Jedro

Jedro

Kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih, v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka.

Kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih, v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka.

Izrek

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A. A., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, roj. ... 1995.

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A. A., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, roj. ... 1995.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je vlagatelj ob podaji zahtevka dejal, da nima osebnih dokumentov. Pojasnil je, da je po podaji prve prošnje v Sloveniji moral oditi v Francijo, zaradi pritiska svoje družine. V Slovenijo se je prostovoljno vrnil februarja ali marca 2023, za mednarodno zaščito pa je ponovno zaprosil šele sedaj, ker sta se s partnerko, ki je državljanka Slovenije dogovorila, da si bosta uredila njun status in zakonito prebivanje. Ker je ona razmišljala o tem, da bi Slovenijo zapustila, nista točno vedela, kako si urediti status, a se je na koncu odločil ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je vlagatelj ob podaji zahtevka dejal, da nima osebnih dokumentov. Pojasnil je, da je po podaji prve prošnje v Sloveniji moral oditi v Francijo, zaradi pritiska svoje družine. V Slovenijo se je prostovoljno vrnil februarja ali marca 2023, za mednarodno zaščito pa je ponovno zaprosil šele sedaj, ker sta se s partnerko, ki je državljanka Slovenije dogovorila, da si bosta uredila njun status in zakonito prebivanje. Ker je ona razmišljala o tem, da bi Slovenijo zapustila, nista točno vedela, kako si urediti status, a se je na koncu odločil ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji.

3.Na vprašanje, ali ima kakšne nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že pred izdajo predhodne odločitve, a jih brez upravičenih razlogov ni mogel navajati že takrat, je tožnik dejal, da je glede razlogov malo sprememb. Njegova mama je Arabka, njegov oče pa Amazig. Slednji imajo z Arabci nenehne težave, tudi oče jih je imel, saj je bil poročen z Arabko. V teh plemenih so bili spori in težave. Na soočenje, da je v predhodnem postopku navajal, da je Alžirijo zapustil, ker so jim islamisti požgali trgovino z alkoholom in jim povzročali težave, je dejal, da to še vedno drži. Štiri ali pet islamistov ga je fizično napadlo z nožem in ga poškodovalo. Porezali so ga po obrazu in ga pretepli, ker je prodajal alkoholne pijače. V zvezi s tem je odšel do zdravnika, ki mu je dodelil 45 dni bolniške, napad pa je prijavil tudi policiji. Pred napadom so te osebe večkrat grozile tudi očetu. Zadeva je še vedno v obravnavi, zato bo zaradi dolgotrajnosti postopka trajalo še kar nekaj časa, da bo trgovino lahko ponovno odprl. Glede dokazov je tožnik pojasnil, da mu oče noče pomagati, ker ga je zapustil in odšel iz države, mama pa ne more iti preko očeta, da bi pomagala njemu. Zatrdil je, da bo poskusil dobiti kakšen dokaz, a ne more obljubiti do katerega datuma.

3.Na vprašanje, ali ima kakšne nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že pred izdajo predhodne odločitve, a jih brez upravičenih razlogov ni mogel navajati že takrat, je tožnik dejal, da je glede razlogov malo sprememb. Njegova mama je Arabka, njegov oče pa Amazig. Slednji imajo z Arabci nenehne težave, tudi oče jih je imel, saj je bil poročen z Arabko. V teh plemenih so bili spori in težave. Na soočenje, da je v predhodnem postopku navajal, da je Alžirijo zapustil, ker so jim islamisti požgali trgovino z alkoholom in jim povzročali težave, je dejal, da to še vedno drži. Štiri ali pet islamistov ga je fizično napadlo z nožem in ga poškodovalo. Porezali so ga po obrazu in ga pretepli, ker je prodajal alkoholne pijače. V zvezi s tem je odšel do zdravnika, ki mu je dodelil 45 dni bolniške, napad pa je prijavil tudi policiji. Pred napadom so te osebe večkrat grozile tudi očetu. Zadeva je še vedno v obravnavi, zato bo zaradi dolgotrajnosti postopka trajalo še kar nekaj časa, da bo trgovino lahko ponovno odprl. Glede dokazov je tožnik pojasnil, da mu oče noče pomagati, ker ga je zapustil in odšel iz države, mama pa ne more iti preko očeta, da bi pomagala njemu. Zatrdil je, da bo poskusil dobiti kakšen dokaz, a ne more obljubiti do katerega datuma.

