Jedro

SEU je v sodbi C-434/12 zavzelo stališče, da mora biti za uporabo navedene določbe ugotovljen obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega elementa. Glede prvega mora iz objektivnih okoliščin posameznega primera izhajati, da cilja, ki mu sledi izplačilo kmetijske ugodnosti, ni mogoče doseči. Za obstoj subjektivnega elementa pa je treba na podlagi objektivnih dokazov priti do sklepa, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila kmetijske ugodnosti, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te ugodnosti. Gre torej za splošno opredelitev elementov zlorabe, ki izhajajo iz sodne prakse SEU.1 Pri tem je v konkretnih zadevah bistveno, da ugotovljena dejstva omogočajo preizkus obstoja konstitutivnih elementov zlorabe, zlasti ali so gospodarski subjekti izvedli povsem formalne ali umetne transakcije, ki nimajo nobene ekonomsko poslovne utemeljitve, s poglavitnim namenom, da so deležni koristi, ki jim ne pripadajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-54308/2017/13 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zavrnil zahtevek za plačilo 163,57 ha za ukrep plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (v nadaljevanju ukrep OMD) za leto 2017. V obrazložitvi ugotavlja, da je med letoma 2014 in 2015 prišlo do prenosov zemljišč med tožnikom, družbo A., d.o.o. (v nadaljevanju A.), katere ustanovitelj in družbenik ter direktor je tožnik in družbo B., d.d. (v nadaljevanju B.), katere direktor je bil v času oddaje zbirne vloge za leto 2017 tožnik, od 9. 6. 2017 pa je direktor C. C. Posledično je A., ki je v 2014 za plačilo ukrepa OMD uveljavljal 107,66 ha, v letu 2015 uveljavljal 72,60 ha, v letu 2016 73,25 ha in v letu 2017 73,25 ha površin ter B. v letu 2014 12,95 ha, v letu 2015 58,08 ha, v letu 2016 65,09 ha in v letu 2017 65,03 ha površin. Tožnik je „sprostil“ B. 13 parcel, katerih lastnik je Republika Slovenija in od katerih ima 11 v zakupu tožnik, 2 pa ima v zakupu A., A. pa je odstopil B. 76 parcel, med katerimi nobena ni postala last A. ampak je 22 teh parcel še vedno v lasti B., 51 pa v lasti Republike Slovenije.

2. Navaja, da tožnik ni dokazal, da je šlo pri teh prenosih za poslovne transakcije. Za samostojno uveljavljanje in poslovanje kmetijskega gospodarstva v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) pa bi navedene osebe morale pravico do uporabe zemljišč pridobiti neposredno od lastnikov zemljišč in to pravico izkazati, kar je pogoj tudi za vpis GERK v register kmetijskih gospodarstev. Odstopi kažejo, da subjekti pri upravljanju in vodenju kmetijskih gospodarstev niso samostojni in neodvisni, ampak so gospodarska celota. To izhaja tudi navedb v njihovih vlogah, ki dokazujejo, da pri optimizaciji poslovanja posameznega kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju KMG) ni bil upoštevan ekonomski interes posameznega subjekta temveč vseh treh kot celote. Izračuna, da bi tožnik v letu 2017 ob pogoju, da bi bili vsi trije subjekti dejansko neodvisna KMG, upravičen do plačila za ukrep OMD v znesku približno 15.920 EUR, B. 7.290 EUR in A. 8.195 EUR, skupaj 34.000 EUR, ob dejstvu, da gre po resničnem dejanskem stanju za celoto, pa do 22.000 EUR. Samo iz ukrepa OMD so zadevna tri KMG v letu 2015 prejela približno 1.840 EUR več sredstev kot bi jih prejela, če do spornega prenosa površin pred oddajo zbirnih vlog za leto 2015 ne bi prišlo oziroma približno 8.860 EUR več sredstev, kot bi jih prejela, če bi vse površine v zbirni vlogi uveljavljalo eno KMG.

3. Da gre pri vseh treh subjektih za celoto, izhaja še iz tega, da je bil C. C. kot pooblaščenec prisoten pri istočasni oddaji vlog za vsa tri KMG, ki istočasno uporabljajo storitve istih izvajalcev in medsebojno poslujejo, vsi na enak način. Da se površine vseh treh KMG upravljajo centralizirano, potrjuje tudi spletna stran WWW, kjer je navedeno, da se kmetijski del posestva B. razprostira na 300 ha obdelovalnih površin. V zavihku kontakt je kot upravitelj naveden D., d.o.o., katere edini družbenik je tožnik. D., d.o.o. je na pošto oddajal vsa pisanja treh subjektov, naslovljena na prvostopenjski organ.

