Jedro

ZDen v določbah 19. člena ureja primere, ki pomenijo izključitev možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi, zato je za pravilno uporabo te materialne določbe prvi pogoj pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.11.2002, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 26.7.2001, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek ter odločanje. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se tožeči stranki kot denacionalizacijskemu upravičencu vrne v last in posest 5/8 nepremičnine, stavbišče 2 ara 19 m2, parc. št. 1160, vl. št. 681, k.o. P., ki v naravi predstavlja poslovno zgradbo ... s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, sedaj v lasti Mestne občine P. (prizadeta stranka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe. Navaja, da je v obravnavani zadevi denacionalizacijski upravičenec zahteval vrnitev sporne nepremičnine v naravi, Zakon o denacionalizaciji (ZDen) pa v določbah 19. člena ureja primere, ki pomenijo izključitev možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi, zato je za pravilno uporabo te materialne določbe prvi pogoj pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja. Po presoji tožene stranke pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podlage za sklepanje, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in s tem podane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je sporna nepremičnina v času uveljavitve ZDen služila opravljanju kulturne dejavnosti, ki jo je izvajala Zveza kulturnih organizacij (ZKP) P., s Sklepom o določitvi javne infrastrukture na področju kulture v Mestni občini P. (Uradni Vestnik Mestne občine P., št. 7/96) pa je bila stavba ..., katere vračilo se zahteva, opredeljena kot javna infrastruktura na področju kulture. Uprava Zveze kulturnih organizacij se je iz iste stavbe izselila leta 1996 v Narodni dom, v letu 1995 pa je bil z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče P. ustanovljen javni zavod Gledališče P., kateremu je bila stavba ... dana v upravljanje konec leta 1995. Tako se danes v navedeni nepremičnini opravlja dejavnost, vezana na ustavnovitev navedenega javnega zavoda, in sicer: dnevna blagajna, direkcija, organizacija predstav in arhiv gledališča. Ob ugovorih Mestne občine P., ki uveljavlja ovire za vrnitev nepremičnine v naravi na podlagi 1. odstavka 19. člena ZDen, je treba tudi po presoji sodišča prve stopnje ponovno ugotoviti, ali navedena nepremičnina služi opravljanju dejavnosti, navedene v določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ter v kakšnem obsegu služi opravljanju navedene dejavnosti. Pravilna uporaba določbe 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen je namreč v konkretnem primeru odvisna od ugotovitve, katera dejavnost (seveda v okviru dejavnosti javne službe) se v navedenih prostorih opravlja, in ne od ugotovitve, da se je iz stavbe preselila Uprava ZKO in da je te prostore dobilo v upravljanje Gledališče P. V ponovljenem postopku pa bo prvostopenjski upravni organ, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, če bo ugotovil, da je dejavnost, ki se izvaja v nepremičnini, šteti za dejavnost javnih služb, moral ugotoviti tudi vsa dejstva in okoliščine, pomembna za presojo nadaljnjega pogoja iz navedene zakonske določbe, to je nezmožnost nadomestitve z drugo nepremičnino ali nesorazmerne stroške nadomestitve. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da ima izvajalec javne službe pravico udeleževati se postopka. Tak položaj mu pripada na podlagi določbe 60. člena ZDen. Poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve je organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan izdelati po končanem ugotovitvenem postopku na podlagi določbe 65. člena ZDen. Zato tej zakonski določbi ne more biti zadoščeno s tem, da je bilo poročilo izdelano pred izdajo kasneje odpravljene odločbe prvostopenjskega upravnega organa. Smisel izdelave navedenega poročila je namreč omogočiti stranki, da se izjavi o celotnem ugotovitvenem postopku, s tem pa se strankam zagotavlja predvsem pravica iz določbe 8. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih navedbah v tožbi, da je presoja ovire po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen odvisna od vprašanja, ali je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, v času uveljavitve ZDen služila za opravljanje javne službe, in če tistemu, ki je to dejavnost opravljal v času denacionalizacijskega postopka, služi še vedno za opravljanje iste dejavnosti. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da se je tekom denacionalizacijskega postopka celotna upravna dejavnost in večina kulturne dejavnosti ZKO, ki je imela v upravljanju zgradbo in izvajala kulturne dejavnosti v stavbi ..., v času uveljavitve ZDen preselila na drugo lokacijo. Upravni organ je zato pravilno ugotovil, da je vezan na stanje ob času uveljavitve ZDen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo izvajalca, vrsto te kulturne dejavnosti v času sprejetja ZDen v letu 1991. Prvostopenjski organ je natančno ugotovil dejansko stanje o tem, kdo je bil izvajalec kulturne dejavnosti v času sprejemanja ZDen, kdaj je ZKO prenehala izvajati te dejavnosti in kdaj je bila nepremičnina dodeljena v uporabo Gledališču P. Sodišče prve stopnje je prav tako prezrlo določbe 88. člena ZDen.