4.Tožnik je pojasnil, da on osebno ni imel nobenih težav, ker je pol Arabec in pol Amazig. Je proti rasizmu in sovraštvu do drugih ljudi in narodnosti. Poudaril je, da drugih razlogov nima, preden so mu požgali trgovino in ga napadli, je dobro živel. Če bi ostal v Alžiriji, ne bi smel več živeti v kraju, kjer je živel prej, saj se ne bi smel srečati z islamisti, ki bi mu kaj naredili, ali pa on njim. Izvorno državo je zapustil iz ljubega miru, ker ne mara težav. Ko je bil še v Alžiriji se je kdaj umaknil na območje od koder izvira oče, a tam ni ostal, saj družina očeta ni marala, ker se je poročil z ženo druge narodnosti. Na vprašanje, zakaj se ni preselil v kakšen drug kraj znotraj Alžirije, je tožnik odgovoril, da se je odločil, da ne bo tujec v svoji lastni domovini. Bolje je namreč, da je tujec po svetu. Na koncu je dodal še, da prosi za še eno priložnost, storil je napako, za katero je bil kaznovan z letom dni zapora, kazen je odslužil, sedaj pa bi rad normalno živel.

4.Tožnik je pojasnil, da on osebno ni imel nobenih težav, ker je pol Arabec in pol Amazig. Je proti rasizmu in sovraštvu do drugih ljudi in narodnosti. Poudaril je, da drugih razlogov nima, preden so mu požgali trgovino in ga napadli, je dobro živel. Če bi ostal v Alžiriji, ne bi smel več živeti v kraju, kjer je živel prej, saj se ne bi smel srečati z islamisti, ki bi mu kaj naredili, ali pa on njim. Izvorno državo je zapustil iz ljubega miru, ker ne mara težav. Ko je bil še v Alžiriji se je kdaj umaknil na območje od koder izvira oče, a tam ni ostal, saj družina očeta ni marala, ker se je poročil z ženo druge narodnosti. Na vprašanje, zakaj se ni preselil v kakšen drug kraj znotraj Alžirije, je tožnik odgovoril, da se je odločil, da ne bo tujec v svoji lastni domovini. Bolje je namreč, da je tujec po svetu. Na koncu je dodal še, da prosi za še eno priložnost, storil je napako, za katero je bil kaznovan z letom dni zapora, kazen je odslužil, sedaj pa bi rad normalno živel.

5.Tožena stranka je na podlagi vpogleda v dokumentacijo upravne zadeve ugotovila, da je pristojni organ postopek v zvezi s prošnjo tožnika s sklepom št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019 ustavil, saj je tožnik 19. 11. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 6. 12. 2019. Tožnik je nato po lastnih navedbah v Slovenijo ponovno vstopil februarja ali marca 2023. S strani Centra za tujce je bil pristojni organ 7. 1. 2025 obveščen, da je tožnik tega dne znova zaprosil za mednarodno zaščito. V tožnikovem primeru je bilo ugotovljeno, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal devet mesecev po tem, ko je bil izdan navedeni sklep o ustavitvi, zato je lahko podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

5.Tožena stranka je na podlagi vpogleda v dokumentacijo upravne zadeve ugotovila, da je pristojni organ postopek v zvezi s prošnjo tožnika s sklepom št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019 ustavil, saj je tožnik 19. 11. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 6. 12. 2019. Tožnik je nato po lastnih navedbah v Slovenijo ponovno vstopil februarja ali marca 2023. S strani Centra za tujce je bil pristojni organ 7. 1. 2025 obveščen, da je tožnik tega dne znova zaprosil za mednarodno zaščito. V tožnikovem primeru je bilo ugotovljeno, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal devet mesecev po tem, ko je bil izdan navedeni sklep o ustavitvi, zato je lahko podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

6.Tožnik je s podano izjavo na zapisnik 13. 1. 2025 vložil svoj prvi zahtevek. Na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi ob podaji prvega zahtevka, je mogoče ugotoviti, da je ponovil razloge, ki jih je že navajal in sicer, da je imel težave zaradi družinske trgovine z alkoholom. S tem v zvezi je pristojni organ nadalje ugotovil, da je tožnik na prvi prošnji navedel, da so jim skrajni islamisti uničili trgovino z alkoholnimi pijačami in da je izvorno državo zapustil, ker niso mogli več vzpostaviti posla, na prvem zahtevku pa je k temu dodal, da so ga ti skrajni islamisti tudi fizično napadli z nožem in ga poškodovali, kar je prijavil policiji. Dokazov o tem ne more predložiti, saj mu oče ne želi pomagati in jih poslati. Pristojni organ je zato ugotovil, da tožnik v zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je uveljavljal že v predhodnem postopku, in ki so bili znani že pred izdajo sklepa pristojnega organa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019. To pa je ob podaji zahtevka potrdil tudi tožnik sam.

