Jedro

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen.

Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati.

Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

Izrek

Reviziji se zavržeta v delih, s katerima se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici, v preostalem pa zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna prvi tožnici solidarno plačati 56.712,24 EUR, toženec oz. prva tožena stranka pa še 163.287,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo. Zahtevku druge tožnice je delno ugodilo in tožencema naložilo solidarno plačilo 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njen zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencema naložilo, da morata prvi tožnici solidarno plačati 60.625,71 EUR, toženec pa še 159.374,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženca morata solidarno plačati drugi tožnici 3.306,86 EUR, toženec pa še 8.693,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem je pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta toženca vložila reviziji. Toženec v reviziji navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede pojasnilne dolžnosti in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo in izpovedbo druge tožnice zapisalo, da toženec ni pridobil soglasja za bronhoskopijo 3. 2. 1992. S tem, ko je sodišče prezrlo odločilna dejstva, ki so bila v dokaznem postopku ugotovljena, ta pa so v nasprotju z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati sodno prakso glede pojasnilne dolžnosti v letu 1992, saj v kolikor druga tožnica ne bi soglašala s spornim posegom, ki ji je bil opisan ob sprejemu 17. 1. 1992, bi jo lahko zdravstveno osebje že istega dne odpustilo. Mati je že ob sprejemu soglašala in bila seznanjena, da bo tekom zdravljenja potrebna operacija pljuč in pred tem ustrezne preiskave. Za nujne postopke zdravljenja, kot je bil konkretni, pisno soglasje matere ni bilo potrebno. Opozarja, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Uveljavlja zmotno uporabo 104. člena. Zakona o zdravstvenem varstvu (v nadaljevanju ZZV). Sodišče druge stopnje je prezrlo, da je A. A. izdelal izvedensko mnenje, ki ga bi bilo treba upoštevati. Dejstvo, da je izvedenec kasneje odklonil sodelovanje v postopku, ni razlog, da bi bilo njegovo mnenje neupoštevno, zato gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 246. in 248. člena ZPP, saj izvedenec ni navedel upravičenih razlogov za oprostitev nadaljnjega izvedenstva. Sodišče bi izvedencu lahko postavilo dodatna vprašanja, ne pa, da ga je razrešilo, zato je podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. Ravnanje zdravstvenih delavcev je bilo ustrezno skrbno. Sodišči bi morali v skladu z določbo 254. člena ZPP odpraviti nasprotja med izvedenskimi mnenji dr. B., dr. C. in dr. D. ter Medicinske fakultete iz Zagreba. Ob pravilni uporabi te določbe bi šele nato lahko odločilo, ali je škoda pri tožnicah sploh nastala. Glede na mentalno stanje prve tožnice ni mogoče pričakovati, da bi zaznavala duševno prizadetost zaradi svojega razvoja. Pozna le življenje, ki ga živi. Upoštevati je tudi treba, da ves čas živi v instituciji, zato ni pričakovati, da je prva tožnica čutila prikrajšanost ali posebno zavedanje svoje drugačnosti. Izpostavlja izvedensko mnenje Medicinske fakultete iz Zagreba. Dejanskega zdravstvenega stanja prve tožnice ne poznamo glede na oddaljenost zadnjega pregleda prve tožnice s strani izvedencev. Upoštevati je treba, da so izvedenci iz Zagreba pregledali tudi celotni pravdni spis in pri izdelavi svojega mnenja upoštevali druga izvedenska mnenja. Sodišči sta s tem, ko sta ugotovili obseg poškodbe pri prvi tožnici, ravnali v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja Medicinske fakultete iz Zagreba in storili kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo dokazni postopek dopolniti s postavitvijo novega izvedenca oziroma zaslišati izvedenca glede škode. Kolikor je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da so zmožnosti zavestnega dojemanja prve tožnice močno zožene, bi to lahko ovrednotilo v obliki duševnih bolečin za posamezno obliko škode in postavilo dodatna vprašanja izvedencem. Vsekakor pri tako ugotovljenem dejanskem stanju zavedanja po mnenju revidenta pravno ni vzdržen zaključek o prisoji odškodnine kot enotne, saj izvedenska mnenja in odločilna dejstva glede višine škode ne dajejo podlage za takšno višino in obliko škode. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje storili kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni pravilno uporabljeno materialno pravo pri presoji odškodnine po posameznih oblikah prvotno vtoževane škode. Ni podlage za prisojo enotne odškodnine. Poudarja, da izvedenci katastrofalne škode niso ugotovili. Prisojena odškodnina je občutno previsoka. Poudarja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti prve tožene stranke; njeni zaposleni zdravstveni delavci so ravnali tako, kot je bilo treba. Sodišči bi morali ravnanje zdravstvenih delavcev presojati po pravilih stroke, torej skladno z uveljavljeno sodno prakso. Sodišči nista ugotavljali, kakšno bi bilo ravnanje povprečno skrbnega strokovnjaka po pravilih medicinske stroke, temveč sta ugotavljali stanje za nazaj, potem ko so bila že znana dejstva in način razrešitve zapleta z zastojem srca. Sodišči napačno zaključujeta, da je zdravstveno osebje odstopilo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, ko že na začetku reanimacije ni uporabila dioskopa ter pred tem ni posumilo na pnevmotoraks in zamašen dren. Sodišče druge stopnje zanemari ugotovljena odločilna dejstva, da so zdravniki ob zastoju srca dejansko posumili na pnevmotoraks, ugotovili predhodno, da iztekajo mehurčki iz prevralne posode in tako preverili tudi dren in njegovo morebitno zamašenost. