Jedro

V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju tožena stranka upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021, je tožena stranka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. 30. 8. 1982 v kraju B., državljan Republike Gane, sedaj tožnik.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Italije dne 13. 1. 2020, po tem, ko je iz Trbiža prispel v Kranjsko goro, kjer se je zadrževal pri cerkvi, ko ga je prijela policija. Na podlagi dopisa Uprave kriminalistične policije ugotavlja, da je Italijanska republika zoper tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II) razpisala ukrep „zavrnitev vstopa“ na schengensko območje po 24. členu Uredbe ES 1987/2006, zaradi izrečenega ukrepa izgona zaradi ilegalnega vstopa in prebivanja na ozemlju Italije, ker je bila tožniku izrečena prepoved vstopa za obdobje 5 let, poleg tega pa je v italijanskih evidencah kaznivih dejanj tožnik zabeležen zaradi lažne izjave, lažne predstavitve z identiteto nekoga drugega, prejemanja/prodaje ukradenega blaga, nezakonitega bivanja, grožnje in/ali napada na javnega uslužbenca ter nespoštovanja odločb organov.

3. V obrazložitvi tožena stranka povzame tožnikove navedbe v njegovi lastnoročni pisni izjavi z dne 14. 1. 2020, da potrebuje pomoč in mednarodno zaščito, ker v Gani ni dela.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnika, ki jih je podal ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 21. 1. 2020. Tedaj je navedel, da je musliman, pripadnik etnične skupine Wagala in prihaja iz Gane, kjer živita še njegova sestra in hčerka, od koder je legalno odšel 13. 2. 2013, zatem pa je do prihoda v Slovenijo bival v več državah: Togo, Benin, Niger, Libija in Italija. Pred tem je v kraju B. delal med leti 2001 in 2003 kot avtomehanik, nato pa v Dubaju kot mehanik na naftni ploščadi za podjetje C. v letih 2003 do 2013. Ko je poslednjič zapustil Gano je bila njegova ciljna država Libija, kjer je nekaj tudi časa delal, ko pa so se začeli boji, je odšel v Italijo. Za mednarodno zaščito je zaprosil že v Italiji, kjer je dobil identifikacijski dokument z veljavnostjo 10 let in začasno dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo 6 mesecev, ki ga je lahko podaljševal, vendar je Italijo zaradi težav, ki jih je imel, po petih letih zapustil in si želel v Švico, prijatelj pa mu je svetoval Slovenijo, kjer mu je sedaj všeč in je zadovoljen. Tudi v Italiji je bilo najprej vse v redu, saj je bil nastanjen v azilnem domu, vendar se je po 2,5 letih znašel na ulici. Zatem so mu v Milanu ukradi torbo z dokumenti. V zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je navedel, da ima v Gani težave zaradi nakupa zemljišča, ki je že bilo prodano nekomu drugemu. Polovico denarja za nakup zemljišče je imel sam, drugo polovico si je izposodil v banki. Ko je na zemljišču želel posaditi kavovec, so kmalu prišli neznanci in ga napadli z nožem rekoč, da je zemljišče njihovo in da so ga kupili pred njim, zaradi česar ima po trebuhu brazgotine, ki so še vidne. Naslednji dan po operaciji v bolnici je od mame izvedel, da je eden od napadalcev obležal mrtev. Povedala mu je še, da ga vsak dan išče policija in da mora takoj zapustiti državo. Te težave so trajale v času od junija do julija 2013, po njegovi vrnitvi iz Dubaja. Policija ga je iskala, ker je hotela uvesti preiskavo, saj je zemljišče vpisano na njegovo ime. Šlo naj bi za korupcijo. Tisti, ki je prvi kupil zemljišče, je zanj plačal manj, prodajalec pa bi moral urediti te zadeve s tistim, ki je plačal manj, to je s prvim kupcem, vendar tega ni uredil, zaradi česar je prvi kupec napadel