Prepoved razpolaganja z nepremičninami se ne nanaša le na pravni promet, temveč na vsako razpolaganje, ki presega nujno in potrebno vzdržavanje nepremičnin, ki so v denacionalizacijskem postopku. To, da je zavezanec ob ustanovitvi javnega zavoda Gledališče P. le-temu dal v upravljanje in uporabo nepremičnine, ki so bile v denacionalizacijskem postopku, je dejansko nedopustno razpolaganje s temi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je zanemarilo tudi podatek iz upravnega spisa, da je denacionalizacijski upravičenec izrecno izjavil, da je pripravljen dati prostore, katere bi dobil vrnjene v denacionalizacijskem postopku, v najem Gledališču P. Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da bistvene okoliščine za vrnitev nepremičnine ... v last v postopku niso bile ugotovljene. To izhaja tudi iz samih pritožbenih navedb tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo. V spornem primeru ne gre za pravni posel in ne za enostransko izjavo volje, saj Mestna občina P. kot zavezanka za vrnitev ni razpolagala z nepremičnino v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja. Zato so navedbe tožeče stranke o nedopustnem razpolaganju z nepremičnino neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo moral prvostopenjski organ ponovno presoditi, ali so v obravnavani zadevi podane ovire za vračilo podržavljenega premoženja v naravi iz 19. člena ZDen. Kot izhaja iz predloženih spisov, je stavba ..., katere vračilo v naravi uveljavlja denacionalizacijski upravičenec, pred uvedbo denacionalizacijskega postopka služila izvajanju kulturne dejavnosti in delno gledališke dejavnosti (ki se je pretežno izvajala v sosednji gledališki stavbi). Ker za uporabo določbe 19. člena ZDen zadošča že izpolnitev enega izmed pogojev iz 1. odstavka tega člena, bo moral organ prve stopnje v ponovnem postopku najprej preveriti, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj po 4. točki 1. odstavka tega člena. Po tej zakonski določbi nepremičnine namreč ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine. Na izpolnitev tega pogoja in s tem na ovire za vračilo sporne nepremičnine v naravi pa ves čas opozarja prizadeta stranka. Prav v tej smeri dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno v upravnem postopku, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, s katere odločitvijo se je strinjalo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi pravilno opozorila na nepojasnjeno vprašanje nesorazmernosti stroškov za nadomestilo nepremičnine za zavezanca glede na 3. odstavek 19. člena ZDen. Po presoji pritožbenega sodišča pavšalne ugotovitve upravnega organa, da se v obravnavani zadevi lahko vzpostavi najemno razmerje, ne morejo nadomestiti natančne presoje tega pogoja ob morebitnem sodelovanju izvedenca. Oddaja spornih prostorov v upravljanje Gledališču P. pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni razpolaganja s temi prostori v smislu določbe 88. člena ZDen. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.