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je bil dren delno zamašen, ne pa v celoti. Tako ne držijo razlogi izpodbijane sodbe, da zdravniki niso že na začetku reanimacije posumili na pnevmotoraks in prehodnost drena oziroma njegovo zamašenost. Tudi dr. E. je potrdil, da bi sam šele tekom reanimacije posumil, da nekaj ni v redu z drenom. Izpodbijana sodba tako ni upoštevala odločilnih dejstev in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi zanemari, da medicinska dokumentacija potrjuje delno zamašenost drena, ki dejansko ni mogel biti edini razlog za zastoj srca, saj je prva tožnica dejansko dihala s polovico pljuč. Prav tako izpovedbe prič potrjujejo, da so zdravniki ob zastoju srca in pred tem imeli ves čas v mislih tudi morebitni zaplet s pnevmotoraksom, v sled česar je bila prva tožnica tudi drenirana, vendar so ta vzrok izključili, saj je bila drenirana, dren pa preprečuje pnevmotoraks. Tako sodišče druge stopnje iz odločilnih dejstev povsem napačno sklepa o strokovni napaki zdravstvenega osebja in si napačno razlaga mnenja izvedencev o tem, kaj naj bi predstavljalo medicinsko doktrino in posledično strokovno napako v konkretnem primeru. Poudarja, da če bi sam izvedenec dr. E. le tekom reanimacije posumil, da je morebitni razlog zdravstvenih težav prve tožnice tudi v drenu, ni mogoče zaključiti, da je zdravstveno osebje storilo strokovno napako, ker ni takoj na začetku reanimacije posumilo na prehodnost drena. Prav tako tudi povprečno skrben strokovnjak ob skrbnem pregledu po ugotovitvi izvedenca dr. F. ni mogel videti, da se fibrin nabira v konektu, saj konekti niso prozorni tako, kot so dreni. To pomeni, da kljub stalni kontrolni dreni, so zamašitve drena v celoti ali delno možne, kar pomeni, da je zdravstveno osebje glede na okoliščine primera ravnalo ustrezno skrbno. Izpodbijana sodba tako napačno zaključuje, da bi morali zdravstveni delavci ob začetku reanimacije posumiti na zamašen dren. Tudi ko so posumili, morebitne zamašitve, iz navedenih objektivnih okoliščin, niso mogli zapaziti. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je treba povprečno skrbnost dobrega strokovnjaka tolmačiti v objektivnih okvirjih zaznavanja. To velja tudi za ravnanje, ko so po izključitvi drugih razlogov za zastoj srca, ponovno posumili na pnevmotoraks, takoj vstavili iglo v prsi in zaplet razrešili. Toženčevo zdravstveno osebje je ravnalo v skladu s protokoli ob reanimaciji. Ni vzorčne zveze med dolžino reanimacije in samo škodo prve tožnice, saj se z dolžino škoda ni povečevala. Sodišči s tem, ko zaključujeta, da so delavci prve tožene stranke storili strokovno napako pri zdravljenju v smislu zapoznelega reagiranja, poostrujeta pravila ugotavljanja, kakšna je medicinska doktrina ravnanja povprečno skrbnega strokovnjaka, kar je v nasprotju s pravili materialnega prava. Pri tem sodišči niti ne ugotavljata, v kolikšnem času je potrebno posumiti na pnevmotoraks, kakšen naj bi bil pravilen način preverjanja drena in v kolikšnem času je treba uporabiti diaskop glede na konkretne okoliščine. Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je v tem delu tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje vzročne zveze ni zadovoljivo pojasnilo; odločitve ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Škoda v dokaznem postopku ni izkazana. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z izpovedbami in izvedenskimi mnenji glede tega, kakšna so pravila stroke, ki bi jih bilo potrebno uporabiti pri zdravljenju prve tožnice. Ker uporaba diaskopa ni metoda za dokazovanje pnevmotoraksa, je bilo ravnanje zdravstvenega osebja, ko že na začetku zastoja srca niso takoj uporabili diaskopa, strokovno pravilno in ne predstavlja kršenje medicinske doktrine. Sodišče je pravila stroke poostrilo do te mere, da jih povprečno skrben strokovnjak v medicinski stroki ne more izpolniti. S tem pa sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba prav tako zanemari tudi druge vzroke, zaradi katerih je prišlo do zastoja srca, in sicer hipoksija in anastatetiki. Okvara možganov pri prvi tožnici je posledica dolgotrajne tkivne hipoksije in tkivne acidoze, ki je trajala 7 mesecev od zaužitja zdravila Retafer. Prva tožnica je imela dolgotrajno hipoksijo in tkivno acidozo, kar je vplivalo na zastoj srca in daljši čas reanimacije. V razlogih sodbe ni razlogov o izpovedbi priče dr. E., da se reanimacije ne sme prekinjati, saj se sicer srce vrne v stanje pred reanimacijo. Zaradi kršitve 380. člena ZPP bi bilo treba za razjasnitev dejanskega stanja dodatno zaslišati dr. F. F. in druge priče, ki jih je toženec predlagal v zadnjih pripravljalnih vlogah v letu 2010 in 2011. Sodišči nista ugotovili, kdaj tekom bronhoskopije, se je dren zamašil. V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil dren preverjen na hospitalnem oddelku pred bronhoskopijo; dren se je zamašil med posegom s fibrinskim delcem iz pljuč, katerega je visok tlak verjetno potisnil globlje v dren, da je nastala zapora, česar ni bilo mogoče predvideti ali videti. Dren je bil zamašen na konektu, kar ni vidno s prostim očesom. Tako je povsem irelevantno razlogovanje sodišča druge stopnje, da bi bilo potrebno preveriti zamašenost drena na začetku reanimacije. Zdravniki so vsa zgoraj navedena opravila za reševanje pacientke iz nastale situacije opravili skladno s pravili stroke, ker sodišče tem ugotovitvam ne sledi, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podani sta kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Sodišče bi moralo ponovno postaviti izvedenca nevrologa pediatra in psihologa, ki naj ponovno ocenita nastalo škodo in vzročno zvezo z ravnanji prve tožene stranke. Sodišče ni ugotavljalo, kako hude telesne bolečine, je prva tožnica imela. Enako velja za strah, ki ga ne čuti. Ker je hudo nevrološko poškodovana, duševnih bolečin ne trpi. Toženec je ugovarjal zastaranje po spremembi tožbe, kot tudi prekluzijo, saj tožnici nista pravočasno podali spremembe tožbe. Jasno je, da je škoda nastala 3. 9. 1992 in je že potekel absolutni zastaralni rok. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo razlogov in pravne podlage za prisojo enotne odškodnine, niti ni obrazložilo same višine, ki je občutno previsoka. Upoštevati je treba, da je prvi tožnici prisojena odškodnina za vso škodo, torej tudi za tisti del škode, ki ji je nastal preden spornim dogodkom. Gre za prekoračitev zahtevka. Graja tudi pravnomočno odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici.