tožnika, ko je začel zasajati zemljišče, ki je uradno njegovo. Na posebno vprašanje, zakaj ni ostal v Gani, če ni imel nič s smrtjo človeka, ki so ga našli na njegovem zemljišču, je tožnik navedel, da je želel ostati, vendar je bila mama prestrašena in mu je rekla, da mora oditi, on pa je poslušal mamo. Želel se je vrniti v Dubaj, vendar mu je letalska vozovnica že pretekla. Dodal je še, da se v Gani ni mogoče preseliti v drug kraj, ker če v skupnost pride tujec, se ga domačini bojijo in ga ne sprejmejo medse. Če bi se moral vrnil v Gano, bi moral vse začeti znova po tem, ko je v Italiji zapravil 5 let, v Gani pa je njegovo življenje ogroženo, ker ga je strah, da bi sorodniki ubitega naročili njegov umor, saj se proti plačilu hitro najde kdo, ki bi ga za denar tudi ubil. 5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame navedbe tožnika v osebnem razgovoru 18. 2. 2020 na podlagi 5. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Tedaj je izpovedal, da je po prihodu na Sicilijo tam zaprosil za mednarodno zaščito, nato je bil nastanjen v azilnem domu v Avellinu, ki ga je v skladu z zakonodajo bil primoran zapustiti po 2,5 letih. Imel je dovoljenje, ki ga je moral podaljševati vsakih 6 mesecev in bi ga po 2,5 letih moral podaljšati po odvetniku, česar pa ni storil, ker ni imel denarja. Nato je približno 5 mesecev bival na železniški postaji v Neaplju, zatem pa je odšel v Verono, kjer je ostal več mesecev, bival na ulici in prejemal pomoč humanitarnih. V kraju Brescia je nato več mesecev tudi delal, a zaradi neustreznih dokumentov ni imel možnosti redne zaposlitve. Ker mu je v času, ko je bil v Brescii umrla mama, popival s prijatelji, je prišla policija. Ker je zavrnila poziv policije, da s patruljo odide na policijsko postajo, so ga pridržali čez noč in zjutraj odvedli na sodišče, zaradi upiranja uradni osebi pa mu je grozila trimesečna zaporna kazen; če bi to kazen sprejel, bi dovoljenje lahko obdržal, v nasprotnem primeru pa bi moral dokumente vrniti. Ker je sam izbral drugo možnost, je odšel v Slovenijo. Kolikor bi bil v dublinskem postopku vrnjen v Italijo, tožnik ne bi imel težav v zvezi z obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, ampak zato, ker bi bil primoran živeti spet na ulici, pa tudi zaradi rasizma, saj je bil pogosto legitimiran zaradi barve polti, na avtobusu pa nihče ni želel sesti poleg njega in če je ogovoril kakšnega Italijana v angleščini, so mu namenili žaljivke, češ da naj govori italijansko. Razen tega se boji, da bi za opravljena dela ne bi prejel plačila, saj se mu je to nekoč že zgodilo, ko je za obiranje sadja prejel le polovično plačilo, medtem ko so Italijani prejeli celotno plačilo, vendar se ni pritožil, ker je slišal govorice, da je lastnik mafijec, zato se je zbal, da bi ga ubili. Na inšpekcijo ali policijo se ni obrnil zato, ker je delal nezakonito in bi bil zaradi tega kaznovan. Tako bi bil primoran živeti na ulici in ker dela ne bi dobil, bi bil primoran krasti. Dodal je še, da ga italijanski policisti fizično niso nikoli ogrožali, odvetnik pa je od tožnika zahteval denar za podkupnino sodnikom. Tožena stranka je s sklepom z dne 24. 3. 2020 odločila, da bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, navedeni sklep pa je postal pravnomočen, ko je s sodbo št. I U 461/2020 z dne 9. 4. 2020 bila zavrnjena tožnikova tožba zoper navedeni sklep, vendar do predaje tožnika Republiki Italiji ni prišlo zaradi epidemije Covid-19, ker so bili v času epidemije ustavljeni vsi transferji. Ker tako predaja tožnika ni bila opravljena v predpisanem 6-mesečnem roku, je odgovornost prešla na Republiko Slovenijo.