4. Glede na ta dejstva organ zaključuje, da so navedene osebe umetno ustvarile pogoje za pridobitev višjega letnega izplačila, saj so bili z delitvijo površin na tri KMG izkazani večji stroški, kot če bi nastali, če bi sredstva za ukrep OMD uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, zaradi česar cilji ukrepa niso bili doseženi. Meni, da je bila s tem obidena določba drugega odstavka 12. člena Izvedbene Uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. junija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju Uredba 809/2014), po kateri lahko upravičenec vloži eno samo zbirno vlogo na leto. Z ohranjanjem treh KMG in oddajo treh ločenih zahtevkov OMD ter obidom 12. člena Uredbe 809/2014 so bili umetno ustvarjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju Uredba 1305/2013) za pridobitev višjega letnega plačila za ukrep OMD na hektar kmetijske površine, kot če bi sredstva uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena celota.

5. Za zahtevke OMD, vložene z zbirnimi vlogami od leta 2015 dalje, je namreč Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (v nadaljevanju Uredba o PRP) za plačila OMD uveljavila strožjo degresivno lestvico kot je veljala po prejšnji uredbi, ministrstvo pa je 9. 12. 2014 izdalo sporočilo za javnost, v katerem je to objavilo. Tožnik in ostali dve osebi so bili tako 29. 12. 2014, ko so prenesli površine, s tem seznanjeni, kar potrjuje namen umetnega ustvarjanja pogojev za pridobitev višjega plačila za ukrep OMD. Ker organ po 60 členu Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (v nadaljevanju Uredba 1306/2013) ne sme odobriti nobene ugodnosti, za katero je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšne ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje, je zahtevek zavrnil. 6. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se s prvostopenjskih organom in se sklicuje na sodbe C-434/12 Slančeva sila, C-515/03 Eichsfelder in C-255/02 Halifax, iz katerih izhaja, da čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Unije, cilj, ki mu predpis sledi, ni bil dosežen. Pomemben je tudi subjektivni element, ki sestoji iz namena pridobiti korist, tako da se ustvarijo lažni pogoji za pridobitev te koristi. Zavrnitev tožnikovega zahtevka utemeljeno temelji na objektivnih okoliščinah medsebojne povezave treh subjektov in na prenosu kmetijskih zemljišč v kritičnem obdobju med kmetijskimi gospodarstvi.

7. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi trdi, da pogoji za pridobitev zahtevka niso bili ustvarjeni umetno. Vse stranke, udeležene pri menjavi GERK-ov, ki se ukvarjajo z drugo panogo, so imele lasten ekonomski interes za zamenjavo. Prenosi so bili nujni zaradi racionalizacije in gospodarnosti poslovanja, z njimi pa so počakali do konca leta 2014, ker so se takrat zaključevale obveznosti iz ukrepov kmetijske okoljske politike. Sklicuje se na iste sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) kot toženka, iz katerih po njegovem prepričanju izhaja, da ni mogoče zavrniti ugodnosti, kadar je lahko utemeljitev za zadevno ravnanje kaj drugega kot zgolj pridobitev plačila iz sheme podpore. Za uporabo 60. člena Uredbe 1306/2013 morata biti podana objektivni in subjektivni element. To, da bi tožnik, če do prenosa ne bi prišlo, v letu 2015 prejel približno 280,00 EUR več ugodnosti kot, če do prenosa ne bi prišlo, ob skupni vrednosti cca 100.000 EUR ne more izkazovati subjektivnega namena za prenose površin zaradi pridobitve ugodnosti.

8. Trdi, da mu toženka neutemeljeno očita umetno ustvarjene pogoje s tem, ko ima od ostalih dveh subjektov ločeno KMG. Tožnik kot KMG obstaja od leta 2004 in se od leta 2009 ukvarja z govedorejo z namenom pridelave mleka z ekološkim kmetovanjem, KMG B. obstaja od 1992 (konjereja, nato še vzreja islandskih konj in od 2014 še vzreja angus bikov), medtem ko se KMG A. že od ustanovitve v 2004 ukvarja z vzrejo angus goveda, od 2009 pa še z ekološkim kmetovanjem. Obstoj treh KMG ne more predstavljati objektivnega in subjektivnega elementa po uredbi, saj ne nasprotuje ciljem relevantne zakonodaje. Vsako posamezno gospodarstvo ima svoje zaposlene, svoje živali, svoje hleve, svojo mehanizacijo, svoj lastni poštni nabiralnik, itd. O vsem tem se organ ni opredelil. Tudi vložitev vlog s strani ene kmetijske svetovalke ne more pomeniti skupnega poslovanja.

