogi za vložitev prošnje in je v tej zvezi še presojala pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

2. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, za kar obširno navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A3).

3. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 vložila odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi. Dodatno je v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2017 še navedla, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence prosilcev za mednarodno zaščito.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila tožene stranke z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od 24. 9. 2017 v Azilni dom ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, saj je glede na navedeno tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitna ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

7. Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: "/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,/.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji".

8. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.