Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja fiksnosti 30 dnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko, in tudi sicer v pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklepala in jih še sklepa s štipendisti v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja fiksnosti 30 dnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko, in tudi sicer v pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklepala in jih še sklepa s štipendisti v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o štipendiranju za študij v tujini. Ta je v šesti alineji 6. člena določala, da se štipendist zavezuje, da se bo v tridesetih dneh po uspešno zaključenem študiju zaposlil v RS za vsaj toliko časa, kot je prejemal štipendijo. V prvem odstavku 8. člena Pogodbe pa je bilo določeno, da mora v primeru, če štipendist po končanem študiju ne izpolni zgoraj navedene obveznosti, vrniti revalorizirano vrednost štipendije, pri čemer prične z vračanjem štipendije v dveh letih po zaposlitvi oziroma treh letih po končanem študiju (vse povzeto po obrazložitvi odločbe pritožbenega sodišča).

Toženec je študij zaključil 15. 12. 2007. Na Zavodu za zaposlovanje je bil prijavljen od 24. 6. 2009 do 21. 10. 2011. V podjetju E. d. o. o. pa je bil zaposlen od 15. 6. 2012 do 14. 6. 2014 (vse povzeto po Predlogu za dopustitev revizije).

Tožeča stranka je zahtevala vračilo štipendije, ker naj bi toženec ne izpolnil pogodbene obveznosti. Ni se namreč zaposlil v 30 dneh po končanem študiju.

2. Iz sodbe sodišča druge stopnje (prvostopenjske odločbe predlagatelj predlogu ni priložil, prav tako tudi ne sporne pogodbe) izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (glede glavnice v znesku 23.460,00 EUR in glede obresti) ugodilo.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je pritožnikovo tezo, da bi moralo sodišče pogodbene določbe razlagati glede na skupen namen pogodbenikov. Pogodbena določba šeste alineje 6. člena naj bi bila namreč povsem jasna. Toženec bi se moral zaposliti v 30 dneh po končanem študiju.

Prav tako je zavrnilo toženčevo tezo o zastaranju. Zastaralni rok naj bi glede na določbo prvega odstavka 8. člena Pogodbe začel teči 15. 12. 2010 (v treh letih po končanem študiju).

Nazadnje je zavrnilo tudi toženčevo sklicevanje na kršitev PDERU (najbrž je mišljena Pogodba o delovanju Evropske unije, torej PDEU).

3. Toženec vlaga predlog za dopustitev revizije: - glede pravnega vprašanja fiksnosti 30 dnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko, in tudi sicer v pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklepala in jih še sklepa s štipendisti v Republiki Sloveniji; - glede pravnega vprašanja začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje zahtevka iz naslova vračila štipendije zaradi neizpolnitve obveznosti ter - glede pravnega vprašanja skladnosti določbe šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju z 18., 21. in 45. členom PDERU.

Glede prvega vprašanja trdi, da sta se sodišči zamejili na strogo gramatikalno razlago, čeprav je toženec vseskozi zatrjeval, kakšen je bil pravi namen pogodbene določbe. To pa je, da se z navedeno določbo ščiti državni interes in sicer, da štipendisti, ki jim je država omogočila študij v tujini, tam pridobljeno znanje vsaj nekaj časa uporabljajo tudi v domovini. Z vidika tako zasnovanega pogodbenega namena je povsem irelevatno, kdaj to obveznost izpolnijo. Poleg tega gre za pogodbo po vnaprej natisnjeni vsebini in bi jo bilo tudi zato treba razlagati v korist tožene stranke. Meni, da je v zadostni meri vzbudila dvom v pravilnost čiste gramatikalne razlage.

Glede zastaranja pa trdi, da je pravno naziranje, da gre pri 30 dnevnem roku za prekluzivni rok, v popolnem nasprotju z drugim stališčem sodišča druge stopnje, da je zastaralni rok za vložitev predmetne tožbe začel teči šele 12. 4. 2013. Hkrati pa trdi, da bi morala tožeča stranka, če bi ravnala skrbno, do 28. 10. 2008 ugotoviti, da je bil toženec 2. 4. 2008 izbrisan iz evidence brezposelnih.

Nazadnje pa se sklicuje še na sodbo SEU C 109/04 (ki jo tudi prilaga), iz katere naj bi izhajalo, da kadar država članica vzpostavi sistem štipendiranja za študij ali usposabljanje v drugih državah članicah, mora zagotoviti, da natančni pogoji za pridobitev štipendij ne pomenijo neupravičene omejitve pravice do svobode gibanja in nastanitve v državah članicah.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotno velja glede drugih dveh ponujenih vprašanj. Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367. c člena ZPP dopustilo glede v izreku oblikovanega vprašanja.