6.Tožnik je s podano izjavo na zapisnik 13. 1. 2025 vložil svoj prvi zahtevek. Na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi ob podaji prvega zahtevka, je mogoče ugotoviti, da je ponovil razloge, ki jih je že navajal in sicer, da je imel težave zaradi družinske trgovine z alkoholom. S tem v zvezi je pristojni organ nadalje ugotovil, da je tožnik na prvi prošnji navedel, da so jim skrajni islamisti uničili trgovino z alkoholnimi pijačami in da je izvorno državo zapustil, ker niso mogli več vzpostaviti posla, na prvem zahtevku pa je k temu dodal, da so ga ti skrajni islamisti tudi fizično napadli z nožem in ga poškodovali, kar je prijavil policiji. Dokazov o tem ne more predložiti, saj mu oče ne želi pomagati in jih poslati. Pristojni organ je zato ugotovil, da tožnik v zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je uveljavljal že v predhodnem postopku, in ki so bili znani že pred izdajo sklepa pristojnega organa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019. To pa je ob podaji zahtevka potrdil tudi tožnik sam.

7.Pri tem je pristojni organ dodal, da o tožnikovem zahtevku še ni bilo vsebinsko odločeno, a je odgovornost za to izključno na strani tožnika. Kljub temu, da je bil ob podaji prošnje seznanjen z vabilom na osebni razgovor, ki bi moral potekati 27. 11. 2019, je prostore azilnega doma v Ljubljani zapustil že 19. 11. 2019 in s tem pristojnemu organu onemogočil, da z njim opravi poglobljen osebni razgovor, na katerem bi lahko pojasnil svoje razloge za mednarodno zaščito. Razlogov in pojasnil, ki jih navaja tožnik za samovoljno zapustitev Slovenije, pa pristojni organ ne sprejema.

7.Pri tem je pristojni organ dodal, da o tožnikovem zahtevku še ni bilo vsebinsko odločeno, a je odgovornost za to izključno na strani tožnika. Kljub temu, da je bil ob podaji prošnje seznanjen z vabilom na osebni razgovor, ki bi moral potekati 27. 11. 2019, je prostore azilnega doma v Ljubljani zapustil že 19. 11. 2019 in s tem pristojnemu organu onemogočil, da z njim opravi poglobljen osebni razgovor, na katerem bi lahko pojasnil svoje razloge za mednarodno zaščito. Razlogov in pojasnil, ki jih navaja tožnik za samovoljno zapustitev Slovenije, pa pristojni organ ne sprejema.

8.Kot dodaten razlog je tožnik v prvem zahtevku navedel še, da imajo Amazigi nenehne težave z Arabci, da je po materi Arabec in po očetu Amazig, ampak da sam osebno s tem ni imel nobenih težav. V zvezi s tem je pristojni organ poudaril, da tega novega dejstva ne more šteti kot novega dejstva v postopku, saj je obstajalo že pred izdajo sklepa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019, krivda, da ga ni omenjal že prej, pa je izključno na strani tožnika.

8.Kot dodaten razlog je tožnik v prvem zahtevku navedel še, da imajo Amazigi nenehne težave z Arabci, da je po materi Arabec in po očetu Amazig, ampak da sam osebno s tem ni imel nobenih težav. V zvezi s tem je pristojni organ poudaril, da tega novega dejstva ne more šteti kot novega dejstva v postopku, saj je obstajalo že pred izdajo sklepa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019, krivda, da ga ni omenjal že prej, pa je izključno na strani tožnika.