4. Toženka v reviziji navaja, da je revaloriziran znesek zavarovalnega limita, ki ga je izračunalo višje sodišče (63.923,57 EUR) za 12 % višji od zneska, po izračunu sodišča prve stopnje (56.712,24 EUR) z dne 11. 10. 2012 (priloga B43). To bi pomenilo, da je bila rast indeksov življenjskih potrebščin v zgolj dveh mesecih 12,7 %, kar pa je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Trdi, da je višje sodišče s takšno presojo zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitve višjega sodišča tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na konkretni izračun (priloga B43), višje sodišče pa svojega izračuna ni priložilo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Graja materialnopravno presojo nižjih sodišč glede neskrbnega ravnanja toženčevega zdravstvenega osebja. Poudarja, da so izvedenci in izvedene priče navedli različna stališča o tem, kako bi moral ravnati zdravnik in kakšne so strokovne smernice. Nižji sodišči sta poudarili le tista mnenja, ki potrjujejo stališče, da so zdravniki ravnali nestrokovno, mnenj, ki takim stališčem nasprotujejo pa nista obravnavali. Na ta mnenja je revidentka opozorila v pritožbi, a se višje sodišče do teh razlogov ni opredelilo. Toženka je v pritožbi opozorila na tisti del mnenja dr. E., ki utemeljuje stališče, da zdravniki niso ravnali v nasprotju s strokovnimi smernicami. Ta del mnenja ponavlja tudi v reviziji. Višje sodišče je ugotovilo, da bi zdravstveno osebje moralo že na začetku reanimacije posumiti na pnevmotoraks in zamašen dren. Revidentka meni, da omenjeno mnenje dr. E. takšne presoje ne potrjuje. Enako velja za sklep sodišča, da bi morali zdravniki že ob začetku reanimacije uporabiti diaskop. Tudi to nima opore v mnenju dr. E. Uporaba diaskopa je bila iskriva ideja dr. G., nikakor pa uporaba diaskopa ni bila strokovna doktrina, ki bi jo morali zdravniki poznati in jo kot diagnostično metodo uporabiti. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z navedbo, da bi morali zdravniki pred bronhoskopijo opraviti rentgensko slikanje pljuč, saj bi bil to edini pravilni način kontrole prehodnosti drena. Toženka meni, da je ta presoja v nasprotju z mnenjem dr. E., saj diaskop ni metoda dokazovanja pnevmotoraksa. Glede na to, da so zdravniki pred bronhoskopijo preverili prehodnost drena (tako, da so videli, da po drenu izhajajo zračni mehurčki), bi rentgensko slikanje le dodatno potrdilo dejstvo, da je bil dren med posegom prehoden. Do zamašitve drena s fibrinskim delcem je prišlo med posegom, tega pa diaskopsko slikanje med posegom ne bi preprečilo. Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da bi do dela tožničine škode prišlo v vsakem primeru, tudi če bi zdravniki ravnali tako, kot bi po presoji sodišča morali. Tudi če bi ravnali tako, kot navaja sodišče, bi bili možgani prve tožnice nekaj časa brez kisika in del škode bi v vsakem primeru nastal. Dr. E. je povedal, da dalj kot traja reanimacija, večje so posledice. To pa pomeni, da bi na tožničinih možganih prišlo do škodljivih posledic tudi, če bi reanimacija trajala samo 10 ali 15 minut. V sodbi o tem ni razlogov. Trdi, da je temelj strokovne napake pogodbena odškodninska odgovornost. Zato se bi dokazno breme prevalilo na toženca šele, če in ko bi prva tožnica dokazala, da je zdravstveno osebje ravnalo v nasprotju s strokovnimi smernicami ali da je ravnalo naklepno. Glede na to, da se vsa strokovna mnenja v tej zadevi o standardu ravnanja zdravnikov močno razlikujejo, ni nepomembno, na kateri strani je bilo dokazno breme. V konkretnem primeru gre za poslovno škodo in dokazno breme o kršitvi pogodbe je bila na tožeči stranki. Toženka se ne strinja s presojo višjega sodišča o kršitvi pojasnilne dolžnosti. Pisna privolitev za bronhoskopijo dne 3. 2. 1992 ni bila potrebna. Druga tožnica je dne 17. 1. 1992 ob sprejemu prve tožnice pri tožencu podpisala soglasje za predlagano zdravljenje. Druga tožnica je bila seznanjena, da bo potreben operativni poseg in je za takšen poseg dala soglasje. Dne 3. 2. 1992 opravljen poseg je bil diagnostične narave, zato posebnega soglasja ni bilo potrebno dobiti, saj je šlo za del dogovorjenega zdravljenja. Sodišči sta za ugotovitev obsega in obstoja škode pri prvi tožnici neutemeljeno zavrnili dokazni predlog za izvedenca klinične psihologije. Klinični psiholog bi bil ključen za ugotovitev, ali se tožnica svojega stanja zaveda in ali zaradi tega trpi duševne bolečine. Da je prav izvedenec klinične psihologije najbolj kvalificiran, sta opozorila že izvedenca dr. B. in dr. C. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ni sporno, da je stanje prve tožnice katastrofalno. Tožničino dojemanje sveta, dojemanje sebe in svojih omejitev je zaradi hude duševne prizadetosti omejeno bistveno bolj, kot je sodišče upoštevalo. Prva tožnica se ne zaveda, kako se njeno stanje razlikuje od stanja njenih vrstnikov, ki so normalno telesno in duševno razviti, ter za kaj vse je prikrajšana. Prisojena odškodnina bi zato moralo biti neprimerljivo nižja od odškodnine, ki bi jo sodišče prisodilo osebi v objektivno enakem položaju, vendar ob polnem zavedanju svojega položaja. Izpodbija odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici.