9. Zakonodaja ne dopušča, sistem pa tudi ne omogoča, da bi eno zbirno vlogo vložilo več gospodarstev, saj se zbirna vloga lahko vloži le v okviru ene oznake KMG-MID in bi se morala torej tri gospodarstva najprej registrirati kot eno. Pri tem bi morala storiti ravno to, kar mu toženka očita, tj. na to KMG prenesti zemljišča, katerih lastnik je tretja oseba in niso v zakupu tega gospodarstva. Zahteva po ukinitvi posameznih KMG je nezakonita in neustavna, saj predstavlja nedopusten poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Dejstvo, da je zakonodajalec predpisal drugačno izplačilo za površine, ki presegajo 70 ha, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi se moralo več KMG, ki samostojno obstajajo že vrsto let pred uveljavitvijo teh določil, ukiniti, ker se sicer šteje, da pogoji za pridobivanje ugodnosti ustvarjeni umetno. Če bi bilo utemeljeno stališče organa, da bi vsa tri gospodarstva lahko zaprosila za pravice kot celota, pa bi jim moral tak način uveljavljanja pravic omogočiti. Vlogo bi moral obravnavati kot nepopolno in tožniku določiti primeren rok za popravo na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi in odloči, da se zahtevku tožnika za OMD ugodi ter podredno, da jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu ali drugostopnemu organu, v obeh primerih naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

10. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in poudarja, da je značilnost določbe 60. člena Uredbe 1306/2013 ravno to, da je upravičenec zadostil vsem predpisom, vendar je njegov motiv v nasprotju s cilji zakonodaje kmetijske politike. Razporeditev površin na tri KMG in v razmerju kot je to storjeno, nasprotuje cilju, ki si ga je Republika Slovenija zadala v Programu razvoja podeželja RS 2014-2020, v katerem je določeno, da zaradi posestne razdrobljenosti v Sloveniji ekonomija obsega prične učinkovati pri 70 ha kmetijskih površin v območju z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, ko se začne postopno zniževanje plačil. Kmetijsko gospodarstvo tožnika obstoji zakonito, le ni upravičeno do sredstev v okviru ukrepa. Predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožnik v vlogah z dne 24. 6. 2019, 17. 7. 2019 in 12. 9. 2019 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in v vlogi z dne 24. 6. 2019 predlaga, da sodišče SEU postavi devet vprašanj oziroma ga z vlogo z dne 17. 7. 2019 obvešča, da je Vrhovnemu sodišču v predlogu za dopustitev revizije v zadevi I U 393/2018 predlagal, naj temu sodišču zastavi enajst vprašanj, češ da praksa odločanja upravnih organov ne zagotavlja zadostne stopnje predvidljivosti in pravne varnosti, kar terja poglobljeno obravnavo SEU. Tudi v vlogi z dne 30. 8. 2019 vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo.

12. Tožba je utemeljena.

13. Uredba 1306/2013 v 60. členu določa, da se brez poseganja v posebne določbe nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Kot je opozorilo Vrhovno sodišče, ki je v zadevi X Ips 2/2021 odločalo o reviziji tožnika zoper sodbo I U 393/2018, ki se je nanašala na tožnikov zahtevek za plačila OMD za leto 2016, je pojem umetno ustvarjenih pogojev razložilo sodišče SEU v sodbi C-434/12 Slančeva sila EOOD. Sodba se sicer nanaša na razlago osmega odstavka 4. člena Uredbe 65/2011, ki ne velja več, nadomeščena pa je bila prav z uredbami, sprejetimi v letu 2013, med drugim tudi z Uredbo 1306/2013. Besedilo določbe, na katerega se nanaša razlaga SEU, je bilo kljub nekaterim razlikam po vsebini praktično enako zdaj veljavnemu in se je glasilo: „Ne glede na kakršne koli posebne določbe se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore“. Po presoji Vrhovnega sodišča gre zato za pojme oziroma pravne standarde, ki so že bili predmet razlage SEU, zato se je pri odločitvi oprlo na to razlago, enako pa mora ravnati naslovno sodišče. Ker je bila v tej zadevi upoštevna določba prava EU že predmet razlage SEU, pa predložitev vprašanj, za katere tožnik predlaga, naj jih sodišče naslovi na SEU, ni bila potrebna.