9.Poleg tega, da tožnikove razloge torej ni mogoče sprejeti za novo dejstvo v postopku, mu ti ne bi pomembno povečali verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Sam je namreč navedel, da je zadeva v zvezi z uničenjem trgovine z alkoholom še vedno na sodišču, to pomeni v obravnavi pristojnih organov njegove izvorne države. Glede na v prvem zahtevku prvič omenjeno dejstvo, da je bil v napadu v trgovini tudi fizično napaden, pa je pristojni organ poudaril, da je napad prijavil policiji in v zvezi s tem ni dokazal, da ga organi v njegovi izvorni državi ne bi mogli ustrezno zaščititi. V zvezi z navedbami glede arabsko-berberske narodnosti pa je tožnik jasno navedel, da sam osebno zaradi tega ni imel nobenih težav. V obravnavanem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je pristojni organ tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), s sklepom zavrgel.

9.Poleg tega, da tožnikove razloge torej ni mogoče sprejeti za novo dejstvo v postopku, mu ti ne bi pomembno povečali verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Sam je namreč navedel, da je zadeva v zvezi z uničenjem trgovine z alkoholom še vedno na sodišču, to pomeni v obravnavi pristojnih organov njegove izvorne države. Glede na v prvem zahtevku prvič omenjeno dejstvo, da je bil v napadu v trgovini tudi fizično napaden, pa je pristojni organ poudaril, da je napad prijavil policiji in v zvezi s tem ni dokazal, da ga organi v njegovi izvorni državi ne bi mogli ustrezno zaščititi. V zvezi z navedbami glede arabsko-berberske narodnosti pa je tožnik jasno navedel, da sam osebno zaradi tega ni imel nobenih težav. V obravnavanem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je pristojni organ tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), s sklepom zavrgel.

10.V tožbi tožnik pravi, da še vedno vztraja pri svojih navedbah, da so ga skrajni islamisti v izvorni državi fizično napadli z nožem. Ob tem opozarja na načelo nevračanja, v zvezi s katerim je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Ker je tožnik v izvorni državi brezdomec, to nedvomno predstavlja nehumano ravnanje. Zato tožnik prosi, da se mu omogoči, da ponovno zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

10.V tožbi tožnik pravi, da še vedno vztraja pri svojih navedbah, da so ga skrajni islamisti v izvorni državi fizično napadli z nožem. Ob tem opozarja na načelo nevračanja, v zvezi s katerim je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Ker je tožnik v izvorni državi brezdomec, to nedvomno predstavlja nehumano ravnanje. Zato tožnik prosi, da se mu omogoči, da ponovno zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

11.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijanega sklepa in se sklicuje na njegovo obrazložitev. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa poudarja, da je v zahtevku navajal iste razloge (težave z družinsko trgovino z alkoholom zaradi skrajnih islamistov), ki jih je uveljavil že v predhodnem postopku in so bili znani že pred izdajo sklepa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019. O teh razlogih tožena stranka sicer ni mogla vsebinsko odločati, a je odgovornost za to izključno na strani tožnika. Ponovno pojasnjuje, da razlogov tožnika ni mogoče sprejeti kot novo dejstvo v postopku, ki mu tudi sicer ne bi pomembno povečali verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Da bi moral v izvorni državi živeti kot brezdomec, pa tožnik v upravnem postopku ni navajal.

11.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijanega sklepa in se sklicuje na njegovo obrazložitev. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa poudarja, da je v zahtevku navajal iste razloge (težave z družinsko trgovino z alkoholom zaradi skrajnih islamistov), ki jih je uveljavil že v predhodnem postopku in so bili znani že pred izdajo sklepa št. 2142-4177/2019/5 (1312-22) z dne 25. 11. 2019. O teh razlogih tožena stranka sicer ni mogla vsebinsko odločati, a je odgovornost za to izključno na strani tožnika. Ponovno pojasnjuje, da razlogov tožnika ni mogoče sprejeti kot novo dejstvo v postopku, ki mu tudi sicer ne bi pomembno povečali verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Da bi moral v izvorni državi živeti kot brezdomec, pa tožnik v upravnem postopku ni navajal.

