Jedro

Glede na različno pripisovanje pomena pojmu "stanje kredita" je pravilno izhodišče presoje, da je treba njegovo pravo vsebino dognati s pomočjo razlagalnih pravil. Tožnik ne zatrjuje kršitve zakonskih določb o zastavi vrednostnih papirjev ali o kreditni pogodbi, pa tudi ne določb Zakona o potrošniških kreditih. Golo poudarjanje, da naj bi sodišči ne upoštevali bistva lombardnega kredita, tako ostaja na povsem abstraktni ravni in je zato brez pomena. Če pa banka morda ni sprejela ustreznih ukrepov zaradi zagotovitve potrebne stopnje zavarovanja danega kredita in je zaradi opustitve dopolnitve danih zavarovanj kredita prevzela višje finančno tveganje, kot je to običajno pri tovrstnih poslih, to ne posega v pogodbeno razmerje med banko in tožnikom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stranski intervenientki njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 60.172,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki in stranski intervenientki na njeni strani povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo „zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev določil postopka“. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

**Dejanski in pravni okvir spora**

4. Tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi nevestnega dela odvetnice (stranske intervenientke, ki ima zavarovano svojo odgovornost pri toženi stranki), ker ni plačala sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zato je bil ugovor zavržen, banka ... (upnik) pa je od tožnika (dolžnika) izterjala znesek iz naslova obresti po kreditni pogodbi na podlagi zastave vrednostnih papirjev. Sporno vprašanje v tem sporu je, ali je bila strokovna napaka odvetnice vzrok za nastalo škodo, torej ali bi v izvršilnem postopku tožnik uspel z ugovorom, da obresti ne dolguje.

5. Tožnik je z banko Volksbank sklenil kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev 23. 7. 2008. V njej je bilo med drugim dogovorjeno, da odobreni kredit znaša 349.148,00 EUR, tožnik bo glavnico kredita poplačal v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita, obresti pa bo plačeval mesečno. K pogodbi je bilo sklenjenih šest aneksov. Z aneksom št. 1 (sklenjen 29. 9. 2008) je bilo določilo o plačevanju obresti spremenjeno tako, da bo tožnik glavnico kredita in obresti poplačal v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita dne 31. 1. 2009. Z nadaljnjimi aneksi sta pogodbeni stranki spreminjali obseg zavarovanja in datum zapadlosti1, z zadnjim na 5. 5. 2011, ko je bil kredit tudi poplačan. Ob poplačilu je banka naredila obračun dokončnega odplačila obresti, v katerem je tožniku poleg glavnice obračunala tudi obresti. Tožnik se plačilu obresti upira, češ da je vsakokratni aneks vseboval stanje kredita in stanje kredita iz aneksa št. 6 (192.715,83 EUR) je tudi poplačal. **Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavrnilo je dokaz z izvedencem finančne stroke, ker opredelitev termina „stanje kredita“ ni bistvena za odločitev, ampak kakšen je bil dogovor pogodbenih strank. Zaključilo je, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbe jasen besedni pomen pogodbenega določila. Prvotno določilo o obrestovanju kredita je bilo spremenjeno tako, da bo kreditojemalec plačal obresti ob zapadlosti kredita. Obresti niso bile pripisane glavnici, ker bi to pomenilo, da bi se nadalje obračunavale obrestne obresti. Pri zapisu stanja kredita v aneksu št. 3 (365.412,91 EUR) je prišlo do pisne napake, sicer pa je med pogodbenikoma veljala osnovna kreditna pogodba, kolikor njena vsebina ni bila spremenjena z aneksi.

7. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe pritrdilo, da ni dokazana njegova trditev, da je banka ob sklenitvi vsakega aneksa obresti obračunala in prištela glavnici. Stanje kredita v aneksu št. 2 na dan 31. 1. 2009 je bilo enako znesku odobrenega kredita in se torej šest mesecev ni spremenilo, kar jasno izključuje tožnikovo tezo o prištevanju obresti. Nepomembne so trditve o kapitalizaciji, ampak kaj sta se tožnik in banka dogovorila. Ker je vsebina kreditne pogodbe jasna in sta se pogodbenika o njej dogovarjala in usklajevala, tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na svojo nevednost oziroma zmotno prepričanje, da v aneksih navedeno stanje vključuje tudi pogodbene obresti. Pogodbena določila ga vežejo.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Tožnik pritrjuje ugotovitvam o vsebini kreditne pogodbe in njeni spremembi z aneksom št. 1, da bo glavnico kredita in obresti poplačal v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita. Vendar pa se pogodbeni stranki nikoli nista dogovorili, da se bodo obresti prištele šele ob zapadlosti. Določilo aneksa, da bo kreditojemalec „glavnico kredita in obresti poplačal v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita dne 31. 1. 2009“, ne pomeni, da se obresti kreditu ne prištevajo. Dogovorjeno je samo odloženo plačilo glavnice in obresti. Že iz aneksa št. 2 izhaja, da je plačeval mesečno po 200 EUR iz naslova obresti, kar dokazuje, da so se obresti prištevale glavnici. V vsakem aneksu je ugotovljeno “stanje kredita“, ki je vsota glavnice in natečenih obresti. Kakršenkoli drugačen način izračunavanja „stanja kredita“ bi bil v nasprotju z bančnimi predpisi, kar dokazuje priložen dopis Združenja bank z dne 16. 2. 2017. Ugotovljeno stanje kredita pomeni celotno obveznost – glavnico in obresti na določen dan. Višje sodišče je tako zgrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP2), saj je obrazložitev v nasprotju z vsebino listin, to je pogodbe in aneksov. Ne drži, da tožnik ni predlagal izvedbe dokaza z izvedencem ekonomske stroke v zvezi z obračunom kredita. Že v tožbi ga je predlagal v zvezi s trditvijo, da bi njegov dolg, ob upoštevanju pogodbe in aneksov, na podlagi aneksa št. 6 znašal le 192.715,00 EUR, zmanjšano za vnovčenje naložbenih ceritfikatov, in pogodbene obresti za čas od 14. 3. 2011 do 25. 5. 2011. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dokaz zavrnilo. To pomeni bistveno kršitev postopka, sicer pa je dokazno breme o pravilnem izračunu obresti na strani tožene stranke. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke tudi zaradi pojasnila, kaj je „stanje kredita“ in „stanje dolga“, saj sodišču bančni termini očitno niso jasni. Obrazložitev višjega sodišča, da je vsebina kreditne pogodbe z aneksi jasna, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti kreditno pogodbo z aneksi ter bančnimi standardi, po katerih je stanje kredita na določen dan stanje, ki vključuje glavnico in obresti, torej celotno obveznost kreditojemalca. Bistvo lombardnega kredita je, da je kredit zavarovan z zastavo vrednostnih papirjev, depozita, zavarovalne pogodbe in podobno; banka se vedno lahko v celoti poplača, kreditojemalec pa ne more izgubiti več, kot je vrednost njegovih zastavljenih vrednostnih papirjev. To pomeni, da je obveznost bank zelo stroga, saj mora stalno spremljati gibanje vrednostnih papirjev in obveščati kreditojemalca, če in ko pride do sprememb vrednosti. Banki ni treba ugotavljati kreditne sposobnosti kreditojemalca, saj se v vsakem trenutku