Jedro

Določbe ZTVP se ne uporabljajo za prodajo delnic, izdanih oziroma pridobljenih po ZLPP, razen če predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij ne določajo drugače. Taks ni mogoče zahtevati od vrednosti, ki je zahtevek za izdajo dovoljenja ne vsebuje.

Izrek

Pritožbi zoper odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 28.6.1995, se ugodi tako, da se odredba z dne 29.6.1995 o obveznosti predložitve potrdila o plačilu preostale takse v znesku 2.604.880,00 SIT, razveljavi.

Obrazložitev

Za lastninsko preoblikovanje je udeleženec izbral kombinacijo več načinov preoblikovanja iz 18. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...31/93; v nadaljevanju: ZLPP). Od skupnega števila 451.114 delnic z nominalno vrednostjo delnice po 10.000,00 SIT, je namenil za prodajo po 4. al. 18. člena ZLPP 139.512 delnic v skupni vrednosti 1,395.120.000,00 SIT. Za to število delnic v omenjeni skupni nominalni vrednosti je zato od Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: Agencija) zahteval izdajo dovoljenja za javno ponudbo (1. odst. 6. člena zakona o trgu vrednostnih papirjev - Ur. list RS štev. 6/94; v nadaljevanju: ZTVP).

Ena od procesnih predpostavk za odločanje o zahtevi je tudi dokazilo o plačilu takse (4. al. 1. odst. 166. člena ZTVP). Udeleženec je zahtevi priložil dokaz o plačilu takse 1.395.120,00 SIT. Kot podlago za izračun višine takse je upošteval skupno nominalno vrednost 139.512 delnic, namenjenih za prodajo na podlagi javne ponudbe, to je 1,395.120.000,00 SIT. Agencija pa je z odredbo z dne 29.6.1995, zahtevala od udeleženca, da mora predložiti še dokaz o plačilu preostale takse 2.604.880,00 SIT. Po njenem mnenju bi namreč moral udeleženec plačati takso od celotne izdaje delnic v skupni nominalni vrednosti 4,511.147.000,00 SIT.

Zoper odredbo o predložitvi potrdila o plačilu preostale takse 2.604.880,00 SIT ni posebne pritožbe (5. odst. 166. člena ZTVP). Zato je udeleženec izkazal še plačilo preostale takse, nato pa vložil pritožbo zoper odločbo Agencije z dne 28.6.1995, s katero mu je ta dovolila javno prodajo 139.512 delnic v skupni nominalni vrednosti 1,395.120,000,00 SIT. V pritožbi predlaga, naj sodišče odpravi odredbo z dne 29.6.1995 in naloži Agenciji vrnitev takse v znesku 2.604.880,00 SIT. Meni, da je dolžan plačati takso samo od skupne nominalne vrednosti tistih delnic, ki gredo v javno prodajo.

Pritožba je utemeljena.

Prva prodaja vrednostnih papirjev se praviloma opravi na podlagi javne ponudbe (1. odst. 4. člena ZTVP). Javno ponudbo, za katero mora izdajatelj vrednostnih papirjev pridobiti dovoljenje Agencije (1. odst. 6. člena ZTVP), ureja ZTVP v členih 4 do 35. Te določbe ZTVP pa se ne uporabljajo za prodajo delnic, izdanih oziroma pridobljenih po določbah ZLPP (1. odst. 189. člena ZTVP). To pravilo pa ne velja brezizjemno. Če namreč predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij, določajo drugače, se tudi za prodajo delnic izdanih oziroma pridobljenih po ZLPP, uporabijo določbe ZTVP o javni ponudbi (1. odst. 189. člena ZTVP). Po predpisih, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij pa se pri kombinaciji načinov lastninskega preoblikovanja, navedenih v 1. do 4. al. 18. člena ZLPP, ki jih je izbral udeleženec za svoje lastninsko preoblikovanje, uporabijo določbe ZTVP o javni ponudbi samo pri prodaji delnic podjetja po 4. al. 18. člena ZLPP z javno prodajo delnic, sicer pa ne. To izhaja iz uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Ur. list RS štev. 13/93...43/94; v nadaljevanju: uredba), zlasti iz 3. odst. 58. člena uredbe (novela uredbe - Ur. list RS 43/94).

