Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od tožene stranke utemeljeno vtožuje razliko v plači za sporno obdobje, saj ji je tožena stranka v tem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 7. 2013 do 17. 7. 2015 obračunati razliko med dogovorjeno bruto plačo in obračunanimi bruto plačami za posamezni mesec tega obdobja, od te razlike med plačami v skupni višini 96.997,75 EUR bruto, razvidnimi iz izreka, ter od teh zneskov odvesti še neplačan del prispevkov in davkov, tožeči stranki pa izplačati mesečno neto zneske razlik med plačama za to obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti neto zneska razlike med plačama za vsak posamezni mesec od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 2.911,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka izpolnitvenega roka dalje, do plačila, ter da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče A.A. v višini 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče citira zakonske določbe iz različnih zakonov, ne da bi pri tem pojasnilo, zakaj so te določbe relevantne za konkretni primer. S tem je toženi stranki odvzeta pravica do učinkovitega pravnega varstva in pravnega sredstva. Zatrjuje, da je trditveno in dokazno breme nepravilno prevalilo na toženo stranko. V predmetnem sporu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala prikrajšanje pri plači, je bilo trditveno in dokazno breme v celoti na njej, zato bi morala tožeča stranka dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka. Postopanje sodišča, ki je na toženo stranko prevalilo breme dokazovanja neutemeljenosti tožbenega zahtevka, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Edini relevanten dokaz, ki ga je predlagala tožeča stranka, je kopija overjenega prepisa notarke B.B. z dne 27. 10. 2014, v katerem je notarka overila s strani tožnice predložen overjen prepis originala pogodbe o zaposlitvi št. ..., za katerega je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da ni bil pristen, saj je bil v njem naveden neresničen tarifni količnik (10,921) in neresničen znesek osnovne bruto plače tožnice (5.743,07 EUR). Notar ne preverja, ali je listina, ki jo stranka predloži kot izvirnik, v resnici pristen izvirnik te listine, še zlasti pa notar ne potrjuje verodostojnosti takšne listine. Do trditev tožene stranke, da je tožnica spremenila oziroma ponaredila znesek plače tako, da je zamenjala stran v pogodbi o zaposlitvi in jo le priložila preostalim stranem prvotne pogodbe, nato pa je takšno predrugačeno pogodbo o zaposlitvi odnesla k notarju in mu jo predložila kot izvirnik, se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka torej ni predložila originala pogodbe o zaposlitvi št. ..., čeprav sta jo tožena stranka in sodišče k temu pozvala. Tožeča stranka je šele v četrti pripravljalni vlogi navedla, da ji je bil original pogodbe o zaposlitvi št. ... že konec leta 2013 oz. v začetku leta 2014 odtujen iz njene pisarne. Sodišče pravne presoje v zvezi s predloženo kopijo notarsko overjenega prepisa notarsko overjene kopije pogodbe o zaposlitvi št. ... ni opravilo, niti se ni opredelilo do trditev tožene stranke o nepristnosti in neverodostojnosti predložene listine. Poleg tega tožeča stranka svojega dokaznega bremena v konkretnem primeru ni zmogla, saj iz predloženega notarsko overjenega prepisa notarsko overjene kopije pogodbe o zaposlitvi št. ... odločilna dejstva ne izhajajo zanesljivo, drugih dokaznih predlogov v zvezi s tem pa tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni predlagala. Zato so nastopili pogoji za uporabo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Meni, da je zmoten zaključek sodišča, da priča C.C. ni vedela izpovedati, kakšno plačo je uprava določila tožeči stranki za opravljanje dela na delovnem mestu "višji specialist za slabe naložbe". Priča je pojasnila, da je šlo za faktor okrog 4,5 in da je bil prvi predlog še nižji. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da naj bi se za netočne izkazale navedbe tožene stranke o tem, katere dokumente je tožnici izročila C.C. in katere D.D.. Te okoliščine pa tudi niso relevantne. Bistveno je, da je tožeča stranka razpolagala z izvodi s strani tožene stranke podpisanih pogodb, tožena stranka pa z izvodom pogodbe št. ..., ki bi bil podpisan s strani tožnice, ni nikoli razpolagala, čeprav je tožnico že pred postopkom in ves čas trajanja sodnega postopka pozivala, da vrne podpisan izvod. Poleg tega se trditve tožene stranke in izpovedbi obeh prič v celoti ujemajo z listinski dokazi v spisu, zato so zaključki sodišča prve stopnje o neverodostojnosti prič neutemeljeni. Zaključek sodišča, da ne verjame D.D. glede priprave pogodbe o zaposlitvi, je delno pavšalen, delno pa nerazumljiv in sam s sabo v nasprotju. Izpovedba te