lahko v celoti poplača iz zastavljenih vrednostnih papirjev. Razmerje zavarovanja mora biti takšno, da pokrije celotni znesek kredita z obrestmi vred, konkretno se je gibalo od 1 : 1,5 do 1,2. Sodišče se do dejstva, da je bila sklenjena pogodba o lombardnem kreditu sploh ni opredelilo. Iz aneksa št. 3 izhaja stanje kredita 365.412,91 EUR, kar nedvomno pomeni, da so bile višini kredita prištete tudi obresti. Razliko 16.390,10 EUR predstavljajo prav obresti, obračunane po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri. Tako natančen obračun ne more biti napaka banke. Ob sklepanju vsakokratnega aneksa sta bili glede na naravo lombardnega kredita dve možnosti: ali kreditojemalec preskrbi dodatno zavarovanje do višine svoje celotne obveznosti (glavnica, obresti) ali pa kredit poplača v celoti; ni možnosti, da bi ob sklepanju novega aneksa ne bile obračunane tudi obresti. Z vsakim aneksom se je ugotovilo novo stanje kredita, ki je zajemalo tako glavnico kot tudi obresti. To najbolj dokazuje ravno aneks št. 3. Tožnik ob podpisovanju aneksov kljub večkratnim zahtevam ni dobil obračunov tako, da sploh ni mogel vedeti dejanskega stanja. Res je bistveno, kar sta se stranki dogovorili. Dogovor pa je bil, da se obresti prištevajo sproti, plačajo pa se skupaj z glavnico ob zapadlosti. Prav zato je pomembna definicija lombardnega kredita. Ne gre za obrestne obresti, ampak za stanje kredita na določen dan, da kreditojemalec ve, kolikšen je njegov celoten dolg do banke. Ne drži, da je kapitalizacija brez pomena. Kapitalizacija se imenuje, ko se ob zapadlosti kredita obresti pripišejo glavnici in tvorijo novo stanje kredita; obračunane obresti se ne plačujejo, ampak se pripisujejo k dolgu in se plačajo skupaj z glavnico. Zapadlost in pripis obračunanih obresti je na dan obračuna, v konkretnem primeru ob sklenitvi vsakega aneksa, kjer je bila določena zapadlost. Tako prakso je tožnik dokazoval s predložitvijo kreditne pogodbe z dne 9. 8. 2007 in njenim poplačilom 24. 7. 2008, do teh listin pa se sodišče sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo določila pravdnega postopka, saj sodba nima obrazložitve. Sodišče tudi ni upoštevalo Uredbe o načinu izračuna stanja kreditov, češ da še ni veljala, čeprav gre samo za strokovno tolmačenje oziroma definiranje, kaj je stanje kredita. „Stanje kredita“ je vedno ugotovljeno v 1. členu vsakega aneksa, stanje ki predstavlja glavnico in natečene obresti na dan sklenitve aneksa. Do dokončnega poplačila je prišlo 25. 5. 2011, ko je glede na aneks št. 6. bila obveznost tožnika le še 192.715,83 EUR in natekle obresti od tega zneska za čas od 11. 3. 2011 do 25. 5. 2011, kar pa gotovo ni 39.887,26 EUR, kot izhaja iz obračuna banke. Tožnik ni trdil, da bi morala banka mesečno pripisovati natekle obresti glavnici, ampak da jih je obračunala ob vsaki zapadlosti kredita. Ob vsaki sklenitvi aneksa je bila znana celotna obveznost tožnika na ta dan in je drugačno stališče sodišča zmotno. Tožnik je bil prepričan, da banka ob vsaki pripravi aneksa ugotovi stanje kredita v skladu s pogodbo o lombardnem kreditu in dogovorom, da se obresti obračunajo ob zapadlosti kredita. Če bi se banka držala zakonodaje in dobrih poslovnih običajev in o vseh relevantnih dejstvih sproti obveščala tožnika, bi bila pogodba pravilno realizirana. Od banke se pričakuje profesionalna skrbnost in si ne more privoščiti napak, ki so bistvene za realizacijo posla. Ker je pogodbe in anekse pripravljala banka, se nejasna določila razlagajo v korist nasprotne šibkejše stranke.