Glede na zgoraj navedeno je moral udeleženec, upoštevajoč izbrano kombinacijo načinov lastninskega preoblikovanja, zahtevati samo dovoljenje za objavo javne ponudbe za 139.512 delnic v skupni nominalni vrednosti 1,395.120.000,00 SIT. Samo to je tudi zahteval. Zato je tudi Agencija odločala samo v tem obsegu.

Sredstva, pridobljena s taksami od izdanih dovoljenj, so sredstva Agencije (1. točka 1. odst. 172. člena ZTVP). Iz omenjenega zakonskega določila in tudi iz 166. člena ZTVP izhaja, da se takse plačujejo glede na delo, ki ga Agencija opravi za vlagatelja zahteve. To delo pa je opredeljeno z vlagateljevim zahtevkom. Zato taks ni mogoče zahtevati od vrednosti, ki jih zahtevek ne vsebuje. Zato določbe tarife o taksah in nadomestilih za odločanje o zahtevah za izdajo dovoljenj, soglasij in drugih zadevah (Ur. list RS štev. 19/94) ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga Agencija. Določbo, da se taksa plača v višini (n. pr.: 0,1%) od nominalne vrednosti celotne izdaje, je treba razumeti tako, da se plača od celotne izdaje, ki bo predmet javne ponudbe, ne pa tudi od tistega dela izdaje, ki to ne bo. V nasprotnem slučaju bi lahko prišlo do situacije, da bi podjetja, ki bi izbrala (n. pr.) takšno kombinacijo načinov lastninskega preoblikovanja, kot jo je izbral udeleženec, morala plačati takso tudi od vrednosti delnic, namenjenih za interno razdelitev in notranji odkup (2. in 3. al. 18. člen ZLPP) samo zato, ker morajo dobiti dovoljenje Agencije za javno ponudbo delnic, namenjenih prodaji (4. al. 18. člena ZLPP), med tem ko podjetjem, ki bi končala lastninjenje že z interno razdelitvijo delnic in njihovim notranjim odkupom, ne bi bilo treba plačati nobene takse, ker ne potrebujejo nobenega dovoljenja.

Stališča Agencije tudi ni mogoče opravičiti z okoliščino, da bo mogoče prosto trgovanje z delnicami iz posameznih načinov lastninskega preoblikovanja po prenehanju omejitev iz ZLPP šele na podlagi dovoljenja Agencije za njihovo nadaljnjo javno prodajo. Odločitev, ali se bo izdajatelj delnic, izdanih na podlagi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja, zadovoljil z možnostjo njihovega prenašanja samo v okviru 8. člena ZTVP, ali pa bo želel iti z njimi v nadaljnjo javno prodajo, je v dispoziciji izdajatelja. Če se bo odločil iti v nadaljnjo javno prodajo in ne bo mogel izkoristiti ugodnosti iz 3. odst. 83.a člena uredbe, bo takrat zahteval od Agencije izdajo dovoljenja (1. odst. 83.a člena uredbe - novela Ur. list štev. 43/94; primerjaj tudi 9. člen ZTVP). Takrat bo nastala tudi taksna obveznost od skupne nominalne vrednosti teh delnic in bo Agencija lahko pogojevala izdajo dovoljenja (tudi) z izpolnitvijo procesne predpostavke iz 4. al. 1. odst. 166. člena ZTVP.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da udeleženec utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z izdajo odločbe v obsegu, v katerem jo izpodbija. Zato je pritožbi ugodilo in, upoštevajoč 3. odst. 170. člena ZTVP, odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa. Pri tem ni sledilo predlogu udeleženca, da naj naloži Agenciji vrnitev preveč plačane takse. Po določbah ZPP, ki se v tem pritožbenem postopku smiselno uporabljajo, pritožbeno sodišče tudi v primeru, da ima njegova odločba za posledico ugotovitev neupravičene pridobitve, ne more o tej odločati.