priče je skladna s trditvami tožene stranke in predloženimi listinskimi dokazi. Zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka razpolagala le še z nepodpisano računalniško verzijo pogodbe je protispisen. V tem delu je sodišče kršilo razpravno načelo, saj trditev o računalniških verzijah nepodpisane pogodbe, ki naj bi bile poslane pooblaščenki tožene stranke, ni podala nobena stranka. Zatrjuje, da ni pojasnilo, zakaj je neprepričljiva izpovedba D.D. in zakaj naj bi bila neverodostojna izpoved E.E.. Tožena stranka v pritožbi obsežno ponovno povzema ključne trditve iz postopka na prvi stopnji in navaja, da se sodišče do teh trditev ni opredelilo. Meni, da odločitev o povrnitvi stroškov priči A.A. ne sodi v izrek sodbe in bi moralo sodišče o teh stroških odločiti s posebnim sklepom. Ta sklep pa bi moralo sodišče vročiti toženi stranki in A.A., ki bi imela zoper tak sklep pravico do pritožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili podani, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj so citirane določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) relevantne za konkretni primer, s čimer naj bi bila toženi stranki odvzeta pravica do učinkovitega pravnega varstva. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa npr. če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje obširno navedlo pravno podlago za odločitev v konkretni zadevi, ne pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti da je zato toženi stranki odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče je navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju nezakonito izplačevala nižjo plačo od pogodbeno določene plače, pri čemer je pravno podlago, na katero je oprlo svojo odločitev, tudi obrazložilo. Izpodbijana sodba tako vsebuje vse odločilne razloge, med katerimi ni nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 239. člena ZPP, ki ga tožena stranka očita sodišču v zvezi z ravnanjem, ko je na naroku za glavno obravnavo pravdnima strankama predočilo svoje pomisleke glede pristnosti s strani tožnice predloženega overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi št. ..., v obrazložitvi sodbe pa se do svojih ugotovitev ne opredeli. Sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja za ocenjevanje pristnosti listin in s tem, ko svoje zaznave ob izvajanju dokazov ni povzelo med razloge sodbe, ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba v zvezi s tem sodišču neutemeljeno očita tudi absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in neutemeljeno navaja, da gre za sodbo presenečenja. Prav tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje iz posameznih delov izpovedi prič napravilo zmotne zaključke, ne pomeni očitane kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP - v zvezi s 7. in 212. členom ZPP (povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank), ampak pomeni nestrinjanje z dokazno oceno izpovedi prič oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje protispisnih ugotovitev glede upoštevanih listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z očitkom o kršitvi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Splošno pravilo o dokaznem bremenu v postopku pred sodiščem izhaja iz 212. člena ZPP. Stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da navede in dokaže tista dejstva, ki so v njeno korist. Tožnica je s predloženimi plačilnimi listami (A4, A10) in pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013 (v overjenem prepisu - A8) zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ji je tožena stranka v spornem obdobju, to je od 1. 7. 2013 do 17. 7. 2015, izplačevala nižjo plačo, kot je bila dogovorjena po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013, ki je podpisana s strani obeh pravdnih strank, namreč izhaja, da je bila pogodbeno dogovorjena plača določena v višini 5.745,08 EUR bruto, tožnici pa je bila od julija 2013 izplačana plača v nižjem znesku (npr. v juliju 2013 je tožnica prejela le 1.636,55 EUR neto izplačila), kar potrjujejo predložene plačilne liste. S tem pa dokazno breme, da pogodba o zaposlitvi št. ... v takšni obliki in vsebini, kot jo je predložila tožnica, ni nikoli obstajala in da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju pravilno izplačevala plačo, prešlo na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla, zato je utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi 215. člena ZPP. Uporaba te določbe namreč pride v poštev šele, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, zato sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče tako ni kršilo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, toženi stranki pa je bila tudi zagotovljena možnost izjaviti se o vseh tožničinih navedbah in dokazih.