9. Reviziji je priložen dodatek, ki ga je očitno sestavil sam tožnik. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Zahteva po obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se ne izčrpa s samo vložitvijo pravnega sredstva, ampak velja tudi za druga procesna dejanja v tem postopku, zlasti tudi za dopolnitve revizije, dodatke k reviziji ipd. V nasprotnem primeru, bi bila namreč zakonska zahteva po obveznem odvetniškem zastopanju praktično izničena. Na navedbe v tožnikovem dodatku (ki pa se vsebinsko prekrivajo z navedbami revizije) Vrhovno sodišče zato posebej ne odgovarja.

10. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. Na revizijo je odgovorila stranska intervenientka na strani tožene stranke, ki je opozorila, da je revizija v veliki meri prepis pritožbe in jo tožnik vlaga iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog. Sicer pa je pritrdila razlogom sodišč druge in prve stopnje glede zavrnitve dokaza z izvedencem, o vsebini kreditne pogodbe, o tem, da odločitev ne nasprotuje pravilom o lombardnem kreditu in predlagala, da Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo zavrne.

**Odločitev o reviziji**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik uveljavlja, ker naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino listin, in sicer kreditne pogodbe z aneksi. Navedena procesna kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami zapisniki oziroma predpisi; pomeni pravzaprav prenos nepravilnega podatka iz listine, zapisnika ali prepisa v sodbo (napaka tehnične narave). Ni pa ta kršitev (t. i. protispisnost) podana tedaj, kadar se stranka ne strinjanja z ugotovljenimi dejstvi in dokazno oceno. Tožnik pa s trditvami, s katerimi sicer zatrjuje to procesno kršitev, v resnici nasprotuje pomenu, ki sta ga sodišči pripisali posameznim dokazom – vsebini listin (pogodbe in aneksom) oziroma izrazom v njih („stanje kredita“). Tudi očitek o nasprotju zaključkov z izvedenimi dokazi pomeni nestrinjanje s pravilnostjo dokazne ocene sodišč. Tako, čeprav prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi predstavljala zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke. Kot je tožniku pojasnilo sodišče druge stopnje, ni res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo je razvidno, da je zavrnjene dokaze ocenilo za nepotrebne, v sodbi pa je natančno pojasnilo razloge za tako svojo oceno (4. točka obrazložitve). Tožnik je res že v tožbi predlagal izvedenca finančne stroke, a ne zaradi ugotovitev ali razjasnitev dejstev, za katera bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, ampak zato, ker naj bi izvedenec pojasnil pomen besedne zveze „stanje kredita“ in zato ker naj bi bil obračun obresti napačen, upoštevajoč čas od 11. 3. 2011 (datum sklenitve aneksa št. 6) do 25. 5. 2011 (dan poplačilo kredita). Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje z razlago pogodbe in aneksov ugotovili drugačen pomen sporne besedne zveze, kot ga zatrjuje tožnik, in da je zato pravilen obračun obresti za čas, kot ga je naredila banka (in ne le od sklenitve zadnjega aneksa dalje), je pravilna ocena, da izvedenec za razjasnitev vprašanj, za katere ga je predlagal tožnik, ni bil potreben. V reviziji tožnik sicer izpostavlja dokazno breme banke glede pravilnosti izračuna obresti in svoj v tožbi podan dokazni predlog za izvedenca, a njegovo oporekanje izračunu se je vendarle nanašalo samo na čas (obdobje) teka obresti, ni pa izpostavljal kakršnihkoli drugih pomanjkljivosti ali napak izračuna. Za dokazovanje tega pa, glede na to da je vprašanje povezano s pogodbeno voljo, dokaz z izvedencem ni primeren. Uveljavljena kršitev zato ni podana.

14. Stranska intervenientka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da je revizija v veliki meri prepis pritožbe. Na svoje navedbe je torej tožnik že dobil odgovor v sodbi druge stopnje. Zgolj s ponovitvijo (kopiranjem) pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijal sodbo prve stopnje, se namreč tožnik sploh ne sooča z argumenti pravnomočne drugostopenjske sodbe. Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva pa ni niti ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje niti podrobno ukvarjanje in odgovarjanje na vsak malenkosten očitek, ki se zgolj navidezno ukvarja s procesnimi ali materialnopravnimi pravnimi vprašanji, v resnici pa se z njim prikrito izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obrazložitve zgolj na kratko odgovarja na tista vprašanja, ki pomenijo dopustno materialnopravno grajo izpodbijane sodbe.

