Jedro

Stvar, ki postane nevarna šele zaradi nepravilne uporabe, ni nevarna stvar v smislu 149. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2010 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2.Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali pa spremeni tako, da ugotovi, da je podana odgovornost toženca, glede višine zahtevka pa vrne zadevo v sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je stroj za cepljenje drv nevarna stvar, delo z njim pa nevarna dejavnost, zato je toženec za nastalo škodo objektivno odškodninsko odgovoren. Po sodni praksi se med nevarne stvari štejejo različni stroji, torej tudi stroj za cepljenje drv. Ko se ta stroj aktivira in se potisneta ročici navzdol, na njegovo delovanje ni več mogoče vplivati (ga ustaviti), saj rezili z veliko močjo pritisneta na poleno in ga razsekata. Stroj za cepljenje drv že zaradi svojih lastnosti in načina uporabe pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter za nastanek škode. Tega se je zavedal tudi toženec, saj sodišču ni predložil niti fotografij tega stroja. Izpodbijana sodba JE sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je bil toženec imetnik stvari in obratovalec v smislu 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), hkrati pa, da stroj za cepljenje drv ni nevarna stvar, delo z njim pa ne nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi stališče, da je tožnik na istem stroju že opravljal enako delo za potrebe toženčeve mame, kar naj bi pomenilo, da je poznal delovanje stroja in postopek varnega upravljanja z njim. Toženec pa ni zatrjeval, da bi tožnik že prej opravljal delo s tem strojem. Sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da predstavlja toženčeva izpovedba del trditev, ki bi jih moral tožnik izrecno prerekati. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju krivdne odgovornosti toženca nekritično verjelo slednjemu in izpovedbam njegovih prič F. P. in A. K. o tem, da naj bi tožnika opozorili na varno delo s strojem. Čeprav pred pričetkom dela ni bil opozorjen na varno delo s strojem. F. P. iz svojega zemljišča ni mogel videti kraja, kjer je tožnik cepil drva, saj so med zemljiščema številni objekti in drevesa. Toženec bi moral preveriti, ali tožnik zna pravilno in varno delati s strojem, ga poučiti o pravilnem in varnem delu z njim ter skrbeti za ustrezen nadzor nad njegovim delom, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Toženčevo neverodostojnost je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki ni sledilo njegovim trditvam, da ni solastnik spornega stroja in da ni bil naročnik dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, zato sodišče prve stopnje tožencu tudi v preostalem delu izpovedbe ne bi smelo slediti. Tožnik je drva najprej cepil sam, kasneje pa je pričel sodelovati še toženec, ki je prehitro, še preden je tožnik umaknil roke s polena, aktiviral stroj. Prisotnost toženca dokazujejo izpovedbe prič D. J., M. J., E. J. in B. Š., do katerih pa se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je zato ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje s spornim strojem. Nemogoče je z eno roko držati poleno, z drugo pa stisniti ročico, kar bi potrdil tudi izvedenec, ki pa ga toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni predlagal. 3.Toženec je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je stroj za cepljenje drv in delo z njim, kot ga opisuje v svojih trditvah in izpovedbi, nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, zaradi česar bi mu bil toženec kot imetnik tega stroja za nastalo nepremoženjsko škodo objektivno odškodninsko odgovoren (150. člen OZ). Objektivna odškodninska odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno in da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi (ne glede na način uporabe), in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti (skrbnem nadzoru ali natančnim navodilom za uporabo) ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, delo na višini, uporaba motornega vozila). Vendar pa tožnik v svojih trditvah (niti v izpovedbi) ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da predstavlja sporni stroj nevarno stvar, delo z njim pa nevarno dejavnost. Tožnik je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le posplošeno trdil, da gre za nevarno stvar oziroma dejavnost, in se posplošeno skliceval na sodno prakso (pri tem pa ni navedel konkretnih primerov iz sodne prakse). Vsak stroj namreč še ni nevarna stvar. Da bi bil nek stroj nevaren in delo z njim nevarno v smislu objektivne odškodninske odgovornosti morajo biti podane že zgoraj navedene značilnosti, ki pa jih tožnik, kot rečeno, pred sodiščem prve stopnje konkretneje ni zatrjeval. Pritožbena trditev, da ko se stroj aktivira, nanj ni več mogoče vplivati (ga ustaviti), namreč predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki tudi sicer ni skladna s tožnikovo izpovedbo, da je toženec v trenutku, ko je tožnik zavpil, z ročicama dvignil rezilo stroja.