9. Tožena stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedim posameznih prič oziroma, da ni obrazložilo, zakaj naj bi bile njihove izpovedi neprepričljive, s čimer pa smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceni, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje dokazne zaključke o relevantnih dejstvih oblikovalo na podlagi skrbne in vestne ocene izvedenih dokazov. Pritožba pa s tem pritožbenim razlogom dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

10. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala prikrajšanje pri plači, do katerega je prišlo, ker ji je tožena stranka od julija 2013 nezakonito izplačevala nižjo plačo, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da sta pravni stranki dne 1. 4. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas, za delovno mesto "pomočnica direktorja Direkcije F." in je osnovna bruto plača tožnice na dan sklenitve pogodbe znašala 5.743,07 EUR; - da je uprava tožene stranke 25. 3. 2013 sprejela Sklep o spremembi organizacije tožene stranke, ki je stopil v veljavo 1. 4. 2013. Z uveljavitvijo tega sklepa se je organizacija tožene stranke med drugim spremenila tako, da je bil ukinjen Sektor G., ukinjeno pa je bilo tudi delovno mesto "pomočnik direktorja Direkcije F.", ki ga je zasedala tožnica; - da sta 21. 5. 2013 predsednik uprave tožene stranke A.A. in članica uprave C.C. tožnico pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je bilo obvestilo tožnici vročeno 23. 5. 2013; - da je 21. 5. 2013 tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, iz katere izhaja, da je tožena stranka ukinila Sektor G. in vsa delovna mesta v tem sektorju, zato tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik direktorja Direkcije F.". Ker pa je bila z reorganizacijo pri toženi stranki ustanovljena nova Služba za obravnavo posebnih naložb in so bila ustanovljena nova delovna mesta, je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas. Določeno je bilo tudi, da v primeru, če tožnica v roku 15 dni od prejema te odpovedi ne sprejme ponudbe za delo na delovnem mestu oziroma ne podpiše priložene pogodbe o zaposlitvi, ji glede na 11 let delovne dobe pri toženi stranki pripada 45 dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednjega dne po vročitvi odpovedi in s potekom tega roka tožnici, če ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi, preneha delovno razmerje in nima pravice do odpravnine. Odpovedi pa je bila priložena tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas št. ...; - da je 6. 6. 2013 tožena stranka prejela dopis pooblaščenke tožnice, v katerem je navedla, da zastopa tožnico in da jo je tožnica obvestila, da ji je bilo dne 23. 5. 2013 vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, redna odpoved pa ji še ni bila vročena, zato toženo stranko poziva, da redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročijo njej kot pooblaščenki tožnice; - da je 17. 6. 2013 tožena stranka pooblaščenki tožeče stranke posredovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "višji specialist za naložbe"; - da je 17. 7. 2013 pooblaščenka tožeče stranke toženi stranki poslala dopis, v katerem je med drugim navedla, da je 4. 7. 2013 prejela dopis tožene stranke s prilogami, kar pa v izvirniku vrača, saj jo je tožnica po tem, ko jo je seznanila, da je prejela vse listine, seznanila, da je pred tem pri toženi stranki že podpisala prejem iste odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter tudi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas št. .... Ker je plača zadovoljila pričakovanja tožnice, je novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "višji specialist za slabe naložbe" brez vednosti pooblaščenke tudi podpisala; - da je 30. 7. 2013 tožena stranka pooblaščenki tožnice poslala dopis, v katerem je med drugim navedla, da ne razpolaga s strani tožnice podpisanim izvodom pogodbe o zaposlitvi, zato je prosila, da ji pooblaščenka posreduje potrdilo o vročitvi pogodbe tožene stranke, kakor tudi izvod te pogodbe v izvirniku ali overjeni kopiji te pogodbe in da do posredovanja pogodbe šteje, da je 1. 7. 2013 začetek uresničevanja pravic in obveznosti tožnice na delovnem mestu "višji specialist za slabe naložbe" z osnovno bruto plačo, ki ob sklenitvi pogodbe znaša 2.215,09 EUR; - da je 20. 8. 2013 tožničina pooblaščenka med drugim toženi stranki v skladu z določbo 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) podala opozorilo na kršitve in toženo stranko pozvala, da v roku 8 delovnih dni za mesec julij 2013 ustrezno obračuna in izplača neto razliko med plačo, ki ji pripada po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in zneskom 2.315,09 EUR ter ji v tem roku dostavi ustrezno plačilno listo, hkrati pa naj ji pojasni in predloži pravno podlago, iz katere izhaja, da znaša njena osnovna bruto plača 2.315,09 EUR; - da je pooblaščenka tožnice v avgustu 2013 prejela odgovor tožene stranke, da so tožnici za mesec julij 2013 obračunali in izplačali plačo na podlagi ugotovitve, da iz posredovanih dopisov izhaja, da med strankama ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena; - da je tožnica po prejemu pojasnila tožene stranke vložila predmetno tožbo dne 24. 9. 2013; - da sta stranki 20. 7. 2015 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013 in sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem 17. 7. 2015; - da je plače delavcem tožene stranke, tudi tožnici, določala uprava tožene stranke (izpoved prič A.A., C.C., H.H., D.D.).

