Jedro

V obnovi postopka, končanega z izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti (gostinstvo - nočni bar) ima solastnik oz. lastnik sosednje nepremičnine položaj stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katerem lahko uveljavlja pravico varstva pred prekomernim hrupom, ki izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, po katerem je prekomerni hrup prepovedan, če v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja ni sodeloval in ni mogel uveljaviti pravice varstva pred hrupom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 18.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Oddelka za družbeni razvoj občine z dne 15.7.1993, s katero je organ prve stopnje zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka končanega z odločbo o dovolitvi razširitve obrtne dejavnosti z dne 19.8.1992 izdane B.Š. Po navedbah obrazložitve izpodbijane odločbe je organ prve stopnje odločil, da se dejavnost okrepčevalnice razširi tudi na nočni bar. Predlog tožnikov za obnovo postopka je organ prve stopnje zavrgel zato, ker tožnikoma ne prizna lastnosti stranke v postopku. V postopku so bili takrat vključeni vsi takratni lastniki stanovanj v stanovanjski hiši, kjer lokal posluje ter je organ prve stopnje ravnal v skladu z 2. odstavkom 50. člena stanovanjskega zakona. Po navedeni določbi je za pridobitev dovoljenja za opravljanje dovoljene dejavnosti v stanovanju potrebna pridobitev pisnega soglasja lastnikov stanovanj v večstanovanjski hiši. Pridobitev lastništva na stanovanju v stanovanjski hiši potem, ko v njej že obratuje gostinska obratovalnica z vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji, ne more vplivati na obnovo postopka. Ker tožnika v času, ko je tekel postopek za izdajo dovoljenja, nista bila lastnika stanovanja, ju ni bilo mogoče šteti kot osebi, ki bi imeli pravico do vstopa v postopek. Mirna raba stanovanja, skupnih prostorov in funkcionalnega zemljišča pa niso pravice, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem postopku, zato je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je predlog tožnikov zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije zavrgel. Tožnika uveljavljata tožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni pravilna ugotovitev, da bi tožnika postala lastnika stanovanja v objektu, kjer posluje nočni bar, šele po izdaji odločbe organa prve stopnje. To sta postala še pred izdajo odločbe o razširitvi dejavnosti (19.8.1992), v potrditev tožbenih navedb pa prilagata kopijo kupne pogodbe za stanovanje z dne 15.6.1992. Zato bi organ prve stopnje moral pridobiti tudi soglasje tožečih strank v skladu s 50. členom stanovanjskega zakona. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe) šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Za odločitev je odločilno dejansko stanje na dan izdaje odločbe, s katero je bil postopek končan na prvi stopnji in na ta dan veljavni materialni zakon.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o obnovi postopka, ki sta jo predlagala tožnika, ker jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku za izdajo dovoljenja o razširitvi obrtne dejavnosti v poslovnem prostoru pod stanovanjem tožnikov, čemur sta ugovarjala zaradi hrupa, ki ga iz takšnega lokala v pritličju, v katerem so leseni stropi, povzroča dejavnost. Tožena stranka kakor tudi ne organ prve stopnje v izpodbijanih aktih nista ugotovila, ali bo B.Š. svojo dejavnost, ki je razlog za predlagano obnovo postopka, opravljal v prostorih, ki so njegova last, ali pa v najetih poslovnih prostorih. To dejstvo je pomembno, ker se dovoljenja in soglasja lastnikov stanovanj smislu 2. oziroma 3. odstavka 50. člena stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ, Uradni list RS št. 18/91, 19/91, 21/94 in 23/96) nanašajo na dejavnost, če bi jo opravljal najemnik stanovanja ter bi se v tem primeru izpodbijana odločba lahko opirala na prej navedene določbe SZ. Tudi lastnina na tožnikovem stanovanju po stanju na dan izdaje obrtnega dovoljenja (z dne 19.8.1992) o razširitvi dejavnosti bi bila v tem primeru odločilna za presojo, ali imata tožnika položaj stranke na podlagi 50. člena SZ. Če je bil navedeni podjetnik lastnik prostorov, v katerih naj bi se opravljala gostinska dejavnost, je tožena stranka napačno uporabila določbo 50. člena stanovanjskega zakona, saj v takem primeru navedena določba lastnikom stanovanj ne daje varstva pred motečo dejavnostjo.

Pravica varstva pred prekomernim hrupom izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju (Uradni list SRS št. 15/76 in 29/86 v zvezi z 2. točko 1. odstavka 105. člena zakona o varstvu okolja, Uradni list RS št. 32/93), po katerem je prekomeren hrup prepovedan. To pravico osebe, ki imajo pravico udeleževati se postopka (to so tudi solastniki nepremičnine ali lastniki sosednje nepremičnine), lahko uveljavljajo predvsem v postopkih za izdajo lokacijskih, gradbenih in uporabnih dovoljenj. Če tožnika kot soseda nista sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega ali gradbenega dovoljenja oziroma uporabnega dovoljenja in v teh postopkih nista mogla uveljavljati pravice varstva pred hrupom, jima zato tudi na tej pravni podlagi ni mogoče odreči pravice, da vsaj v postopku izdaje dovoljenja za razširitev dejavnosti oziroma po spremembi predpisov, ki določajo pogoje za opravljanje dejavnosti, v drugem ustreznem postopku, varujeta svoj pravni interes varstva pred hrupom, ki naj bi ga povzročala dejavnost, za katero je bilo obrtno dovoljenje izdano.

Tožnika bi imela zato pravico vložiti predlog za obnovo postopka za izdajo prej navedenega dovoljenja (z dne 19.8.1992) iz razloga, ker jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje obrtnega dovoljenja, če jima ta možnost ni bila dana v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja, pa bi jima sicer morala biti dana.

Ker tožena stranka prej navedenih pomanjkljivosti postopka pri organu prve stopnje - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje (lastniško stanje poslovnega prostora in tožnikovega stanovanja kot pogojev za uporabo določb 50. člena SZ, ali je bilo v zadevi sploh izdano lokacijsko dovoljenje za poslovni lokal in ali sta tožnika po kateri od navedenih pravnih podlag stranki v postopku) ni odpravila v smislu 1. ali 2. odstavka 242. člena ZUP, bo morala tako ravnati v ponovnem postopku upoštevaje prej navedene pripombe. Ker tožena stranka ni ravnala tako, je s tem sama bistveno kršila pravila postopka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v skladu z 2.odstavkom 42. v zvezi z 39. členom člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) uporabilo kot predpis Republike Slovenije.