Jedro

Konkretne tehnične izvedbe objekta ne morejo biti predmet presoje v razlastitvenem postopku, zato tožnika neutemeljeno ugovarjata, da bi bilo treba ponovno izvesti javno razgrnitev in obravnavo projekta.

Z uveljavitvijo ZPNačrt, ki je z določbo 103. člena posegel v veljavnost in uporabo določil ZUreP-1, med drugim tudi določbo drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (ki uveljavlja splošen rok za vložitev zahteve za razlastitev), je odpadla časovna omejitev za vložitev zahteve za razlastitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem njene vročitve, na razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo prenese lastninska pravica in posest na nepremičninah s parc. št. 225/6 in 225/8, obe k.o. A., ki sta v solasti tožnikov, vsakega do ½ (1. točka izreka). Sporazum o odškodnini za razlaščeni nepremičnini med razlastitveno upravičenko in tožnikoma ni bil dosežen (2. točka izreka). Pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenih nepremičninah (3. točka izreka). Vknjižba lastninske pravice in izbris zaznamb razlastitve pri razlaščenih nepremičninah se v zemljiški knjigi izvedeta po uradni dolžnosti (4. točka izreka). Razlastitvena upravičenka je dolžna v roku treh let po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja pričeti z gradnjo ceste, zaradi katere sta bili nepremičnini razlaščeni (5. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe navaja, da razlastitvena upravičenka navedeni nepremičnini pridobiva za gradnjo obvoznice Ilirska Bistrica G1-6/342-363 in deviacijo regionalne ceste R2-404/1379 Podgrad - Ilirska Bistrica. Dne 12. 11. 2009 sta bili tožnikoma, v skladu z določbo 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), vročeni ponudbi za odkup nepremičnin s predlogi pogodb. Ker razlastitvena upravičenka v roku 30 dni s tožnikoma ni uspela skleniti pogodbe, je vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin s parc. št. 225/6 in 225/8, obe k.o. A., ki sta nastali s parcelacijo nepremičnine s parc. št. 225/1, ki je navedena v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za preložitev glavne ceste G1-6 in regionalne ceste R2-404 na območju Ilirske Bistrice (v nadaljevanju Uredba). V konkretnem primeru so podani vsi pogoji za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1. Drugi odstavek 52. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP) določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnino, za katero je skladno s prvim odstavkom 93. člena ZUreP-1 določen razlastitveni namen (med drugim gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture), izkazana, če je nepremičnina predvidena v načrtu. Nepremičnini, ki sta predmet razlastitve (oziroma nepremičnina, iz katere sta nastali) sta navedeni v ureditvenem območju Uredbe. Predvidena gradnja presega zasebni interes, saj bo z novozgrajeno cesto zagotovljena večja prometna varnost in propustnost. Bodoča obvoznica bo skoraj v celoti potekala po trasi obstoječe mestne ulice in se na območju nepremičnin, ki sta predmet razlastitve, priključuje na državno cesto v krožišču. Cilja zato ni mogoče doseči na drug način, že po naravi stvari pa ni mogoče sklepati, da bi razlastitvena upravičenka razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Poseg v lastninski pravici je minimalen in je sorazmeren z učinki. Na podlagi navedenega je upravni organ prve stopnje odločil kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Razlastitvena upravičenka pa je tudi utemeljeno predlagala, da se predmetni razlastitveni postopek vodi kot nujni (104. člen ZUreP-1), saj gre za gradnjo z javnimi sredstvi, ki so že zagotovljena v Proračunu RS za leto 2011, zato je hitrost postopka razlastitve ter takojšen prenos lastninske pravice in posesti na razlaščenih nepremičninah ključnega pomena.

Zoper izpodbijano odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo, št. 35020-16/2012-2 z dne 31. 5. 2012, zavrnilo.