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od tožene stranke utemeljeno vtožuje razliko v plači za sporno obdobje, to je od 1. 7. 2013 do 17. 7. 2015, saj ji je tožena stranka v tem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače. Sodišče prve stopnje je znesek pogodbeno dogovorjene plače v spornem obdobju ugotovilo na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013, ki jo je predložila tožnica in ji je sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo. Navedena pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013 je namreč podpisana s strani obeh pravdnih strank, in sicer s strani tožnice in na strani tožene stranke s strani predsednika uprave tožene stranke A.A. in članice uprave C.C., ki pristnosti podpisa nista prerekala. Iz navedene pogodbe o zaposlitvi št. ... pa izhaja, da je bila sklenjena za delovno mesto "višji specialist za slabe naložbe" ki je uvrščeno v VII. tarifni razred z osnovo bruto plačo 5.743,07 EUR.

14. Dejstvo, da tožnica pogodbe o zaposlitvi ni predložila v izvirniku, temveč v notarsko overjenem prepisu (A8, A59, A60), ne predstavlja okoliščine za dvom v pristnost listine, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Tožnica je v zvezi s tem pojasnila, da ji je bil original pogodbe o zaposlitvi odtujen iz pisarne pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi z overjenim prepisom originala pogodbe o zaposlitvi sledilo pojasnilu notarke, da je tožnica ob overitvi predložila original listine, ki jo je nato fotokopirala, preverila istovetnost oziroma potrdila, da gre za prepis originala listine in nato izvirnik tožnici vrnila. Notarka je sicer res izpovedala, da notar pristnosti listin ne preverja, kar posebej izpostavlja tožena stranka v pritožbi, vendar je v konkretni zadevi bistveno to, da tožena stranka nepristnosti listine ni uspela dokazati.

