Jedro

Prvostopno sodišče je sodbo obrazložilo tako, da ni nasprotij med razlogi sodbe in med zapisnikom o zaslišanju priče. Ocena izpovedb vseh prič in obdolženčevega zagovora je prepričljivo obrazložena. Zato je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, procesni zakon ni bil kršen.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega HD se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Kot stroške pritožbenega postopka je obdolženi dolžan plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

V tej kazenski zadevi je bilo že enkrat odločeno. Obdolženemu je bila za očitani kaznivi dejanji izrečena enotna kazen 12 mesecev zapora.

Višje sodišče je sodbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem postopku je bil obdolženi HD s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr.

št. K 79/98, z dne 1.4.1999 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v nadaljevanju.

Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za vsako kaznivo dejanje določilo 7 mesecev zapora, po pravilih o steku pa enotno kazen 12 mesecev zapora s triletno preizkusno dobo. Po členu 49/I KZ je obdolženemu v določeno kazen zapora vštelo čas pridržanja ter po členu 69/I KZ odvzelo zaseženi predmet Szp 21/95. Obdolženemu je še naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 11.040,00 SIT, dodatno priglašene stroške odmerjene naknadno s posebnim sklepom ter na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavja vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka v svojem pisnem predlogu, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi pritožbenih navedb zagovornika, razlogov izpodbijane sodbe ter zbranega dokaznega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi ni zaslediti očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Višje sodišče nima pomislekov v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča, saj so v razlogih sodbe opisana in obrazložena vsa za to kazensko zadevo pomembna in odločilna dejstva.

Pritožbeno izvajanje, da je zaslediti nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika izpovedbe priče dr. TP in med samim zapisnikom o zaslišanju navedene priče, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razlogovalo, da obe zdravniški potrdili (dr. TP in dr.

IT) služita kot dodatna opora za ugotovitev, da je obdolženi v inkriminiranem času z oškodovancema surovo ravnal. Iz podatkov spisa kot tudi iz celotnega dokaznega postopka, predvsem iz zaslišanja prič, je razvidno, da je obdolženi pretepal oškodovanko s cevjo po rokah v daljšem časovnem obdobju, ki ga je sodišče štelo tudi kot obteževalno okoliščino pri določitvi kazni. Pri ugotavljanju pomena stavčne formulacije se namreč ni mogoče opirati zgolj na pomen posamičnih besed, iztrganih iz celotnega konteksta, temveč je potrebno s teleološko metodo poiskati pomen, ki izhaja iz celotnega teksta, pa tudi načina njegove interpretacije. Ob takšnem gledanju ugotovimo, da je dr. TP med zdravniškim pregledom, ki ga je opravila dne 31.7.1995, pri oškodovanki zasledila rdečino - dve vzporedno potekajoči modrici na stegnu spredaj. Ta izvid dr. TP lahko nakazuje le na to, da je obdolženi oškodovanki zadal udarce tudi po stegnu, nikakor pa ne dokazuje, da obdolženi ni nikoli prej, pred tem zdravniškim pregledom, oškodovanke pretepal z gumijasto cevjo po rokah, kot se mu očita v izreku sodbe. Ker je bila pritožba v prvotnem postopku podana le v korist obdolženega, ne glede na novo ugotovitev o poškodbi na stegnu sodišče prve stopnje ni smelo ugotoviti neugodnejšega dejanskega stanja, saj bi to pomenilo poslabšanje obdolženčevega položaja, s čimer bi bila kršena prepoved reformatio in peius (385. člen ZKP). Nadalje višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, zakaj je verjelo številnim pričam, ki so izpovedale v breme obdolženega, ne pa obdolžencu, njegovi ženi in sinu, pravilno utemeljilo s sprejemljivo analizo zagovora obdolženega in izpovedb vseh ostalih prič, tako da je brez zadržkov mogoče slediti sklepnim ugotovitvam, ki izvirajo iz konteksta razlogov in nedvomno napotujejo na krivdo obdolženca.

Izpovedbe prič AG, PR, DO, DA in DR, BD, M, T, MU in D so bile prepričljive. Priče so dogodke opisovale na način, da sodišče ne dvomi v resničnost njihovih izpovedb, ki so se med seboj tudi ujemale.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je dejansko stanje glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljen kazenski zakon. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je obdolženi z oškodovancema surovo ravnal. Opirajoč se na vse izvedene dokaze sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo že v postopku na prvi stopnji s strani obrambe zatrjevani trditvi, da predstavlja postopek proti obdolžencu umetni konstrukt zaradi domnevne pristranosti oziroma celo sovražnosti kriminalista, ki je vodil predkazenski postopek. Za takšen zaključek tudi po oceni sodišča druge stopnje v zbranem gradivu ni podlage. Zato pritožba zgolj s ponavljanjem zagovora obdolženca dokazne ocene sodišče prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe tudi dovolj jasno in razumljivo obrazložena, ne more omajati. Tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe o zaslišanju dodatne priče je utemeljena, saj so bila z že izvedenimi dokazi ugotovljena tista odločilna dejstva, ki so za odločitev pomembna in bi izvajanje drugih dokazov bilo odveč.

Določeni kazni v okviru pogojne obsodbe je pritožbeno sodišče ocenilo kot primerni glede na obstoječe olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je provostopno sodišče pravilno ovrednotilo. Tudi določena enotna kazen je pravična.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP) in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obdolženi plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je pritožbeno sodišče določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.