6.Iz tožnikovih trditev izhaja, da gre v obravnavani zadevi kvečjemu za krivdno odškodninsko odgovornost toženca (če se izkaže, da so zanjo izpolnjene vse predpostavke, in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in krivda; prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnik je namreč zatrjeval in izpovedoval, da če bi s strojem delal sam, do poškodbe ne bi moglo priti. Pojasnil je, da ena oseba lahko dela na stroju le tako, da najprej postavi na stroj poleno, nato pa, ko se že odmakne, stisne obe ročici in poleno razseka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, tudi iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da če se sporni stroj uporablja pravilno, do poškodbe ne more priti. Stvar, ki postane nevarna šele z nepravilno uporabo, pa ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena in 149. člena OZ. V takem primeru vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša neka stvar, pač pa njena nepravilna uporaba (glej Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 851).

7.Neutemeljen in predvsem nerazumljiv je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec imetnik spornega stroja v smislu določila 150. člena OZ, hkrati pa je zaključilo, da ta stroj ni nevarna stvar. Dejstvo, da je nekdo (toženec) imetnik neke stvari (stroja za cepljenje drv), namreč še ne pomeni, da je ta stvar nevarna.

8.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožnik v preteklosti že opravljal delo na stroju za cepljenje drv, prekoračilo trditveno podlago. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnik vedel, kako se stroj uporablja, saj je v preteklosti vaščanom večkrat pomagal pri tem opravilu, česar tožnik ni obrazloženo prerekal, torej se šteje, da je to toženčevo trditev priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP).

9.Pritožbene navedbe o tem, da tožnik pred pričetkom dela s strojem ni bil opozorjen na varno delo, da bi ga moral toženec o varnem delu poučiti in preveriti, ali je tožnik usposobljen za to delo, ter ga pri delu ustrezno nadzirati, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik teh opustitev tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožencu ni očital. Kot rečeno, tožnik niti ni prerekal toženčeve trditve, da je vedel, kako se stroj uporablja, ker je z njim že delal. Tožnik je zatrjeval in izpovedoval, da je sprva drva cepil sam in da če bi še naprej delal sam, do poškodbe ne bi moglo priti. Kot protipravno ravnanje kot predpostavko krivdne odškodninske odgovornosti je namreč navajal (le), da je (kasneje, ko sta s tožencem že delala skupaj) toženec prehitro stisnil ročici stroja, ko tožnik še ni odmaknil rok (tožnik je pred tem prijel poleno in ga nastavil pod stroj), zaradi česar mu je stroj odsekal del palca.

10.Nedovoljene pritožbene novote predstavljajo tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnik spornega dne ni videl prič F. P. in A. K. (ki sta izpovedala, da sta bila poleg stroja, ko je tožnik pričel z delom) ter da se iz zemljišča F. P. (ki je izpovedal, da je iz svojega zemljišča videl, da je bil tožnik pri stroju sam in da ga ni uporabljal pravilno) ne more videti kraja, kjer je tožnik cepil drva. Na naroku za glavno obravnavo dne 27. 9. 2011, na katerem sta bili zaslišani navedeni priči, sta bila prisotna tako tožnik kot njegov pooblaščenec, ki ob zaslišanju navedenih prič tega nista predočila oziroma navedla.

11.Sodišče prve stopnje je sledilo toženčevi verziji dogodka, in sicer, da se je tožnik poškodoval sam, zaradi nepravilne uporabe stroja, ker je obe ročici stroja potiskal navzdol z eno roko, z drugo roko pa je nameščal oziroma popravljal les, ki ga je nameraval razcepiti, pri čemer toženca ni bilo zraven. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na že omenjeno izpovedbo priče F. P..