12.Za rešitev tega upravnega spora bo sodišče najprej povzelo potek postopkov in ravnanj tožnika, ki so pripeljali do tožbe v tem upravnem sporu iz razloga, da bo sodišče v nadaljevanju preverilo, ali je imela tožena stranka zakonito podlago za oceno, da izpostavljene okoliščine pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

12.Za rešitev tega upravnega spora bo sodišče najprej povzelo potek postopkov in ravnanj tožnika, ki so pripeljali do tožbe v tem upravnem sporu iz razloga, da bo sodišče v nadaljevanju preverilo, ali je imela tožena stranka zakonito podlago za oceno, da izpostavljene okoliščine pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

13.Tožnik je dne 4. 11. 2019 podal prošnjo za mednarodno zaščito. V prvi prošnji je navajal, da je bil njegov oče v četrti, v kateri so živeli, lastnik trgovine z alkoholnimi pijačami, tam pa so živeli tudi zavzeti islamisti. Velikokrat so jim grozili in pred tožnikovim odhodom tudi uničili trgovino, za katero so imeli vsa potrebna dovoljenja za legalno obratovanje. Ta zadeva je sedaj na sodišču, a tožnik tam ni mogel več ostati in je zapustil izvorno državo, ker niso mogli več vzpostaviti posla. Bil je zaposlen v očetovi trgovini, dela drugje pa ni iskal, ker ni imel drugega poklica, kot poklica frizerja. Petnajst dni po vložitvi prošnje (to je 19. 11. 2019) je samovoljno zapustil Slovenijo, zato je tožena stranka ustavila postopek. Po lastnih navedbah se je tožnik v Slovenijo vrnil februarja ali marca 2023. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa1 izhaja, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v A. III K 1292/2024 z dne 23. 4. 2024 tožniku, zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, izrečena kazen enega leta zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas tri leta. Tožnik je navedeno zaporno kazen prestajal od 6. 1. 2024 do 6. 1. 2025. Po prestani kazni je bil 6. 1. 2025 na podlagi odločbe Policijske postaje Novo mesto št. 2143-9/2024/3 (35651-004) z dne 6. 1. 2025 nastanjen v Centru za tujce Postojna, kjer je 7. 1. 2025 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s strani Centra za tujce Postojna 7. 1. 2025 prejela namero tožnika za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jo je sprejela kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ravno tako je izdala odločbo št. 2142-4177/2019/20 (1222-19) z dne 15. 1. 2025, s katero je tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore centra za tujce Postojna, in sicer od 13. 1. 2025 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 13. 4. 2025 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

13.Tožnik je dne 4. 11. 2019 podal prošnjo za mednarodno zaščito. V prvi prošnji je navajal, da je bil njegov oče v četrti, v kateri so živeli, lastnik trgovine z alkoholnimi pijačami, tam pa so živeli tudi zavzeti islamisti. Velikokrat so jim grozili in pred tožnikovim odhodom tudi uničili trgovino, za katero so imeli vsa potrebna dovoljenja za legalno obratovanje. Ta zadeva je sedaj na sodišču, a tožnik tam ni mogel več ostati in je zapustil izvorno državo, ker niso mogli več vzpostaviti posla. Bil je zaposlen v očetovi trgovini, dela drugje pa ni iskal, ker ni imel drugega poklica, kot poklica frizerja. Petnajst dni po vložitvi prošnje (to je 19. 11. 2019) je samovoljno zapustil Slovenijo, zato je tožena stranka ustavila postopek. Po lastnih navedbah se je tožnik v Slovenijo vrnil februarja ali marca 2023. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa1 izhaja, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v A. III K 1292/2024 z dne 23. 4. 2024 tožniku, zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, izrečena kazen enega leta zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas tri leta. Tožnik je navedeno zaporno kazen prestajal od 6. 1. 2024 do 6. 1. 2025. Po prestani kazni je bil 6. 1. 2025 na podlagi odločbe Policijske postaje Novo mesto št. 2143-9/2024/3 (35651-004) z dne 6. 1. 2025 nastanjen v Centru za tujce Postojna, kjer je 7. 1. 2025 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s strani Centra za tujce Postojna 7. 1. 2025 prejela namero tožnika za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jo je sprejela kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ravno tako je izdala odločbo št. 2142-4177/2019/20 (1222-19) z dne 15. 1. 2025, s katero je tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore centra za tujce Postojna, in sicer od 13. 1. 2025 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 13. 4. 2025 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

