Jedro

Za odreditev in tudi podaljšanje pripora se zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri osumljencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. Ni pa potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 17. 7. 2015 odredila pripor zoper osumljenega S. G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice A. K. kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so osumljenčevi zagovorniki 28. 7. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavi ter pripor odpravi, oziroma podredno, da zoper osumljenca odredi hišni pripor na naslovu začasnega bivališča. 3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 4. 8. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Pripor sodišče odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in če je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Zagovorniki presoji sodišča, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nasprotujejo z navedbami, da iz spisa ne izhaja, da naj bi osumljenec pogosto menjal telefonske aparate oziroma telefonske številke, zaradi česar je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču nadalje očitajo, da je na podlagi prepisa pogovora GAVRA 1, KTT 68 brez ustrezne obrazložitve neutemeljeno sklepalo, da naj bi soosumljeni S1 osumljenemu G. dostavil 993,60 g heroina. Po stališču zagovornikov je sodišče napačno presodilo in se neustrezno opredelilo tudi do osumljenčevega zagovora, v katerem je pojasnil izvor večje količine denarja in predložil ustrezno dokumentacijo igralnega salona.

7. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je po presoji Vrhovnega sodišča vloga osumljenca, ki naj bi kot član hudodelske združbe zaradi prodaje kupoval, prenašal in prodajal prepovedane droge, natančno opisana in podprta z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica razumno utemeljila tudi sum, da je osumljenec sodeloval pri prodaji 993,60 g heroina in da denarna sredstva osumljenca izvirajo iz njegove kriminalne dejavnosti (9. do 11. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Preiskovalna sodnica, osumljenčeve vloge pri nakupu in prodaji 993,60 g heroina ni oprla le na prisluh, ki ga omenjajo njegovi zagovorniki, ampak je vsebino prisluha razumno povezala z osumljenčevim ravnanjem pred in po prestreženem prisluhu. Presoji preiskovalne sodnice pa je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pritrdil tudi zunajobravnavni senat. Z navedbo, da iz spisa ne izhaja, da naj bi osumljenec pogosto menjal telefonske številke, zagovorniki nasprotujejo dejanskim zaključkom preiskovalne sodnica, ki je razumno presodila, da poleg vsebine prestreženih telefonskih pogovorov tudi dejstvo, da je osumljeni v kratkem časovnem obdobju štirih mesecev in pol zamenjal osem telefonskih številk oziroma telefonskih aparatov, kaže na previdnost in dobro organiziranost osumljenih pri prometu s prepovedano drogo. Nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) pa zagovorniki uveljavljajo tudi z navedbami o zakonitem izvoru osumljenčevega denarja. Verodostojnost oziroma relevantnost izpiskov, ki jih je izdal igralni salon, bo sodišče presojalo v nadaljnjih fazah postopka.

8. Zagovorniki z zahtevo izpodbijajo tudi presojo sodišča, da je podana nevarnost, da bo osumljenec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Navajajo, da dejstvo, da naj bi osumljenec kaznivo dejanje izvršil v hudodelski družbi, na težo kaznivega dejanja ne bi smelo vplivati in se pri tem sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 90/2008 z dne 11. 4. 2008. Po stališču zagovornikov je sodišče neutemeljeno oziroma brez ustrezne obrazložitve zavrnilo osumljenčeve navedbe, da je po prestani zaporni kazni začel živeti normalno družinsko življenje, da je opravljal različna dela, iskal zaposlitev in s 1. 9. 2015 načrtoval ustanovitev gradbenega podjetja.

9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 presodilo, da se glede na določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri osumljencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja osumljenčeve ponovitvene nevarnosti.

10. Med objektivnimi okoliščinami sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat v izpodbijanih sklepih izpostavila, da je osumljenec pri izvršitvi hudega kaznivega dejanja deloval kot član kriminalne oziroma hudodelske združbe. Za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, ki sodi med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, je že v njegovi temeljni obliki predpisana kazen zapora od enega do desetih let, kar ga že samo po sebi uvršča med huda oziroma težka kazniva dejanja. Za dejanje, ki je storjeno v hudodelski združbi (tretji odstavek 186. člena KZ-1), ki se očita tudi osumljencu, pa je predpisana kazen zapora v razponu od petih do petnajstih let. Gre za kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja, ki vsekakor pomeni relevantno okoliščino pri presoji teže kaznivega dejanja oziroma pri presoji objektivnih okoliščin. Način, na katerega naj bi osumljenec storil že tako hudo kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Med subjektivnimi okoliščinami pa je preiskovalna sodnica izpostavila, da je bil osumljenec v letu 2013 s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 1807/2013 pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, in sicer mu je bila izrečena kazen enajstih mesecev zapora. Do trditev zagovornikov, da je osumljenec po pogojnem odpustu s prestajanja zaporne kazni pričel normalno življenje družinskega očeta, iskal zaposlitev in opravljal različna dela, se je v izpodbijanem sklepu opredelil že zunajobravnavni senat, ki je presodil, da gre za pavšalne navedbe, za katere osumljenec ni predložil nobenih dokazil. Osumljenec je z izvrševanjem kaznivih dejanj pričel še v istem letu, ko je bil s prestajanja zaporne kazni pogojno odpuščen. Na podlagi teh ugotovitev Vrhovno sodišče pritrjuje presoji preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da je podana tudi subjektivna okoliščina, ki kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, ker osumljenca niti izrečena kazen zapora ni odvrnila od izvrševanja novih kaznivih dejanj v še hujši obliki.

11. Zagovorniki z navedbo, da bi moralo sodišče zoper osumljenca odrediti milejši ukrep, in sicer hišni pripor, po vsebini nasprotujejo presoji sodišča, da je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna. Sodišče je v izpodbijanih sklepih presodilo, da je odreditev pripora nujno potrebna za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, zlasti odjemalcev prepovedanih drog, ker glede na splošno znano dejstvo, kar je razvidno tudi iz obravnavanega primera, storilci kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1 za izvrševanje kaznivih dejanj uporabljajo elektronsko komunikacijo, ki je pri nadzoru hišnega pripora ni mogoče uspešno preprečiti. Tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat sta se opredelila tudi do osumljenčevih navedb o skrbi za dveletno hčerko. Presodila sta, da te navedbe v konkretnem primeru ne morejo ovreči presoje o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi. S presojo, da hišni pripor, ki v nasprotju s priporom ne zagotavlja stalnega nadzora nad osumljencem, v konkretnem primeru ni ustrezen ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, in da osumljenčeve navedbe o skrbi za dveletno hčerko ne pretehtajo nad varnostjo potencialnih oškodovancev, sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat razumno presodila, da je odreditev pripora zaradi varnosti ljudi neogibno potrebna.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.