Jedro

Revizijo je treba vročiti pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (388. člen ZPP). Toženec je poslal revizijo z vlogo (ki ima sicer datum 28.11.1998) direktno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sicer z navadno pošiljko (ne priporočeno) dne 30.11.1998. Revizija je prispela na to sodišče 1.12.1998. Vrhovno sodišče je postopalo po določbah ZPP in vlogo s prilogami poslalo priporočeno dne 17.12.1998 pristojnemu okrožnemu sodišču v nadaljnje poslovanje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka S. in D. pa dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Toženec mora po tej sodbi plačevati preživnino za mladoletna otroka in sicer od 1.1.1996 do 31.12.1996 po 10.000,00 SIT za vsakega, od 1.1.1997 dalje pa po 15.000,00 SIT za vsakega na mesec. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, vendar s pritožbo ni uspel. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo kot pravilno potrdilo.

Z vlogo, ki je prispela na Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 1.12.1998, je toženec smiselno izpodbijal odločitev o preživljanju v obeh sodbah (čeprav v vlogi govori tudi o sklepu z dne 15.10.1998, ki ga v spisu ni). Vlogo je vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. V njej toženec ne opredeljuje revizijskih razlogov, temveč se sklicuje na svoje zdravstveno, premoženjsko in siceršnje družinsko stanje, ki mu onemogoča plačevanje preživnine, na katero je obsojen. Zato prosi sodišče, da mu odredi v plačilo takšno preživnino, da bo lahko tudi sam živel človeka vredno življenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se še nadalje uporablja glede na 1. odstavek 498. člena sedanjega ZPP - Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je prepozna.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je toženca še v pritožbenem postopku zastopal R. F. (pooblastilo z dne 20.9.1995 - B1 priloga spisa), ki pozneje ni bilo preklicano. Sodbo sodišča druge stopnje, ki je bila izdana 9.9.1998, je pooblaščenec R. F. prejel 28.10.1998. Ker 138. člen ZPP določa, da se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, velja, da je toženec sodbo prejel istega dne. Od tega dne dalje tečejo tudi roki za pravna sredstva.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pa lahko po 1. odstavku 382. člena ZPP stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. Revizijo je treba vročiti pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (388. člen ZPP). Toženec je poslal revizijo z vlogo (ki ima sicer datum 28.11.1998) direktno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sicer z navadno pošiljko (ne priporočeno) dne 30.11.1998. Revizija je prispela na to sodišče 1.12.1998. Vrhovno sodišče je nato postopalo po določbah ZPP in vlogo s prilogami poslalo priporočeno dne 17.12.1998 pristojnemu okrožnemu sodišču v nadaljnje poslovanje. To je vlogo prejelo dne 18.12.1998. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila revizija tožene stranke vložena prepozno. Ob dejstvu, da je toženčev pooblaščenec sodbo sodišča druge stopnje prejel 28.10.1998, je 30-dnevni rok potekel 27.11.1998. Tega dne je bil petek, torej dan, ko sodišče dela in ni razlogov za podaljšanje roka na morebitni naslednji delovnik. To pomeni, da je bila revizija, tudi v primeru, če bi šteli, da je bila pravilno vložena na sicer nepristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, že tedaj prepozna. Toliko bolj to velja za prispetje revizije na pristojno Okrožno sodišče v Celju, kateremu je prepozno revizijo v nadaljnjo obravnavo poslalo vrhovno sodišče s priporočeno pošiljko dne 17.12.1998. Rok za vložitev revizije je prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati. Toženec bi lahko v roku, ki ga določa ZPP, predlagal le vrnitev v prejšnje stanje, če bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Toda tudi tega ni storil. Zato revizijsko sodišče revizije ni smelo meritorno obravnavati.

Revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP prepozno revizijo zavrže s sklepom, če tega ni storilo v mejah svojih pravic (389. člen ZPP) že sodišče prve stopnje. Ker tako ni ravnalo, je to storilo vrhovno sodišče.