5. Vsaka od reviziji je bila vročena tožnicama, ki nanju nista odgovorili.

6. Reviziji v delih, s katerima se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici, nista dovoljeni.

7. Stranke lahko (neposredno) vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija; drugi odstavek 367. člena ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru mora stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču) vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po (morebitni) dopustitvi, samo revizijo.

8. Tožnici sta navadni sospornici v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj vsaka s svojim zahtevkom zahteva povrnitev svoje škode na različni dejanski in pravni podlagi.(1) Zahtevka bi lahko vložila vsaka zase in neodvisno druga od druge. Sodišče je tudi obsodilo toženca na povrnitev škode vsaki posebej. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP in ne s seštevanjem vrednosti po petem odstavku 367. člena ZPP,(2) saj dovoljenost revizije ne more biti odvisna zgolj od (večjega) števila oseb, ki skupaj vložijo tožbo. V nasprotnem primeru bi namreč ena tožeča stranka dobila pravico do pravnega sredstva zaradi druge stranke, ki z njo sicer toži, z ničemer pa ne posega v njen pravni interes. Na drugi strani pa bi tožena stranka pridobila možnost izpodbijati sodbo z revizijo, ki je ne bi imela, če bi stranki tožili vsaka zase. S tem pa bil ogrožen pravni interes tožeče stranke.

9. Drugi tožnici ni bila prisojena odškodnina nad 40.000 EUR (temveč v znesku 12.000 EUR, pri čemer mora toženka solidarno s tožencem plačati 3.306,86 EUR), zato reviziji tožencev, v delih, s katerima se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici, nista dovoljeni že po samem zakonu. Ker reviziji v tem obsegu (predhodno) tudi nista bili dopuščeni (tretji odstavek 367. člena ZPP), ju je treba v izpostavljenih delih (tj. s katerima se izpodbija pravnomočna odločitev o plačilu odškodnine drugi tožnici) kot nedovoljeni zavreči (drugi odstavek 374. člena v zvezi s 377. členom ZPP).