14.Zaslišanje tožnika je bilo tako opravljeno 13. 1. 2025 v prostorih Centra za tujce Postojna. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je tožnik povedal, da je ko je bil prvič v Sloveniji in je prvič zaprosil za mednarodno zaščito, moral zaradi pritiska družine oditi v Francijo, ki se je nahajala tam. Poudaril je, da se je sedaj prostovoljno vrnil nazaj v Slovenijo. Za mednarodno zaščito pa je ponovno zaprosil šele 7. 1. 2025, ker sta se s partnerko, slovensko državljanko, dogovorila, da si bosta najprej uredila njun status in zakonito prebivanje. Uradna oseba je tožniku nato postavila vprašanje, ali obstajajo kakšna nova dejstva ali dokazi, in je odgovoril, da je glede razlogov malo sprememb. Pojasnil je, da imajo stalno probleme z Arabci, saj je mama Arabka, oče pa Amazig, pri tem pa je poudaril, da sam zaradi tega težav ni imel. Ponovil je, da so mu islamisti požgali trgovino z alkoholom. Glede na prvotne izjave je dodal, da so ga islamisti ob požigu trgovine tudi fizično napadli z nožem. Obiskal je zdravnika, ki mu je odredil 45 dni bolniške, a dokazil nima s seboj, ravno tako je dogodek prijavil policiji. Glede dokazov pa je navedel, da mu oče ne želi pomagati, ker je odšel iz države, mama pa ne more preko očeta in pomagati njemu, poskusil bo dobiti dokaze, a ne ve kdaj. Dodal je še, da če bi ostal v Alžiriji ne bi mogel več živeti v tistem kraju, kjer je živel prej, saj bi mu lahko navedeni islamisti kaj naredili ali pa on njim.

14.Zaslišanje tožnika je bilo tako opravljeno 13. 1. 2025 v prostorih Centra za tujce Postojna. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je tožnik povedal, da je ko je bil prvič v Sloveniji in je prvič zaprosil za mednarodno zaščito, moral zaradi pritiska družine oditi v Francijo, ki se je nahajala tam. Poudaril je, da se je sedaj prostovoljno vrnil nazaj v Slovenijo. Za mednarodno zaščito pa je ponovno zaprosil šele 7. 1. 2025, ker sta se s partnerko, slovensko državljanko, dogovorila, da si bosta najprej uredila njun status in zakonito prebivanje. Uradna oseba je tožniku nato postavila vprašanje, ali obstajajo kakšna nova dejstva ali dokazi, in je odgovoril, da je glede razlogov malo sprememb. Pojasnil je, da imajo stalno probleme z Arabci, saj je mama Arabka, oče pa Amazig, pri tem pa je poudaril, da sam zaradi tega težav ni imel. Ponovil je, da so mu islamisti požgali trgovino z alkoholom. Glede na prvotne izjave je dodal, da so ga islamisti ob požigu trgovine tudi fizično napadli z nožem. Obiskal je zdravnika, ki mu je odredil 45 dni bolniške, a dokazil nima s seboj, ravno tako je dogodek prijavil policiji. Glede dokazov pa je navedel, da mu oče ne želi pomagati, ker je odšel iz države, mama pa ne more preko očeta in pomagati njemu, poskusil bo dobiti dokaze, a ne ve kdaj. Dodal je še, da če bi ostal v Alžiriji ne bi mogel več živeti v tistem kraju, kjer je živel prej, saj bi mu lahko navedeni islamisti kaj naredili ali pa on njim.

Tožba ni utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

15.V eni od predhodnih zadev in sicer opr. št. I U 2201/2024, v kateri je sodišče odločilo dne 7. februarja 2025, je Upravno o sodišče ugotovilo, da je bila materialno-pravna napaka tožene stranke pri odločanju o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v tem, da kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih, v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka. Ob takšni uporabi prava bi namreč lahko šlo za prekomeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.2 Sodišče je v sodbi v zadevi I U 2201/2024 to obrazložilo na naslednji način:

15.V eni od predhodnih zadev in sicer opr. št. I U 2201/2024, v kateri je sodišče odločilo dne 7. februarja 2025, je Upravno o sodišče ugotovilo, da je bila materialno-pravna napaka tožene stranke pri odločanju o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v tem, da kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih, v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka. Ob takšni uporabi prava bi namreč lahko šlo za prekomeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.2 Sodišče je v sodbi v zadevi I U 2201/2024 to obrazložilo na naslednji način:

