Jedro

Zakonodajalec je možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom omejil le na primere pravnomočnih odločb o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kot tistega omejevalnega ukrepa, ki predstavlja najinvazivnejši poseg države v osebno svobodo in integriteto posameznika še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 27. 12. 2016 ob vložitvi obtožnice zoper obdolženega J. R. podaljšal hišni pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 5. 1. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedena sklepa sodišča prve in druge stopnje je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog državne tožilke za podaljšanje hišnega pripora zavrne.

B.

3. Zagovornik v zahtevi uvodoma izraža nestrinjanje s stališčem sodne prakse in procesno pravne teorije, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora po vloženi obtožnici ni dovoljena. Meni, da tako jezikovna kot tudi teleološka interpretacija določb četrtega odstavka 420. člena in sedmega odstavka 199.a člena ZKP vodita do zaključka, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru podaljšanja hišnega pripora po vložitvi obtožnice.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjemo od tega pravila predpisuje četrti odstavek 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar je ta izjema izrecno predvidena samo za primera pravnomočne odločbe o odreditvi pripora in pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) ter za primer podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).

5. Ob takšni dikciji četrtega odstavka 420. člena ZKP »argumentum a contrario« sledi, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne odločbe o odreditvi oziroma podaljšanju drugih, milejših omejevalnih ukrepov, ni dovoljena. Posebno pravilo o dopustnosti (vložitve) zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom velja samo za tiste primere, ki so z njim izrecno zajeti. Povedano drugače in aplicirano na konkretni primer: določno opredeljenih izjem iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, (izrecno) omejenih samo na taksativno navedene pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora, ni mogoče (raz)širiti s tako razlago te določbe, da je to izredno pravno sredstvo dovoljeno tudi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju hišnega pripora po vložitvi obtožnice, za kar se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema vložnik. V skladu z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 420. člena, se to izredno pravno sredstvo, še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, torej lahko vloži le v primerih pravnomočne odreditve in (v dveh določno naštetih primerih) pravnomočnega podaljšanja pripora.

6. Zagovornik zato tudi ne more uspeti z drugačno interpretacijo sedmega odstavka 199.a člena ZKP od tiste, ki je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča(1) in v procesni teoriji(2), ki stojita na stališču, da zato, ker ta določba ZKP glede zahteve za varstvo zakonitosti ne napotuje na smiselno uporabo določb tega zakona o priporu, je to (še) dodatna podlaga za sklepanje, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora ni dovoljena.

7. Zakonodajalec je možnost vlaganja tega izrednega pravnega sredstva še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom omejil le na primere pravnomočnih odločb o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kot tistega omejevalnega ukrepa, ki predstavlja najinvazivnejši poseg države v osebno svobodo in integriteto posameznika še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Zagovornik ne more doseči drugačnega rezultata razlage določb četrtega odstavka 420. člena in sedmega odstavka 199.a člen ZKP niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-286/01 z dne 11. 12. 2003. Iz te odločbe sicer res izhaja, da tudi hišni pripor predstavlja odvzem prostosti, ki je v večini bistvenih okoliščin podoben priporu. A vendarle tudi Ustavno sodišče ugotavlja, da obstajajo med obema vrstama ukrepov razlike, ki se kažejo zlasti v intenzivnosti poseganja v ustavne pravice posameznika. Hišni pripor, ki se, ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev, odredi takrat, kadar pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka,(3) tudi po stališču Ustavnega sodišča namreč predstavlja milejšo obliko odvzema prostosti. Za razliko od pripora, kjer je obdolženec izoliran v zaprti javni ustanovi, v kateri je pod stalnim nadzorom pooblaščenih uradnih oseb ves čas, je obdolženec v hišnem priporu v domačem okolju, ob prisotnosti svoje družine.

8. Glede na obstoječo zakonsko ureditev, ob vsem povedanem, zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju hišnega pripora po vložitvi obtožnice med kazenskim postopkom ni dovoljena.

9. Ker zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju hišnega pripora ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

(1) Npr. odločbe XI Ips 8812/2012-67 z dne 17. 4. 2012, I Ips 238/2006 z dne 7. 7. 2006, I Ips 129/2000 z dne 15. 6. 2000 in številne druge.

(2) Gl. Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 910 ter Dežman, dr. Zlatko in Erbežnik, Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 648 in 649. (3) Gl. prvi odstavek 199.a člena ZKP.