15. Bistveno je vprašanje, ali bi se tožnik v sporu z banko lahko uspešno uprl plačilu obresti, ki jih je ob zapadlosti kredita od njega obračunala. Ni spora o tem, da kredit ni bil brezobresten, da je bila (po spremembi z aneksom št. 1) dogovorjena zapadlost obresti obenem z glavnico in da sta pogodbeni stranki rok vračila kredita podaljševali. To sta storili z aneksi, v katerih je bilo v uvodnih določbah vedno navedeno stanje kredita, pri čemer tožnik trdi, da je bilo to vsakokratno stanje glavnice z obrestmi, tožena stranka pa, da je bilo to stanje glavnice, medtem ko se obresti, ker še niso zapadle, glavnici niso pripisovale. Glede na različno pripisovanje pomena pojmu „stanje kredita“ je torej pravilno izhodišče presoje, da je treba njegovo pravo vsebino dognati s pomočjo razlagalnih pravil. Res je mogoče na vsebino pogodbenega razmerja sklepati tudi na podlagi tega, kako sta stranki doslej urejali medsebojna razmerja, preden je med njima prišlo do spora, vendar pa je v ta namen predlagana prej sklenjena in obojestransko izpolnjena kreditna pogodba, kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, nepomembna, in sicer zaradi povsem drugačnega razpleta pri poplačilu kredita: medtem ko je očitno pri prejšnji pogodbi prišlo do poplačila kredita v prvotnem pogodbeno dogovorjenem roku, so se bili k v tej zadevi obravnavani pogodbi sklenjeni številni aneksi, ravno zaradi njih in podaljševanja roka zapadlosti pa je za odločitev relevanten splet dejanskih okoliščin neprimerljiv z dejanskimi okoliščinami, v katerih je bila sklenjena in realizirana prva kreditna pogodba. Ob z aneksom št. 1 jasnem dogovoru o zapadlosti pogodbenih obresti istočasno z glavnico in kontinuiranem podaljševanju zapadlosti kredita iz prvotne pogodbe, pri čemer je po ugotovitvah sodišča druge stopnje ostala prvotno dogovorjena glavnica šest mesecev nespremenjena (do sklenitve aneksa št. 23), (do) tedaj tudi za tožnika ni bilo dvoma, da „stanje kredita“ vsebuje le glavnico, medtem ko bodo obresti obračunane ob zapadlosti (ki pa je bila z vsakim nadaljnjim aneksom odložena). Z nadaljnjimi aneksi ta pogodbena določila niso bila spremenjena, tudi z aneksom št. 3, ki ga izpostavlja tožnik, ne; aneksi tudi ne predstavljajo samostojnih pogodb. Sklep, da je pogodbeno določilo (ostalo) jasno, je zato pravilen. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno glede pravilnosti v aneksu št. 3 zapisanega zneska oziroma „stanja kredita“ pa sega na področje dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščema prve4 in druge stopnje5 tudi ne potrjuje tožnikovih navedb, da naj bi od sklenitve aneksa št. 2 plačeval mesečno 200,00 EUR na račun obresti, kar naj bi dokazovalo, da so se prištevale glavnici; tega ne potrjuje niti besedilo tega aneksa6. 16. Kreditna pogodba na podlagi zastave vrednostnih papirjev je bančni posel, za katerega se po drugem odstavku 1061. člena Obligacijskega zakonika še vedno uporabljajo ustrezne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zakon opredeljuje le pojem pogodbe, njeno obvezno pisno obliko in (bistveno) vsebino ter kdaj sme banka prodati zastavljene papirje. Tožnik ne zatrjuje kršitve teh zakonskih določb, prav tako tudi ne določb o kreditni pogodbi (1065- do 168. člen ZOR), pa tudi ne določb v času sklepanja pogodbe veljavnih določb Zakona o potrošniških kreditih. Golo poudarjanje, da naj bi sodišči ne upoštevali bistva lombardnega kredita, tako ostaja na povsem abstraktni ravni in je zato brez pomena. Če pa banka morda ni sprejela ustreznih ukrepov zaradi zagotovitve potrebne stopnje zavarovanja danega kredita in je zaradi opustitve dopolnitve danih zavarovanj kredita prevzela višje finančno tveganje, kot je to običajno pri tovrstnih poslih, to ne posega v pogodbeno razmerje med banko in tožnikom. Tožnikove navedbe o lombardnem kreditu tako presegajo vsebino pogodbenega razmerja med njim in banko. Njena morebitna opustitev skrbi za lastno finančno stabilnost ne pomeni kršitve pogodbe, sklenjene s tožnikom. V ta sklop neutemeljenih navedb revizije sodijo tudi navedbe o neupoštevanju Bančnega kodeksa, Sklepov o kreditnih zavarovanjih, Uredbe o načinu izračuna stanja kreditov, sprejete na podlagi Zakona o davku na bilančno vsoto bank in pravil o kapitalizaciji.

17. Glede na navedeno torej banka tožniku ni zaračunala plačil, obresti, dajatev ali drugih podobnih stroškov, ki ne bi bili navedeni v besedilu kreditne pogodbe. To pa pomeni, da se tožnik v pravdnem postopku, ki bi sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne bi mogel uspešno zoperstaviti zahtevku banke. Navedeno pomeni pomanjkanje vzročne zveze za utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper njegovo pooblaščenko in s tem zoper toženo stranko, pri kateri je njena odgovornost zavarovana. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da tožnikova revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora intervenientki na strani tožene stranke, ki je na revizijo odgovorila, po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti potrebne pravdne stroške, ki jih sestavljajo stroški odgovora na revizijo in DDV.

1 Spreminjali sta tudi nekatera druga določila, kar pa za odločitev v sporu ni relevantno. 2 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Z aneksom št. 2 je bilo šele dogovorjeno odplačevanje po 200,00 EUR mesečno. 4 15 točka obrazložitve. 5 Ki je potrdilo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. 6 Ta določa: „Z mesecem februarjem 2009 se zavezuje kreditojemalec mesečno nakazovati znesek v višini najmanj 200,00 EUR…“