Jedro

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1620/2021 z dne 16. 8. 2022 zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Po prejemu sodbe je storilec po zagovorniku podal predlog za povrnitev stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom in storilcu priznalo stroške postopka v znesku 249,24 EUR, skupaj s pripadajočim 22 % DDV pa 304,07 EUR, v preostalem pa predlog za odmero nagrade in povrnitev stroškov postopka zavrnilo. V pravnem pouku je navedlo, da zoper sklep o stroških skladno z drugim odstavkom 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni pritožbe.

2. Proti sklepu se pravočasno po zagovorniku pritožuje storilec, ki meni, da je pravni pouk glede pravice do pritožbe napačen. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se storilcu prizna 420,60 EUR stroškov postopka, skupaj z 22 % DDV pa 513,13 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 46. člena ZP-1 o storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku (tudi o stroških postopka1), prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon, torej ZP-1. Pravico do pritožbe v postopku z zahtevo za sodno varstvo ZP-1 ureja v 66. členu, kjer v prvem odstavku določa, da je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona, medtem ko v drugem odstavku tega člena (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020) določa, da lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona (tudi storilec in njegov zagovornik) vložijo pritožbo zoper druge odločbe sodišča prve stopnje iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

ZP-1 je torej posebej uredil pravico do pritožbe v postopku z zahtevo za sodno varstvo in dopustnost pritožbe omejil le na določene primere, pri čemer je pritožbo zoper odločitev o stroških postopka izrecno izključil. Gre za odločitev o stroških, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, o kateri sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 59. člena ZP-1 odloča ob smiselni uporabi določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. V skladu z določbo prvega odstavka 147. člena ZP-1 pa o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče. Kot je obrazložilo Ustavno sodišče RS v odločbi P-6/21 z dne 20. 1. 2022, je pri tem treba besedno zvezo „višje sodišče“ razlagati kot sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, to pa je v obravnavanem primeru okrajno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku kot instančni organ. Že v odločbi št. U-I-56/06 pa je poudarilo, da gre pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo za odločanje v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo ter, da po vseh svojih značilnostih zahteva za sodno varstvo opravlja funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola, in je po presoji Ustavnega sodišča RS, samo zahtevo za sodno varstvo mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave.2 Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, ki je dobesedno razumevanje določbe 25. člena Ustave RS omejilo na razumno mero ter pri tem navedlo, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi pravno sredstvo moralo biti dopustno tudi zoper stroškovne odločitve instančnih sodišč, pa pritožba v konkretni zadevi ni dopustna niti na tej podlagi.3 Kot je Ustavno sodišče v tej odločbi obrazložilo, je pravica do povračila stroškov stranska terjatev, ki nastaja med postopkom in zaradi postopka, zato je nujno, da je odločanje sodišča na vsaki stopnji povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora to sodišče tudi odločiti. O stroških, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, logično vedno prvič odloči sodišče, ki o tem pravnem sredstvu odloča. Pa vendar to ne more pomeniti, da je zato zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo. Sicer bi se lahko vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu povzročilo novo - in prvo - odločitev o nadaljnjih stroških.

Upoštevaje zavzeta stališča Ustavnega sodišča RS v zgoraj izpostavljenih odločbah po presoji pritožbenega sodišča tudi iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi pravno sredstvo moralo biti dopustno tudi zoper stroškovno odločitev sodišča (prve stopnje) v postopku z zahtevo za sodno varstvo.

5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena v zvezi z drugim, šestim in osmim odstavkom 66. člena ter drugim odstavkom 161. člena ZP-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

6. Ker se v skladu z določbo tretjega odstavka 147. člena ZP-1 sodna taksa določi tudi, če je bila pritožba zavržena, je pritožbeno sodišče pritožniku v plačilo kot strošek pritožbenega postopka odmerilo tudi sodno takso po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, ki jo bo moral pritožnik plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjala.

1 Kdo plača stroške postopka in kolikšni so, se določi v sodbi o prekršku (prvi odstavek 145. člena ZP-1), če pa za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep (drugi odstavek 145. člena ZP-1), kakršen je tudi primer v predmetni zadevi. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007, 17. točka. 3 Glej sklep Ustavnega sodišča RS št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, 2. točka obrazložitve. Ponovno pa tudi v odločbi P-6/2021 z dne 20. 1.2022, 8. točka obrazložitve, kjer je Ustavno sodišče RS odločalo v sporu o pristojnosti v zadevi, v kateri je okrajno sodišče zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo, postopek o prekršku ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun ter je spor glede pristojnosti nastal glede tega, kdo mora odločiti o višini stroškov, ki jih je storilec priglasil po zaključenem postopku o prekršku, kakršen je tudi primer v obravnavani zadevi. Enako stališče pa v primerljivi situaciji, ko gre za vprašanje dopustnosti pritožbe zoper sklep o stroških Upravnega sodišča v upravnem sporu, v katerem to sicer prvostopenjsko sodišče odloča kot drugostopenjsko sodišče (njegove odločbe po naravi in funkciji postanejo pravnomočne), zavzema tudi Vrhovno sodišče RS (npr. VSRS sklepi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 8/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 119/2023 z dne 20. 9. 2023).