Jedro

Davčni organ začne davčno izvršbo le zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanem roku.

S (pri)tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

S sklepom št. DT 4294-251/2007-5 0702-07 z dne 10. 8. 2012 je Davčni urad Kranj ugotovil, da so knjigovodske evidence za davčnega zavezanca A.A. po stanju na dan 6. 7. 2010 izkazovale dolg v višini 110,86 EUR. Zato se zoper dolžnika začne postopek davčne izvršbe, ki skupaj s stroški in sodno takso znaša 110,86 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem največ do višine 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prvostopni organ pridobil od predlagatelja, Okrajnega sodišča v Kranju, Oddelek za prekrške, izvršilni naslov opremljen s podatkom o datumu izvršljivosti in sicer plačilni nalog št. EDST 37/2010-1802 z dne 7. 1. 2010, izvršljiv 6. 2. 2010 v znesku 90,00 EUR ter dne 17. 11. 2009 pravnomočne sklepe PRuz 647/2009 z dne 5. 10. 2009, PRuz 647/2009 z dne 23. 10. 2009 in PRp 1925/2009 z dne 17. 11. 2009. Iz knjigovodske evidence izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-30-415/2011-4 z dne 24. 2. 2012 pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijani sklep z dne 10. 8. 2011 odpravilo, razen v I. točki izreka sklepa. Ugotovilo je še, da je bil dolg iz naslova neplačane sodne takse in stroškov za sklep o davčni izvršbi v skupnem znesku 110,86 EUR v celoti poplačan po sklepu istega organa z dne 6. 7. 2010. Zato se postopek davčne izvršbe ne nadaljuje.

V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, v katerem pa prvostopni organ ni ravnal povsem pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ugotovil stanje dolga na dan 6. 7. 2010. Če bi prvostopni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa z dne 10. 8. 2011 pravilno ugotovil dejansko stanje, bi lahko nesporno zaključil, da je bil pred ponovno izdajo v tem postopku izpodbijanega sklepa dolg že poravnan. Sklep o davčni izvršbi izvrši izplačevalec, v tem primeru je bil to Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Da je bil dolg v celoti res poplačan, pa je potrdil tudi prvostopni organ z izdanim obvestilom, iz katerega izhaja, da je bilo vknjiženo plačilo dolga v znesku 110,86 EUR dne 2. 6. 2011. Dejstvo, da je bil dolg iz naslova neplačane sodne takse in stroškov za sklep o davčni izvršbi v celoti poplačan po sklepu istega organa z dne 6. 7. 2010, kaže na to, da se v ponovnem postopku postopek davčne izvršbe ne more nadaljevati. V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo le zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanem roku. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je zato pritožbeni organ na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sklep, razen I. točke izreka, odpravil. Glede na vsebino pritožbenih navedb pa pritožniku še pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kot tudi ne odločitve prekrškovnega organa. Glede zahteve, da se mu vrne denar, ki ga je plačal dne 25. 6. 2011, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je z navedenim plačilom pritožnik poravnal globo in ne sodne takse, ki mu je bila odmerjena s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse št. PRuz 647/209-1802, EDST 37/2010-1802 z dne 7. 2. 2009 in je predmet tega postopka.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da je sto procentni invalid na očeh. Zato nikakor ne more kaliti javnega reda in miru, saj je praktično slep. Vse je trudi že pojasnil v postopku pred sodnikom za prekrške okrajnega sodišča. Meni, da je bil dejansko sam napaden, da ni kriv ter da je nedolžen. Smiselno predlaga naj se njegovi tožbi zoper izpodbijano odločbo oziroma sklep ugodi tako, da se mu povrne denar, ki ga je iz omenjene davčne izvršbe plačal, skupaj z vsemi stroški, ki jih je v tem postopku imel. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (1.odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu- v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je davčni organ glede na podane dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabil ter tudi izdal pravilno odločbo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedel, strinja in se nanje v izogib ponavljanju v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Tožniku pa ponovno pojasnjuje, da na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot izhaja iz podatkov v spisu, predlagatelj davčne izvršbe v danem primeru ni bil davčni, pač pa prekrškovni organ. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za opravo davčne izvršbe, bi torej tožnik lahko izpodbijal le pri organu, ki je tako potrdilo izdal, v kolikor bi bile izpolnjene predpostavke, ne pa v postopku davčne izvršbe zoper davčni organ, ki potrdila o izvršljivosti ni izdal, pač pa v danem primeru izterjuje le druge denarne nedavčne obveznosti drugega predlagatelja izvršbe.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega dostavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.