Tožnika zoper izpodbijano odločbo vlagata tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bil na razgrnitvi in javni obravnavi predstavljen objekt v manjšem obsegu, naknadno pa se je načrt projekta spremenil tako, da se je na vsaki strani razširil za 2 m, ne da bi bili lastniki nepremičnin s tem seznanjeni. Glede na to, da ne gre za minimalna odstopanja, tožnika menita, da sta bili zaradi sprememb potrebni ponovna razgrnitev in razprava. Tožnika nadalje menita, da je bil predlog za razlastitev vložen prepozno. Po določbi drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 je treba zahtevo za razlastitev vložiti v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega akta. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 83/2006 dne 4. 8. 2006, zahteva za razlastitev pa je bila vložena šele dne 11. 11. 2011, pri čemer se upravni organ druge stopnje neutemeljeno sklicuje, da je bila citirana določba odpravljena, saj se s tako razlago posega v časovno veljavnost zakona. V nadaljevanju tožbe še navajata, da v ponudbi za odkup nepremičnin, razlastitvena upravičenka, pri določitvi cene, ni upoštevala vseh okoliščin, ki bi jih po njunem mnenju morala in ki jih v tožbi naštevata. Na podlagi navedenega sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS, ki v tej zadevi zastopa razlastitveno upravičenko. V odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Pretežno se nanašajo na postopke, ki so potekali pred postopkom razlastitve, v zvezi z ugovori, ki se nanašajo na ponujeno odškodnino pa navaja, da imata tožnika možnost vložiti predlog za določitev odškodnine pri pristojnem sodišču, ki bo v nepravdnem postopku odločalo o primerni odškodnini. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba glede zamude roka za vložitev predloga za razlastitev, saj se je z dnem uveljavitve Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) prenehala uporabljati določba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, ki je določala obveznost vložitve zahteve za razlastitev najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnika s tožbo izpodbijata odločbo, s katero ju je upravni organ razlastil nepremičnin s parc. št. 225/6 in 225/8, obe k.o. A., v skupni izmeri 17 m², ki sta v njuni solasti, vsakega do ½. Razlastitev je bila dovoljena na zahtevo Republike Slovenije, zaradi razširitve obstoječe ceste in izgradnje krožišča, na podlagi Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za preložitev glavne ceste G1-6 in regionalne ceste R2-404 na območju Ilirske Bistrice.

Po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 je razlastitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Tožnika izpolnjenosti navedenih pogojev ne izpodbijata. Pač pa v tožbi navajata, da se je v javni obravnavi v postopku sprejemanja Uredbe obravnaval projekt, ki se je naknadno spremenil tako, da se je na vsakem od voznih pasov razširil še za dva metra, zaradi česar bi bilo treba ponovno izvesti javno razgrnitev in obravnavo. Po presoji sodišča tožnika z navedenim ugovorom, v postopku razlastitve, ne moreta uspeti. Zanju namreč ni sporno, da celotna njuna nepremičnina s parc. št. 225/1 k.o. A., iz katere sta s parcelacijo nastali tudi nepremičnini s parc. št. 225/6 in 225/8, ki sta predmet tega postopka, spada v ureditveno območje, določeno z Uredbo, konkretne tehnične izvedbe objekta pa ne morejo biti predmet presoje v razlastitvenem postopku, kar je tožnikoma pravilno obrazložil že upravni organ druge stopnje v svoji odločbi.

Nadalje sodišče pritrjuje tudi stališču upravnih organov, da je z uveljavitvijo ZPNačrt dne 28. 4. 2007, ki je z določbo 103. člena posegel v veljavnost in uporabo določil ZUreP-1, med drugim tudi določbo drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (ki uveljavlja splošen rok za vložitev zahteve za razlastitev), odpadla časovna omejitev za vložitev zahteve za razlastitev. Zahteva je bila torej pravočasno vložena. Da se določba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 ne more uporabiti za zahteve, vložene po začetku veljavnosti ZPNačrt dne 28. 4. 2007 (v obravnavanem primeru ni sporno, da je bila zahteva vložena po navedenem datumu) pa smiselno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 359/2010 z dne 26. 1. 2011. Pavšalni tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba pomeni retroaktivno uporabo zakona, zato ni utemeljen.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo višino kupnine, ki je bila tožnikoma ponujena v ponudbah za odkup nepremičnin, pa sodišče ocenjuje kot pravno nepomembne v tej zadevi. V postopku razlastitve je namreč bistveno le, da je bila ponudba za odkup tožnikoma vročena, kar zanju ni sporno. Navedeno namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev zahteve za razlastitev (prvi odstavek 97. člena ZUreP-1). O odškodnini oziroma nadomestilu pa z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, saj sporazum ni bil dosežen (2. točka izpodbijane odločbe), zato bo o tem (na predlog stranke) odločalo sodišče v nepravdnem postopku, v katerem bosta imela tožnika pravico navajati vsa dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine oziroma nadomestila.

V ostalem (ki za tožnika niti ni sporno) se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni in da je tudi sicer izpodbijana odločba utemeljena na pravni podlagi, ki jo tožena stranka v izpodbijani odločbi citira, ter da je bil tudi postopek pred izdajo odločb obeh stopenj pravilen.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo določb materialnega in procesnega prava, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnika sta v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njune stroške postopka. Njunemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.