Jedro

Na nastanek taksne obveznosti izid postopka ne vpliva, zato mora tožnik plačati takso tudi za sodbo, ki je zanj neugodna. Morebitna vložitev pritožbe zoper odločbo ne vpliva na obveznost plačati takso za izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kot taksni zavezanec ni pravočasno plačala sodne takse za sodbo v znesku 27.000,00 SIT ter za opomin v višini 3.000,00 SIT. Zaradi tega je dolžna plačati še kazensko takso v znesku 15.000,00 SIT. Naročilo je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, da znesek 45.000,00 SIT prenese z računa taksnega zavezanca na račun sodnih taks. Zoper sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil in navedel, da sodnega opomina za plačilo takse z dne 22.3.2001 ni prejel, poleg tega pa se ne strinja, da toženi stranki takse ni potrebno plačati, medtem ko se je on pritožil zoper sodbo in mora to "storitev", s katero se ne strinja, plačati. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena navedba, da taksni zavezanec ni prejel opomina, ne drži. Iz povratnice, pripete k sodbi na list. št. 49, je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec odvetnik Lado Orel dne 22.3.2001 prejel sodbo sodišča druge stopnje in opomin. Da je sodišče prve stopnje tožnikovemu pooblaščencu poslalo taksni opomin, je razvidno tudi iz odredbe z dne 7.3.2001 na list. št. 46 ("terjaj ponovno takso za sodbo ... od tožeče po odv."). Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo pooblaščencu (prim. 1. odst. 137. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), vročitev pooblaščencu pa se šteje za osebno vročitev stranki (6. odst. 142. čl. ZPP). Glede na vse povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil taksni opomin zavezancu pravilno vročen. V 2. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) je določeno, da mora takso za odločbo sodišča prve stopnje plačati tožnik. Na nastanek taksne obveznosti izid postopka ne vpliva, zato mora tožnik plačati takso tudi za sodbo, ki je zanj neugodna. Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (1. odst. 4. čl. ZST), to pa je v primeru takse za sodbo takrat, ko je obravnava zaključena oziroma, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odst. 4. čl. ZST). Iz povedanega jasno izhaja, da tudi morebitna vložitev pritožbe zoper odločbo ne vpliva na obveznost plačati takso za izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje. Ker iz vsega povedanega izhaja, da je tožeča stranka takso za sodbo sodišča prve stopnje dolžna plačati, pa je ni, je odločitev sodišča prve stopnje o prisilni izterjavi neplačane takse pravilna. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot taksnega zavezanca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.