Jedro

Pritožnik je v sporu uspel, saj je bil tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper pritožnika je njegov pravni interes za pritožbo zoper sodbo, ki je zanj ugodna, odpadel, zato takšna pritožba ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena z a v r ž e .

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka razsodilo, da se ugotovi, da sta lastnika parc. št. 5955 k.o. M., vpisane v vl. štev. 326, pri kateri je vknjižen kot lastnik do celote H.A., roj. 19.3.1921 iz K., (prej parc. št. 9243/3 k.o. I.), tožnika H.Č.M. in H.L., kot pravna naslednika po pokojnem H.I. in sicer vsak do 1/2-ice, kar so toženci H.F., H.B. in H.Z. kot pravni nasledniki po zemljiškoknjižnem lastniku H.A. dolžni priznati in se na podlagi te sodbe v pristojni zemljiški knjigi pri parc. štev. 5955 k.o. M. vknjiži lastninska pravica na ime tožnikov H.L., roj. 17.1.1933, stanujočega v T. do 1/2-ice in H.Č.M., roj. 14.1.1938, stanujočo v T. do 1/2-ice. Pod drugo točko izreka je razsodilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne, pod tretjo točko izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 372.638,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka F.M. po svojem pooblaščencu zaradi kršitve določb ZPP (14. točka 2. odstavka 339. člena) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je tretjič ugodilo tožbenemu zahtevku, potem ko je pred tem dvakrat izdalo zavrnilno sodbo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče verjelo tožniku, da naj bi že njegov oče, ki je tožbo tudi vložil, priposestvoval parcelo 5955 k.o. M. oziroma prej parc. št. 9243/3 k.o. I.. V dveh predhodnih sodbah je sodišče ob zavrnitvi tožbenega zahtevka pojasnilo, da ne I.H., ne sedanji tožnik L.H. nista bila v dobroverni posesti omenjene parcele, saj sta oba bila prisotna na zapuščinski obravnavi dne 12.9.1988, pa nista ukrenila nič v zvezi s to parcelo, čeprav je bil predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku po M.H. le navedena parcela. Že v tožbi iz leta 1991 je takrat še I.H. navajal, da so si dediči M.H. po smrti le te v naravi razdelili njeno premoženje in da je sporna parcela št. 9243/3 k.o. I. pripadla njemu, da jo od tedaj neovirano obdeluje in da je zato njegova, ker je lastnino priposestvoval. O obdelovanju so govorile tudi priče in celo A.H. je povedal, ko je bil zaslišan, da je parcelo dejansko obdeloval L.H.. Obdelovanje praktično ni bilo niti sporno, marveč le dejstvo, da je I.H. dobro vedel, da obdeluje tujo zemljo in da je ta last vseh dedičev po M.H. in zato do priposestvovanja ni moglo priti. Že trditev, da so si dediči po M.H. razdelili zemljo M. po njeni smrti, da zaključek, da je I.H. vedel, da je zemlja last vseh dedičev. Zakaj bi sicer na zapuščinsko obravnavo 12.9.1988 sploh prišel in bil tiho, čeprav je bilo edino premoženje, ki je bilo predmet tega zapuščinskega postopka po M.H., edino sporna parcela. Če bi bil v dobri veri, bi zagotovo povedal, da je predmetna parcela njegova in da jo obdeluje že toliko let in bi jo izločal iz zapuščine, pa je molčal in nato vložil leta 1991 tožbo. Vse to očitno kaže na nedobrovernost in izigravanje ostalih dedičev. I.H. je bil namreč dedič po M.H. in to sin. Brez vsakega dvoma je zato vedel, da je konkretna parcela predmet dedovanja po materi, ravno tako pa je vedel, da je dedinja tudi mati prvega toženca, ki pa ni bila prisotna pri nobenem dogovoru. Dobre vere tako ni bilo na strani I.H.. Šlo je za očitno nepošteno ravnanje, ko si je zemljo prisvojil v posest, vedoč, da je predmet zapuščine in da z materjo prvega toženca ni bilo nikakršnega dogovora. Dvom v dobro vero je tako podan sam po sebi, glede na dejstvo, da dogovora z vsemi dediči ni bilo glede konkretne parcele, da jo dobi I.H.. Tudi tožnik L.H. je za vse to dobro vedel, saj je z očetom bil tudi na zapuščinski obravnavi 12.9.1988 in tako tudi sam ni v dobroverni posesti, že zaradi tožbe, ki jo je vložil leta 1991 njegov oče za predmetno parcelo. Ne glede na domnevo o dobrovernosti pa iz podatkov spisa jasno izhaja, da dobrovernosti ni bilo na strani tožeče stranke. To je prvo sodišče dvakrat povsem pravilno ugotovilo, zato je pobijana odločitev tudi nenavadna. Nepravilna je tudi odločitev glede višine stroškov, upoštevajoč dejstvo, da je osnova 1.000,00 SIT in ne glede na to, da je uporabiti tarifo iz leta 1991. Višina stroškov je bistveno previsoko odmerjena.

Pritožba ni dovoljena.

V obravnavani pravdni zadevi je bila vložena tožba zaradi ugotovitve lastninske pravice na parc. št. 5955 k.o. M., vpisane v vl. štev. 326 (prej parc. št. 9243/3 k.o. I.), pri kateri je vknjižen kot lastnik do celote H.A., roj. 19.3.1921 iz K.. Tožnika sta tekom postopka tožbo zoper toženo stranko F.M. umaknila, v kar pa toženec ni privolil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni vknjižen kot lastnik sporne parcele, niti njegova pokojna mati, in zato ni pasivno legitimiran v tej lastninski tožbi. Zato je zoper toženo stranko F.M., tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnik je v sporu uspel, saj je bil tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper pritožnika, je njegov pravni interes za pritožbo zoper sodbo, ki je zanj ugodna, odpadel, zato takšna pritožba ni dovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP). Upravičenega interesa tudi nima za pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na izrek o stroških postopka (točka 3. izreka), saj je sodišče prve stopnje zoper pritožnika v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s tem pa tudi glede naložitve stroškov postopka. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

Ker je drugostopno sodišče vloženo pritožbo zavrglo, je odločilo, da pritožnik sam trpi nastale pritožbene stroške (165. člen ZPP).