16.V situaciji, kot je obravnavana, ko je tožnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je treba primerjati to, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno, da se prepreči nepotrebno ponavljanje presojanja istih okoliščin. To pa je na eni strani domneva o umiku prošnje, torej da je tožnik pravnomočno opustil namero, da zaprosi za azil, in (na drugi strani) to, da je kasneje očitno spremenil svojo voljo in da želi zaprositi za azil. Zato je novo dejstvo v takem primeru okoliščina, da se je tožnik premislil in da želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito z razlogi, ki so lahko tudi enaki razlogom, ki jih je navajal v postopku, ki je bil s sklepom ustavljen zaradi domneve o umiku prošnje, in da želi počakati v Sloveniji na konec postopka. Element, da je tožnik že zapustil Slovenijo samovoljno, kar se šteje za domnevni umik prošnje, pa je seveda pravno relevantna okoliščina, ki jo tožena stranka (lahko) upošteva v celoviti in podrobni presoji, ali nove okoliščine pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17.V že omenjeni zadevi I U 2201/2024 je Upravno sodišče nadaljevalo z interpretacijo, da bi bila drugačna razlaga v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja in učinkovite uporabe prava EU (effet utile)3 in (bi) lahko pomeni(la) nesorazmeren poseg (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah) v pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V času odločanja sodišča v Upravnem sporu v zadevi I U 2201/2024 namreč še ni bilo pravnomočno razsojeno o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca ali subsidiarne zaščite, ali ne, čeprav se je v času upravnega spora nahajal v Sloveniji in je uveljavljal strah pred vrnitvijo v izvorno državo. To isto pa velja tudi v obravnavani zadevi

18.V zadevi I U 2021/2024 je zato sodišče ugotovilo, da bi tožena stranka lahko oziroma bi morala na podlagi ustreznega zaslišanja tožnika odločiti o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka v smislu, ali njegove trditve ob novi okoliščini, da je spremenil namero ostati v Sloveniji kot prosilec, lahko pomembno povečajo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito in šele na tej podlagi bi tožena stranka lahko bodisi zavrgla njegov zahtevek, ali pa odločila, da bo sprejela njegovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito v obravnavo. To izhaja iz Procesni direktivi 2013/32 skladne razlage določb 64. in 65. člena ZMZ-1, kajti določilo 40. člena Procesne direktive 2013/32, ki ureja postopek odločanja o naknadni prošnji, poudarja pomen upoštevanja "vseh elementov" naknadnih navedb bodisi v okviru obravnavanja prvotne prošnje ali postopka preizkusa že izdane odločbe (prvi odstavek 40. člena Procesne direktive 2013/32), ali pa v okviru postopka odločanja o dopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2)(d) Procesne direktive 2013/32, kar se je zgodilo v konkretnem primeru (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive 2013/32). Tudi v slednjem primeru je treba presojati "ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite" na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95.

19.Da mora v taki situaciji tožena stranka v izpodbijanem aktu obravnavati zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka na način, da vključi v dokazno oceno presojo, ali so elementi, ki jih navaja tožnik, takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95, izhaja tudi iz tretjega odstavka 40. člena ZMZ-1 in samo na ta način je možna razlaga in uporaba določil 64. in 65. člena ZM-1, da je to skladno z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah v navezavi na določili člena 40(1)(2) in (3) Procesne direktive 2013/32. Ob tem je pomembno tudi, da Procesna direktiva 2013/32 v določilu člena 33(2)(d), ki določa, da države "lahko" štejejo prošnjo za nedopustno, če gre za naknadno prošnjo - torej ne gre za obveznost - pravi, da gre za vprašanje, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95. Tožena stranka Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, v zadevi I U 2210/2024 ni vključilo v dokazno oceno v okviru odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, in ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz Kvalifikacijske direktive 2011/95 v smislu pomembnega povečanja verjetnosti. Zato je sodišče tožbi v zadevi I U 2210/2204 ugodilo.

20.V obravnavani zadevi pa je tožena stranka z razliko od odločitve in obrazložitve v zadevi I U 2201/2024 vendarle v obrazložitvi sklepa ravnala drugače oziroma je iz upravnega akta v zadostni meri razviden koncept obrazložitev, ki je v skladu z zgornjo interpretacijo ZMZ-1 in je skladna s sekundarnim pravom EU in pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče namreč lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ki je povzeta v 7-9 odstavku te sodbe in ne bo ponavljalo razlogov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ključni poudarki iz te obrazložitve in podatkov v spisu pa so naslednji:

