Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pri odločanju o procesni upravičenosti (dovoljenosti) vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti smiselno (z navedbo vrednosti spornega predmeta) uveljavlja pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Ministrstva za finance, št. DT-499-51/2011-23 z dne 14. 11. 2012, s katerim je tožena stranka zavrgla revidentkino zahtevo za odpravo 3. točke izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4290-14050/2006-2-08082-65 z dne 15. 12. 2006, po nadzorstveni pravici. S to odločbo je prvostopenjski davčni organ v 1. točki revidentkini zahtevi za vračilo preveč plačanih zamudnih obresti iz naslova davkov in prispevkov delno ugodil in odločil, da je revidentka upravičena do vračila plačanih zamudnih obresti v skupnem znesku 84,925.645,80 SIT (sedaj 354.388,44 EUR), v 2. točki odločbe je podrobno določil način izvršitve vračila, v 3. točki pa je odločil, da se revidentkini zahtevi za vračilo zamudnih obresti, obračunanih od dneva plačila zamudnih obresti do vračila, ne ugodi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

6. V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre le za odločanje o procesni upravičenosti (dovoljenosti) vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ne še o samem vračilu obresti od neupravičeno plačanih obresti, o katerem bi se ponovno odločalo šele, če bi bila zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici dovoljena in tudi utemeljena. Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.(1)

7. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, razlogov za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa niti ni uveljavljala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. O stroških postopka Vrhovno sodišče ni odločalo, saj sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 o stroških postopka odloča le na zahtevo stranke, v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, česar pa revidentka v obravnavani reviziji ni storila.

Op. št. (1): Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več sklepih v zvezi z odločanjem o dovoljenosti obnove postopka (prim. sodbe X Ips 175/2011 z dne 16. 5. 2012 in X Ips 462/2012 z dne 9. 1. 2013).