14. SEU je v sodbi C-434/12 zavzelo stališče, da mora biti za uporabo navedene določbe ugotovljen obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega elementa. Glede prvega mora iz objektivnih okoliščin posameznega primera izhajati, da cilja, ki mu sledi izplačilo kmetijske ugodnosti, ni mogoče doseči. Za obstoj subjektivnega elementa pa je treba na podlagi objektivnih dokazov priti do sklepa, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila kmetijske ugodnosti, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te ugodnosti. Gre torej za splošno opredelitev elementov zlorabe, ki izhajajo iz sodne prakse SEU.1 Pri tem je v konkretnih zadevah bistveno, da ugotovljena dejstva omogočajo preizkus obstoja konstitutivnih elementov zlorabe, zlasti ali so gospodarski subjekti izvedli povsem formalne ali umetne transakcije, ki nimajo nobene ekonomsko poslovne utemeljitve, s poglavitnim namenom, da so deležni koristi, ki jim ne pripadajo.

15. Plačila OMD so urejena v 31. in 32. členu Uredbe 1305/2013, in sicer je kot njihov namen opredeljeno kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so povezani z omejitvami kmetijske proizvodnje na zadevnem območju. Cilj opisanih plačil kmetom na gorskih območjih ali drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, kot je opredeljen v 25. točki preambule Uredbe 1305/2013 je „s spodbujanjem nadaljnje rabe kmetijskih zemljišč prispevati k ohranjanju podeželja, ne pa tudi k ohranjanju in spodbujanju trajnostnih sistemov kmetovanja. Da bi zagotovili učinkovitost takšne podpore, bi bilo treba s plačili kmetom nadomestiti izpad dohodka in dodatne stroške, povezane z omejitvami na zadevnem območju“. Vsebinsko enak cilj je v slovenskem pravnem redu določen v 135. členu Uredbe o PRP. Ob tem je treba upoštevati še, da je Republika Slovenija na podlagi četrtega odstavka 31. člena Uredbe 1305/2013 v petnajstem odstavku 141. člena Uredbe o PRP določila degresijo plačil OMD glede na ekonomijo obsega, po kateri za prvih 70 ha kmetijskih zemljišč na KMG predvideno polno plačilo, za ostale površine pa se plačilo postopno zmanjšuje (na vsakih 10 ha za 15 %) in doseže 40 % plačila pri površinah, večjih od 100 ha.

16. Cilj plačila OMD posameznemu kmetijskemu gospodarstvu je torej preko kritja višjih stroškov kmetovanja in izpada dohodka na površinah z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami spodbujati nadaljnjo rabo kmetijskih zemljišč in s tem prispevati k ohranjanju podeželja. Glede na degresijo, kot je določena v navedenih pravih virih, je pri tem eno od izhodišč, da večje kmetijsko gospodarstvo preko ekonomije obsega lažje nadomesti višje stroške kmetovanja in izpad prihodkov ter mu gre zato relativno manjše plačilo.

17. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 izrecno vezana na odobritev ugodnosti „_fizičnim ali pravnim osebam v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)_“. Umetno ustvarjeni pogoji se morajo torej nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti pridobiti, vzpostavljeni pa morajo biti zaradi pridobitve te ugodnosti2. 18. Toženka je štela, da so tožnik, A. in B. umetno ustvarili pogoje za pridobitev višjih letnih izplačil s: - svojo organizacijo kot samostojna KMG oziroma z ohranjanjem treh KMG in oddajo treh ločenih zahtevkov OMD, saj so bili z delitvijo površin na tri KMG izkazani večji stroški od dejanskih, ki bi nastali, če bi sredstva za ukrep OMD uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota in - prenosi zemljišč med temi gospodarstvi v letu 2014, zaradi katerih sta A. in B. uveljavljala povračilo za večjo površino kmetijskih zemljišč, tožnik pa za manjšo. 19. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 2/2021 poudarilo, da je tožnik uveljavljal ugovor, da ločeno poslovanje vseh treh KMG in poslovno-lastniška razmerja med njimi segajo daleč v čas pred uvedbo degresijske lestvice za plačila OMD po Uredbi o PRP. Opozarja, da če to drži, že zaradi časovnega elementa ne bi bilo mogoče šteti, da je bilo tako poslovanje vzpostavljeno zgolj zaradi pridobitve te ugodnosti. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe (stran 11 in 12) izhaja, da je tožnik ta ugovor uveljavljal tudi v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, vendar toženka tega, kdaj so KMG nastala zaradi zmotne uporabe predpisa ni štela za relevantno. Zato se o navedbah tožnika, da so tri KMG nastala že precej preden je bila sprejeta Uredba o PRP in za čas od leta 2015 uvedena strožja degresijska lestvica, ni izrekla oziroma teh, pravno relevantnih okoliščin ni ugotavljala.