12.Pritožba utemeljeno navaja pomanjkljivosti v zvezi s tem dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, zaradi katerih se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Kot že povedano, je tožnik zatrjeval in izpovedoval, da je drva sprva cepil sam, kasneje, ko se je pričelo temniti, pa sta delo opravljala skupaj s tožencem, in sicer tako, da je tožnik kose lesa postavljal na podstavek, toženec pa je s pomočjo ročic stroja, ki ju je potiskal navzdol, cepil les. Priča F. P. ni izpovedal, da je videl sam škodni dogodek, torej kako je prišlo do poškodbe tožnikovega prsta, niti da bi ves čas gledal, kako tožnik cepi drva. Možno je torej, da je gledal takrat, ko naj bi po tožnikovi verziji dogodka tožnik drva cepil še sam. Nadalje ne gre spregledati pomislekov v verodostojnost samega toženca, saj ta ni priznal solastništva spornega stroja, niti da bi pred spornim dogodkom poklical tožnika in mu predlagal, če mu pride pomagat cepit drva. Sodišče prve stopnje je v tem delu toženčevo izpoved ocenilo kot neverodostojno, saj se je na podlagi izvedenih dokazov izkazalo, da je toženec solastnik stroja in da je poklical tožnika, če mu pride pomagat cepit drva. Zato bi morala obrazložitev izpodbijane sodbe o tem, zakaj sodišče prve stopnje glede načina poškodovanja tožnikovega prsta verjame tožencu, vsebovati še kaj več, kot zgolj že omenjeno izpovedbo F. P.. Najmanj kar je, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do izpovedb s strani tožnika predlaganih prič v delu, ki se nanašajo na sam škodni dogodek. Priči D. in E. J. sta namreč izpovedala, kaj sta jima tožnik oziroma toženec povedala o tem, kako je prišlo do tožnikove poškodbe. Glede tega izpodbijana sodba nima prav nobenih razlogov.

13.Za odločitev v tej zadevi je bistven pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšno naj bi bilo pravilno delo s spornim strojem in predvsem, ali ga je možno uporabljati na način, kot trdi toženec, ki mu je sodišče prve stopnje, kot rečeno, tudi sledilo, in sicer tako, da oseba z eno roko potiska obe ročici stroja navzdol, z drugo roko pa namešča les na podstavek. Tožnik je namreč ves čas postopka zatrjeval (in izpovedoval), da na tak način ena sama oseba stroja ne more uporabljati. Trdil je, da ena oseba lahko dela na stroju le tako, da najprej postavi na podstavek stroja poleno, nato pa, ko se že odmakne, stisne obe ročici in poleno razseka. Tožnik je torej trdil, da je potrebno ročici stisniti z obema rokama. Če je s spornim strojem možno delati le na način, kot zatrjuje tožnik, se sam res ni mogel poškodovati, kar vodi v zaključek o toženčevi prisotnosti pri cepljenju drv in posledično o morebitni krivdni odgovornosti. V primeru, da pa je možno stroj uporabljati tudi tako, kot trdi toženec, pa je možno, da se je tožnik poškodoval sam (kot trdi toženec), ni pa tudi izključeno, da je do poškodbe prišlo na način, kot zatrjuje tožnik, da je torej toženec prehitro spustil ročici stroja in tako poškodoval tožnika.

14.Izpodbijana sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o pravilni uporabi in možnih načinih uporabe spornega stroja za cepljenje drv, o izpovedbah s strani tožnika predlaganih prič v delu, ki se nanašajo na sam škodni dogodek, in nasploh o tem, zakaj sodišče prve stopnje glede načina poškodovanja tožnikovega prsta verjame tožencu. Zaradi teh pomanjkljivosti se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z gornjo obrazložitvijo. Najprej naj torej ugotovi, ali je možna uporaba spornega stroja na način, kot trdi toženec, na katerem je tudi dokazno breme. V skladu z 285. členom ZPP lahko da sodišče tudi pobudo strankam, da ponudijo relevantne dokazne predloge, če meni, da že predlagani ne zadoščajo za presojo odločilnih dejstev.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.