21.Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik povedal, da je po materi Arabec, po očetu pa Amazig in da s tem sam osebno ni imel nobenih težav; da je zadeva v zvezi z uničenjem trgovine z alkoholom s strani pripadnikov islamistične vere na sodišču, zato je tožena stranka štela, da je zadeva v obravnavi pri pristojnih organih. Tožena stranka je tudi povzela navedbo tožnika, da bo kar nekaj časa trajalo, da bodo trgovino lahko ponovno odprli in da je državo zapustil, ker niso mogli več vzpostaviti posla. Ob požigu je bil napaden, vendar je to prijavil policiji in tožnik ni zatrjeval, da ga država ne more zaščititi niti ni izrazil strahu pred preganjanjem. Nadalje je tožena stranka upoštevala, da je bila odgovornost, da je 15 dni po podaji prošnje zapustil Slovenijo, v celoti na tožnikovi strani oziroma da za to ni podal nobenega opravičenega razloga. Temu sodišče lahko sledi in doda še elemente, ki jih je tožnik omenil na zaslišanju in sicer, da se je v Slovenijo vrnil meseca februarja ali marca 2023, takrat ni zaprosil za azil, ampak je to storil šele po prestajanju kazni 7. 1. 2025, ker sta se s partnerko odločila, da si bosta najprej uredila status in zakonito bivanje. Ob upoštevanju teh okoliščin je imela tožena stranka zakonito podlago, da ni sprejela, da gre ob ponovni prošnji za nova dejstva, ki bi pomembno povečala verjetnost, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito in sodišče se s tem strinja. Tožnikov zahtevek je očitno neutemeljen, saj okoliščina, da se je premislil in podal novo prošnjo nima v povezavi z njegovimi trditvami v upravnem postopku potrebne zveze s podlago za preganjanje niti s kakšnim izraženim strahom pred resno škodo v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki bi mu jo povzročili subjekti resne škode iz 24. člena ZMZ-1 ali, da bi bila nevarnost taka, da ga država ne bi mogla zaščititi. Napad z nožem je tožnik opisal tako, da očitno ne gre za preganjanje njega osebno iz nekega razloga iz 27. člena ZMZ-1, statusa begunca in subsidiarne zaščite pa v tožbi niti ne omenja.

22.V tožbi izpostavlja povsem drugo oziroma novo okoliščino, da bo brezdomec in se ob tem sklicuje na načelo nevračanja. Izpodbijani akt tožniku ne nalaga vrnitve v izvorno državo, poleg tega problema brezdomstva v upravnem postopku ni izpostavil, zato so to pavšalne navedbe, ki jih sodišče ni moglo drugače obravnavati, kot da so zgolj navržene in posplošene. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Utemeljitev odločitve za sojenje brez glavne obravnave:

23.Sodišče je v zadevi razsodilo brez glavne obravnave oziroma ni zaslišalo tožnika, prvič zato, ker zaslišanja in glavne obravnave niti ni zahteval. Vrhovno sodišče se v določenih zadevah v sodni praksi na področju azila sklicuje na interpretacijo, da dokazni postopek pred sodiščem ni namenjen pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev.4 Sojenje na podlagi javne glavne obravnave za obravnavani del tudi ni bilo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, saj sodišče ni ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ali da bi tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Z vidika ZUS-1 je pomembno to, da odločitev, sprejeta brez glavne obravnave, temelji na določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj ni videti, da bi bilo v zvezi z odločitvijo za tožnika med strankama kaj sporno, kar bi bilo tudi pravno relevantno. Vse navedeno se ujema s hierarhično višji pravnim virom, to je interpretacijo Sodišča EU glede na to, da gre v tej zadevi za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU pri tem izhaja iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine5 in je na tej podlagi, ob upoštevanju sekundarnega prava EU razvilo interpretacijo o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.6 Ko je Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;7

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;8

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;9

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;10

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;11

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.12

, C-497/20, odst. 54, 79. 4 Sodne odločbe Vrhovega sodišča v zadevah: I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024, I Up 167/2024 z dne 19. 8. 2024, odst. 7, 12. 5 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 6 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 7 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 8 Ibid. odst. 41. 9 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 10 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19; I Up 167/2024, 19. 8. 2024, odst. 7, 12). V praksi pa se pojavlja tudi drugačna interpretacija, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se sklicuje na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, izvaja dokaze in če svojo odločitev opre na njihovo vsebino, je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14; I Up 169/2024, 4. 9. 2024, odst. 13). 11 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 12 Ibid. odst. 49. 13 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 14 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 15 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 16 Ibid. odst. 58-59. 17 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 18 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.