10. V preostalem (dovoljenem) delu r eviziji nista utemeljeni.

11. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalni značaj. Podana je le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenskih mnenj oz. izpovedb izvedenih prič in navedlo razloge, zakaj kateremu oz. kateri sledi. Z njegovo presojo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki v takem primeru ni dolžno še samo ponavljati dejanskih ugotovitev, ampak zadošča, da iz njegove obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni enostavno prezrlo. Temu je višje sodišče, ki je glede dokazne ocene prej omenjenih dokazov sledilo sodišču prve stopnje, kot je razvidno iz razlogov, navedenih v tč. 14 in 15 obrazložitve sodbe, zadostilo, zato revizijski očitek, da o teh pritožbenih razlogih glede argumentirane graje dokazne ocene izvedenskih mnenj ni odgovora višjega sodišča, ni utemeljen. Revident tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje dr. A. A. Kot je razvidno iz 13. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče navedeno izvedensko mnenje ocenilo kot pomanjkljivo, česar pa z njegovim zaslišanjem oz. dopolnitvijo mnenja ni moglo odpraviti, saj je bil dr. A. razrešen kot sodni izvedenec (poleg tega je tudi sam odklonil nadaljnjo delo v zadevi). Neutemeljene so revizijske navedbe glede kršitve 254. člena ZPP. V obravnavanem postopku so izvedensko mnenje podali: nevropediatra dr. B. B. in dr. C. C., ki sta bila tudi zaslišana, nevrolog dr. D. D., katerega mnenje je bilo tudi dopolnjeno, ter Medicinska fakulteta iz Zagreba (mnenje je skupaj podalo več različnih specialistov – dr. F. F., specialist torakalne kirurgije, dr. E. E., specialist anesteziolog, dr. H. H., specialist sodne medicine in dr. I. I., specialistka pediatrinja). Slednje izvedensko mnenje je bilo tudi dopolnjeno, dr. E. in dr. F. pa sta mnenje podala tudi ustno in bila zaslišana. Upoštevajoč navedeno in stališče, zavzeto v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 356/2011 in II Ips 273/2002, da v primeru različnih mnenj sodišče sprejme tista mnenja, ki jih v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejša, do zatrjevane kršitve pravil o dokazovanju z izvedenci v obravnavanem postopku ni prišlo. Določilo tretjega odstavka 254. člena ZPP se namreč nanaša na enkratno ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci oz. le na eno določitev drugih izvedencev, kar pomeni, da zakon ne določa ponavljanja dokazovanja z novimi in novimi izvedenci vse dotlej, dokler se dvomi v pravilnosti mnenja ne odpravijo. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbeno navedbo, da bi do dela škode prve tožnice prišlo v vsakem primeru, ne glede na strokovno napako. V tč. 15 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je namreč pojasnjeno, da če bi zdravstveno osebje že na začetku reanimacije posumilo na pnevmotoraks, in ga preverilo z uporabo diaskopa ter nanj takoj odreagiralo, bi bila reanimacija takoj uspešna in prvi tožnici ne bi nastala škoda. Višje sodišče je glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca klinične psihologije pritrdilo zavrnilnim razlogom sodišča prve stopnje, navedlo pa je tudi, da toženca nista pravočasno (tj. v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP) grajala njegove zavrnitve. Revidentka z revizijo izpodbija zgolj vsebinske razloge nižjih sodišč za zavrnitev dokaznega predloga, procesnih pa ne uveljavlja (ne uveljavlja relativne kršitve 286.b člena ZPP) in že zato s temi revizijskimi ne more uspeti. Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (protispisnost). Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). S povzemanjem vsebine izpovedb prič in listinskih dokazov (in njihovim primerjanjem) ni mogoče utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko take navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Zato na podlagi takih navedb toženca z revizijama ne moreta uspeti.

12. Višje sodišče svoji sodbi res ni priložilo obračuna revalorizirane zavarovalne vsote, vendar je v obrazložitvi sodbe navedlo vse bistvene elemente, potrebne za njen izračun - znesek zavarovalne vsote, začetni (sklicujoč se na prilogo B43) in končni datum ter metodo (do 1. 1. 98 indeks cen na drobno, od 1. 1. 98 pa indeks življenjskih potrebščin), poudarilo pa je tudi, da je program za izračun dostopen na javni spletni strani Statističnega urada RS. Ker je torej obračun mogoče preizkusiti že na podlagi elementov, ki jih je sodišče navedlo v svojih razlogih, revidentkin očitek, da to ni mogoče, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, končni računski rezultat izbranega postopka pa je dejanske narave in vanj v revizijski fazi postopka ni mogoče posegati.(3) Revidentka izbrane metode revalorizacije konkretizirano ne graja, zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

13. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi drugostopenjskega sodišča in je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v tej fazi postopka ni dovoljeno izpodbijanje ali dopolnjevanje tistih odločilnih dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Trditve revidentov, ki to poskušajo z neposrednim izpodbijanjem ali s posrednim v preobleki procesnih kršitev (npr. kot kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), so neupoštevne (npr. da ne drži, da bi moralo zdravstveno osebje že ob začetku reanimacije posumiti na pnevmotoraks in zamašen dren; da ne drži, da bi morali zdravniki že na začetku reanimacije uporabiti diaskop; da uporaba diaskop v strokovni doktrini v takšnih primerih nima podlage; da diaskop ni metoda za dokazovanje pnevmotoraksa; da je bila sporna bronhoskopija nujen poseg; da je druga tožnica privolila v sporni poseg; da so bili drugi tožnici postopki zdravljenja prve tožnice opisani na zadosten, njej razumljiv način; da prva tožnica ne zaznava svoje duševne in telesne prizadetosti itd.).

14. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: - prva tožnica je bila 17. 1. 1992 (takrat stara 20 mesecev) sprejeta na zdravljenje pri tožencu zaradi suma aspiracije tujka, ki je bil potrjen z rentgenskim posnetkom pljuč z verificirano atelektazo desnega dela pljuč; - do aspiracije tujka je prišlo okoli sedem mesecev pred hospitalizacijo, zaradi česar so bila pljuča prve tožnice okvarjena že dalj časa; - z bronhoskopijo dne 17. 1. 1992 je bila ugotovljena stenoza desnega glavnega bronhija, tujek pa ni bil najden; - druga bronhoskopija je bila opravljena 20. 1. 1992, ko tujka še vedno niso našli, ugotovili pa so gnojni izloček; - dan pozneje je prišlo do spontanega pnevmotoraksa, zato je bila 21. 1. 1992 uvedena drenaža; - 29. 1. 1992 je bila ponovno opravljena bronhoskopija (na G.), pri kateri je endoskopist ugotovil, da gre za popolno zaporo desnega glavnega bronha: - četrta bronhoskopija je bila opravljena 3. 2. 1992, pri kateri je bila najdena večja količina granulacijskega tkiva, ne pa tujek; - med izvajanjem navedenega posega je prišlo do zastoja srca zaradi tenzijskega pnevmotoraksa, v povezavi s hipoksijo in anestitikom H.; - do tenzijskega pnevmotoraksa ne bi prišlo, če bi bil dren (ki je bil zamašen) prehoden; - zdravstveno osebje je po zastoju srca pomislilo na pnevmotoraks, a je to možnost izključilo, ker je prva tožnica že imela vstavljen dren; - do zapleta ne bi prišlo, če bi bil dren predhodno (pred bronhoskopijo) preverjen oz. očiščen in prva tožnica diaskospko pregledana; - po 40 do 45 minutah reanimacije je zdravstvo osebje (znova) pomislilo, da je vzrok za zastoj srca lahko tudi pnevmotoraks (med samo reanimacijo prehodnosti drena niso preverjali), kar se je potrdilo s preiskavo z diaskopom, ki je bil sicer ves čas reanimacije v operacijski sobi na razpolago; - po vbodu v prsni koš prve tožnice z debelo iglo, po kateri pihne zrak, se je njeno kardiorespiratorno stanje hitro izboljšalo in je bila po uspešni reanimaciji premeščena na oddelek za intenzivno nego; - bronhoskopija je natančna diagnostična in terapevtska metoda, ki je povezana z rizikom in možnimi komplikacijami (še zlasti pri jemanju tkiva in odstranjevanju aspiriranega tujka), med temi pa so tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca; - pri okvarjenih pljučih (takšna so bila tudi pljuča prve tožnice, saj je bila njihova desna stran praktično zamašena) obstaja večja verjetnost, da pride do pnevmotoraksa, kateremu se v obravnavanem primeru po bronhoskopiji ni bilo mogoče izogniti; - vsaka bronhoskopija še poslabša stanje poškodovanih pljuč, kar pomeni, da je bila pri bronhoskopiji prve tožnice 3. 2. 1992 (ta je bila četrta po vrsti v obdobju 17 dni) verjetnost oz. nevarnost pojava pnevomotoraksa toliko večja; - kirurg je odgovoren za nadzor in funkcioniranje drena; - prva tožnica je imela vstavljen dren neprekinjeno vse od 21. 1. 1992 (ko je prvič prišlo do pnevmotoraksa); tako dolga doba (do četrte bronhoskopije) je bila nenavadna, saj je običajno, da se ima torakalni dren, da se reši problem pnevmotoraksa, 2 do 3 dni, da se raztegnejo pljuča, nato pa še en dan; - v medicinski dokumentacije prve tožnice ni podatkov, zakaj je bil dren nameščen tako pozno, načeloma pa se tako ravna v primeru, kadar je še vedno problem pnevmotoraksa; dren pri otroku je bistveno manjši kot pri odrasli osebi in se lahko hitreje zamaši; - pri tožencu je že nekajkrat prišlo do zamašitve drena pri bolnikih na intenzivni terapiji oz. je v praksi prihajalo do podobnih zamašitev drena; - v obravnavanem primeru bi moralo zdravstveno osebje toženca pri prvi tožnici stalno kontrolirati dren, večkrat dnevno in pred bronhoskopijo, med njo pa, če se začne dogajati kaj nezaželenega, pri čemer bi se moralo v tožničinem primeru posumiti tudi na zamašeni dren, očitno že po začetku reanimacije po zastoju srca; - pred bronhoskopijo 3. 2. 1992 je zdravstveno osebje preverilo dren s tem, da so videli mehurčke v drenažnem sistemu, kar pa ni pravilni način; edini pravilni način kontrole drena pred bronhoskopijo je bilo rentgensko slikanje pljuč, pri čemer je prva tožnica tedaj (tako kot med reanimacijo) ležala na diaskopski mizi v operacijski sobi; - čim se je stanje prve tožnice med bronhoskopijo 3. 2. 1992 poslabševalo (hipoksija, hitrejše delovanje srca, padec srčnega utripa), bi zdravstveno osebje moralo posumiti na pnevmotoraks; - k er se diaskop aktivira s pritiskom na stopalko, postopka reanimacije ne bi bilo treba prekiniti; - če bi zdravstveno osebje že na začetku reanimacije posumilo na pnevmotoraks in ga preverilo z uporabo diaskopa ter nanj takoj odreagiralo, bi bila reanimacija takoj uspešna in prvi tožnici ne bi nastala škoda (huda difuzna hipoksična ishemična poškodba možganov, katere posledica je cerebralna paraliza, motnja vida in govora ter huda upočasnitev umskega razvoja s posledično umsko manj razvitostjo); - invalidnost prve tožnice je posledica pomanjkanja kisika in krvi v možganih zaradi zastoja srca in zapoznelega reagiranja zdravstvenega osebja.