15. Dokazno breme je bilo glede trditev, da pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013 v takšni vsebini, kot jo je predložila tožnica, ni obstajala, na strani tožene stranke. Trditve tožene stranke, da je tožnica predloženo pogodbo o zaposlitvi št. ... v delu, v katerem je bila določena tožničina plača, ponaredila, pa so ostale nedokazane. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s ponareditvijo listine s strani tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v predmetni zadevi ni pristojno presojati, ali je tožnica v zvezi s predloženo pogodbo o zaposlitvi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin. Dokazno breme, ki je bilo na toženi stranki in temu ni zadostila (ni predložila podpisane pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013, na podlagi katere je tožnici izplačevala plačo od 1. 7. 2013 dalje), zato ni mogoče kar posplošeno zatrjevati, da je tožnica ponaredila listino. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da sodišče tudi nima strokovnega znanja, da bi samo presojalo pristnost ali nepristnost listine. Je pa predložen overjen prepis pogodbe o zaposlitvi št. ... tako kot ostali izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržen dokazni oceni sodišča in jo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejema kot pristno.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženi stranki tudi z zaslišanjem prič predsednika uprave A.A., članice uprave C.C. in D.D., ni uspelo dokazati, da je bila toženi stranki ponujena pogodba o zaposlitvi št. ..., v kateri je bila določena osnovna bruto plača v višini 2.215,09 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in je pritožba ne uspe izpodbiti. Ne A.A. ne članica uprave C.C. nista vedela izpovedati, kakšno plačo je uprava tožene stranke s pogodbo o zaposlitvi št. ... določila tožnici za opravljanje dela na delovnem mestu "višji specialist za slabe naložbe". Navedeno pa ob ugotovitvi, da je med strankama dejansko veljala pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013 v takšni vsebini, kot jo je predložila tožnica, medtem ko tožena stranka ne razpolaga z nobenim s strani tožnice podpisanim izvodom pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2013, niti ni bistveno. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča glede izpovedi zaslišanih prič v zvezi z določitvijo plače v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, pa so zato neutemeljene.

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v kolikor tožena stranka ne bi razpolagala s podpisano pogodbo o zaposlitvi s strani tožnice, bi lahko na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove ugotovila prenehanje delovnega razmerja tožnici. V odpovedi je bilo namreč določeno, da v primeru, če tožnica v roku 15 dni od prejema te odpovedi ne sprejme ponudbe za delo na delovnem mestu oziroma ne podpiše priložene pogodbe o zaposlitvi, ji glede na 11 let delovne dobe pri toženi stranki pripada 45 dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednjega dne po vročitvi odpovedi in s potekom tega roka tožnici, če ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi, preneha delovno razmerje in nima pravice do odpravnine. Dejstvo, da se tožena stranka tega ni poslužila, pa kaže na to, da je s strani tožnice s podpisano pogodbo o zaposlitvi št. ... tudi dejansko razpolagala. Nerazumno je, da bi bila tožnica pri toženi stranki zaposlena brez veljavne pogodbe o zaposlitvi še dve leti od dneva (31. 5. 2013), ko naj bi ji tožena stranka izročila vse z njene strani podpisane izvode pogodb o zaposlitvi, ki pa jih tožnica potrditvah tožene stranke ni nikoli vrnila.

18. Glede na to, da iz pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 21. 5. 2013, ki jo je predložila tožnica, izhaja, da je bila sklenjena za delovno mesto "višji specialist za slabe naložbe" ki je uvrščeno v VII. tarifni razred z osnovo bruto plačo 5.743,07 EUR, tožena stranka pa je tožnici v spornem obdobju brez pravne podlage izplačevala nižjo plačo, kar potrjujejo predložene plačilne liste (A4, A10), je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo razlik v plači utemeljeno ugodilo.

19. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških priče A.A., ki jih je sodišče v končno plačilo naložilo toženi stranki. Stroški priče delijo usodo uspeha stranke, ki je predlagala izvedbo dokaza. Ker tožena stranka v tem sporu ni uspela, ji je sodišče utemeljeno naložilo povrnitev teh stroškov.

20. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama tudi tožnica, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).