20. Tega, da gre za okoliščine, ki so relevantne za uporabo 60. člena Uredbe 1306/2013, ne spremeni sklicevanje toženke na 12. člen Uredbe 809/2014. Ta namreč ne ureja razmerij v zvezi z ustvarjanjem umetnih pogojev za pridobitev ugodnosti na podlagi področne kmetijske zakonodaje sredstev niti na drugih področjih in niti ne določa posledic takega ravnanja, ampak določa, da upravičenec, ki zaprosi za pomoč oziroma podporo na podlagi kateregakoli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, lahko vloži samo eno zbirno vlogo na leto. Če so bila vsa KMG ustanovljena v letih, kot to trdi tožnik in ne gre za umetno ustvarjene pogoje poslovanja, ta določba pomeni, da lahko vsako od njih vloži eno zbirno vlogo na leto. Iz nje ne izhaja zahteva, da morajo vsa tri vložiti eno vlogo.

21. Tega ne zapoveduje niti definicija kmeta in kmetijskega gospodarstva, kot izhaja iz Uredbe 1307/2013/EU, na katero se sklicuje toženka. Ta uredba v 4. členu določa, da _se v tej uredbi uporabljajo naslednje opredelitve pojmov_. „Kmet“ pomeni fizično ali pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, ki je takemu združenju in njegovim članom dodeljen z nacionalno zakonodajo, katerih kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb, opredeljenem v členu 52 PEU v povezavi s členoma 349 in 355 PDEU, in ki opravlja kmetijsko dejavnost. „Kmetijsko gospodarstvo“ pa pomeni vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja kmet ter se nahajajo na ozemlju iste države članice. Iz teh definicij ni mogoče izluščiti pravila, da morajo KMG, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo samostojni pravni subjekti, vendar pod enotnim upravljanjem, v zvezi z ukrepi kmetijske politike uveljavljati plačila kot ena oseba. Seveda pa troje ali več ločenih KMG ne sme poslovati zgolj zaradi ustvarjanja pogojev za pridobitev ugodnosti, kar prepoveduje 60. člen Uredbe 1306/2013. 22. Glede „umetnega spreminjanja“ površine posameznih KMG, ki ne temelji na ekonomski ali drugi realni (npr. kmetijsko-gospodarski) podlagi, temveč je namenjeno izključno prilagajanju degresijski lestvici in s tem pridobivanju višjih plačil OMD, pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da tako ravnanje že očitno in na prvi pogled preprečuje doseganje cilja teh plačil. Plačilo OMD na podlagi tako spremenjene površine KMG namreč ne bi bilo več odvisno izključno od omejitev oziroma stroškov, povezanih s temi omejitvami, temveč bi takemu KMG neutemeljeno višalo prihodke. To pomeni, da prenosi parcel med različnimi KMG, za katere se ugotovi, da niso imeli ekonomske utemeljitve, lahko pomenijo objektiven element zlorabe.

23. Vendar pa je toženka ugotovila, da je tožnik plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljal za površino 175,90 ha, v letu 2015 za površino 163,54 ha, v letu 2016 za površino 163,71 ha in v letu 2017 za 163,57 ha površin, kar za tožnika ni sporno. V letu 2017 je torej prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje plačilo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Sodišče še dodaja, da petnajsti odstavek 141. člena Uredbe o PRP določa, da je plačilo nad 100,01 ha zemljišča 40-odstotno, zato prenosi zemljišč v letu 2014 (tožnik je po ugotovitvah toženke leta 2014 B. odstopil 16 parcel, pri čemer je imel 11 v zakupu od Republike Slovenije), četudi bi bili opravljeni v skladu s predpisi oziroma na podlagi ustreznih pogodb, na višino odstotka tožnikovega plačila ne bi vplivali. Delež bi za vse površine nad 100,01 ha ostal 40-odstoten, seveda pa je tožnik upravičen do plačila OMD od prijavljenih površin le pod pogojem, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za plačilo OMD.

24. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

25. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Glej tudi sodbo v združenih zadevah C-115/16, C-118/16, C-119/16 in C-299/16. 2 Glej 18. in 21. točko obrazložitve sodbe X Ips 2/2021.