15. Razmerje med zdravnikom oz. zdravstveno ustanovo in bolnikom je praviloma pogodbene narave (izjema npr. velja, ko zdravnik ravna v nuji). Obveznost bolnika je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba.(4) Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škode, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Zato je pritrditi revidentki (čeprav je v sodni praksi Vrhovnega sodišča zaslediti tudi drugačna stališča(5)), da sklicevanje na strokovno napako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti.(6) Vendar pa ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti (kot nižji sodišči), analiza predpostavk, ki morajo obstajati pri eni ali drugi vrsti obveznosti, kaže, da se v obeh primerih kot odločilno, osrednje vprašanje postavlja vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis in se v tem pogledu obe odgovornosti zlivata in prepletata.(7) Ne glede na to iz katerega temelja izhajamo, to za presojo ekskulpacije tožene stranke z vidika dokaznega bremena v konkretnem primeru ni odločilno. Tožena stranka se je namreč osredotočila na zatrjevanje in dokazovanje, da zdravstveno osebje ni zagrešilo strokovne napake, in da ne obstoji vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. V skladu z določili 262. in 263. člena ZOR (oz. 239. in 240. člena OZ) se dolžnik svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, zanj nepremagljive oz. neodvrnljive,(8) kar pa presega trditveno podlago tožencev.

16. O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša.(9) V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR oz. drugi odstavek 6. člen OZ). Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja, ki so tako raznoliki in vsebinsko soodvisni od spreminjajočih se dejanskih okoliščin, da jih ni mogoče relativno določno opredeliti. V primeru skrbnosti zdravnika se sklicujejo na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine v kritičnem času. Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahteva sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa. K onkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . V skladu s profesionalnimi standardi strokovnega ukrepanja bi namreč to moralo takoj, ko se je začelo stanje prve tožnice slabšati (hitrejše delovanja srca, upočasnitev utripa, kar se je na koncu odrazilo v zastoju srca prve tožnice) glede na vse indikacije posumiti na možnost pnevmotoraksa (ki je pogosta komplikacija pri bronhoskopiji, zlasti pa pri okvarjenih pljučih, kakršna so bila tožničina) in zamašen dren (zlasti upoštevaje, da pred bronhoskopijo niso na pravilen način preverili delovanje oz. prehodnosti drena /ne z mehurčki temveč z rentgenskim slikanjem pljuč, pri bronhoskopiji pa se izločajo fibrinski delci, zato lahko tudi med posegom pride do zamašitve/ ter dejstvo, da je imela prva tožnica dren nameščen neobičajno dolgo in da se dreni pri otrocih hitreje zamašijo) in obstoj pnevmotoraksa takoj ob zapletu preveriti z diaskopom, ki je bil na dosegu (saj je prva tožnica ležala na diaskopski mizi). Ker bi moralo zdravstveno osebje glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks (posumili sicer so, a so to možnost zaradi vstavljenega drena izključili, znova pa so posumili šele po 40 minutah reanimacije) in nanj ustrezno takoj odreagirati, prvi toženki škoda ne bi nastala, saj bi bila reanimacija, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, takoj uspešna. Ne držijo toženčeve revizijske navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, v kakšnih časovnih okvirih naj bi ukrepalo zdravstveno osebje in koliko časa je bilo potrebno za ugotovitev najpogostejših vzrokov. Ugotovljeno je namreč bilo, da bi moralo toženčevo zdravstveno osebje takoj ob zapletu glede na vse indikacije posumiti na pnevmotoraks, in nanj ustrezno odreagirati.

17. Revizijski očitki, ki se nanašajo na presojo vzročne zveze (o čemer imata obe nižji sodbi zadostne razloge) niso utemeljeni. Ugotovljeno je namreč bilo, da če bi zdravstveno osebje ravnalo z zahtevanimi standardi, bi bila reanimacija takoj uspešna in prvi tožnici škoda ne bi nastala. Zaradi zastoja srca in zapoznelega reagiranja zdravstvenega osebja je prišlo do pomanjkanja kisika in krvi v možganih, kar je imelo za posledico nevrološko okvaro možganov prve tožnice. Res je, da sta k zastoju srca prve tožnice prispevala tudi kombinacija hipoksije in inhalacijskega anestetika Halotan, vendar je v zadevi bistveno, da je bil ključni vzrok zastoja srca, pnevmotoraks. Prav zato toženec tudi ne more uspeti z navedbami, da je imela prva tožnica že pred škodnim dogodkom dolgotrajno hipoksijo in tkivno acidozo, kar je vplivalo na zastoj srca in daljši čas reanimacije. Je pa res, da obstoja večja verjetnost, da do pnevmotoraksa pride ravno pri okvarjenih pljučih, kakršna so bila tudi pljuča prve tožnice. Ugotovitev točnega trenutka zamašitve drena ni odločilna, saj se prvi toženki očita neustrezno ukrepanja po zamašitvi drena.

18. Zdravnik je dolžan pacienta poučiti o vrsti in teži posega, kot tudi o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja oziroma opustitve le-tega (prim. 104. člen ZZV).

Da izpodbijana sodba nima razlogov glede kršitve pojasnilne dolžnosti, ne drži (glej tč. 17 sodbe sodišča druge stopnje). Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen.

19. Sodna praksa dopušča izjemo, da v primerih, ko oškodovanec utrpi nepremoženjsko škodo najhujše stopnje, sodišče zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže odmeri zanje enotno odškodnino.(10) Revizijsko sodišče pritrjuje pravilni oceni in razlogom nižjih sodišč, da izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic (podrobneje navedene v tč. 21-26 sodbe sodišča prve stopnje in tč. 20 sodbe sodišča druge stopnje) ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati. Res je, da je telesna in duševna prizadetost prve tožnice znatna, vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi bilo njeno doživljanje lastne prizadetosti zanemarljivo. Tožničino duševne trpljenje se odraža tudi v njenih čustvenih reakcijah in njenem obnašanju, ki so jih ugotovili sodni izvedenci – je čustveno zelo občutljiva, pogosto joče zaradi stiske (predvsem zaradi odsotnosti staršev, menjave okolja ipd.) ali nezadovoljstva (predvsem zaradi številnih zdravstvenih posegov), je plašna in samotarska. Upoštevajoč temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine - tj. načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin, ter konkretne okoliščine glede obsega in intenzitete škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da prvi tožnici odmerjena in prisojena (enotna) odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 220 povprečnih mesečnih neto plač ni previsoka (

200. in 203. člen ZOR).

Primerjava s podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti pokaže, da (enotna) odškodnina za nepremoženjsko škodo običajno presega 300 povprečnih mesečnih neto plač.(11)

20. Sodišče druge stopnje je glede ugovora zastaranja pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bil ta ugovor neobrazložen, zato ga prvo sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati. Toženec v reviziji ne uveljavlja nasprotnega - tj. da je bil ugovor zastaranja ustrezno konkretiziran, zato prvič v reviziji ne more doseči presoje njegove utemeljenosti. Poleg tega velja še dodati, da prva tožnica s spremembo tožbe ni uveljavljala kakšne nove obveznosti tožencev, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevala izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti oziroma, da se lahko v zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.)(12) Revidentovo zatrjevanje, da je sodišče neutemeljeno prisodilo odškodnino tudi za tisti del škode, ki je prvi tožnici nastal preden se je zdravila pri tožencu, nima podlage v dejanskih ugotovitvah.(13) Razlogi dejanske narave potrjuje, da je prvi tožnici celotna obravnavana škoda nastala zaradi neustreznega ukrepanja toženčevega zdravstvenega osebja pri zapletu med (četrto) bronhoskopijo.

21. Revizijsko sodišče je reviziji v dovoljenem delu kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 164/2014. Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2010, II Ips 166/2010, II Ips 330/2011, II Ips 197/2012, II DoR 305/2012, II DoR 406/2012, II DoR 206/2012 itd. Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2006, II Ips 79/2007, II Ips 87/2013 itd. Op. št. (4): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, CZ, Ljubljana, 1998, str. 94. S. Cigoj, Institucije obligacij, Uradni list SRS, Ljubljana 1989, str. 108 in 147. Op. št. (5): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 929/2008, II Ips 1018/2008, II Ips 854/2009, II Ips 214/2008, II Ips 102/2014, II Ips 605/2004, II Ips 190/2008, II Ips 302/2011, II Ips 190/2008, II Ips 35/2010, II Ips 334/2010, II Ips 80/2011, II Ips 65/2008, II Ips 288/2012, II Ips 80/2011. Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 378/2004. A. Polajnar Pavčnik, nav. delo, str. 92 in nasl. Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost - nekatera odprta vprašanja, Odvetnik, št. 60, april 2013, str. 30. Op. št. (7): Pri deliktni odškodninski odgovornosti se namreč povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR oz. prvi odstavek 131. člena OZ), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR oz. 240. člen OZ).

Op. št. (8): Prim. Š. Mežnar, nav. delo, str. 29. Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2008. Op. št. (9): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 302/2011. Op. št. (10): Glej sklep št. 15 Posvetovanja ZS, Vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin, 15. in 16. 10. 1986, Ljubljana, Poročilo VSS 2/86, str. 1. Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 323/1994, II Ips 351/2003, II Ips 1242/2008 itd. Op. št. (11): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1166/2008, II Ips 587/2008, II Ips 1248/2008 itd. Op. št. (12): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 919/2007, II Ips 557/1998, III Ips 57/1996, III Ips 53/2011 in II Ips 174/2001. Op. št. (13): Poleg tega toženčeve trditve glede deljene odgovornosti niso bile pravočasne.