6. V izpodbijani odločbi tožena stranka nadalje povzame navedbe tožnika v njegovih odgovorih na posamezna vprašanja v osebnem razgovoru z dne 22. 10. 2020 v prisotnosti njegovega pooblaščenca in ob sodelovanju tolmača, po ugotovitvi, da je bil že z vabilom na osebni razgovor tožnik izrecno opozorjen na svoje pravice in dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem pojasni, da je v ponovljenem postopku sledeč napotkom sodišča v citirani sodbi v dodatnem osebnem razgovoru 21. 1. 2022 tožnika soočila z ugotovljenimi nasprotji v njegovih izjavah in razčistila še druge ugotovljene kontradiktornosti ter tako dodatno razjasnila dejansko stanje. V dodatnem osebnem razgovoru je tožnik izpovedal, da so mu bili osebna izkaznica, potni list in bančna kartica ukradeni v Milanu, skupaj s torbo. Ne glede na to, da njegova istovetnost ni bila kot nesporna ugotovljena na podlagi originalnega osebnega dokumenta s sliko, izdanega s strani pristojnega organa Republike Gane pa tožena stranka ne dvomi, da je državljan Republike Gane. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je navajal strah za življenje zaradi spora, povezanega z lastništvom zemljišča. V zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je tožnik predložil fotografijo volilne izkaznice ter slabo berljive kopije prodajne pogodbe, zemljiškega katastra in gradbenega dovoljenja, kar onemogoča forenzično potrditev njihove pristnosti, saj gre le za kopije, ne pa za izvirnike navedenih listin.

7. V zvezi s presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav o razlogih, ki so bili vzrok za njegov odhod iz izvorne države, tožena stranka ocenjuje njegove izjave kot večinoma neprepričljive in malo verjetne ter ugotavlja, da je prišlo do več pomembnih nasprotij v tožnikovih navedbah ob podaji prošnje ter na osebnih razgovorih, saj v svojih navedbah ni bil natančen in podroben, ob upoštevanju njegovih nekonsistentnih in kontradiktornih navedb pa je nemogoče zaključiti, da se je potrudil za utemeljevanje prošnje, saj njegove izjave po oceni tožene stranke niso bile iskrene in natančne.

8. Kar zadeva vprašanje v zvezi z 2. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti originalnih ali vsaj bolje berljivih dokumentov, tožena stranka ugotavlja, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da jih bo predložil, glede na njegove trditve, da je v vsakodnevnih stiki s sestro iz Gane, pa tega ni storil, niti ni zadovoljivo pojasnil, zakaj ne. Tožena stranka zato dvomi v tožnikove razloge za zapustitev izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli verodostojnih dokazil, ki bi izkazovala njegovo ogroženost. Četudi je sicer predložil fotografijo volilne izkaznice, pa ni moč z gotovostjo trditi, da je na njej sploh tožnikova fotografija. Predložil je tudi slabo berljive kopije prodajne pogodbe, zemljiškega katastra in gradbenega dovoljenja, vendar niti ti dokumenti ne izkazujejo tožnikove ogroženosti v izvorni državi ter glede na številna ugotovljena razhajanja ne potrjujejo niti nakupa spornega zemljišča. Glede dokazil o hospitalizaciji in razlogov zanjo tožena stranka izpostavlja navedbo tožnika, da se mu vprašanja v zvezi s tem zdijo smešna, saj običajno take dokumente vrže proč, a bo kljub temu prosil sestro, da mu jih priskrbi, vendar vse do izdaje odločbe toženi stranki ni sporočil ničesar v tej zvezi, čeprav sta s sestro v vsakodnevnih stikih. Po stališču tožene stranke bi prosilec, ki bi bil dejansko ogrožen, vse napore vložil v predložitev verodostojnih dokazil in informacij, vendar pa tožnik vse od prihoda v Republiko Slovenijo tega ni storil, navkljub številnim pozivom in danim pojasnilom, da so dokazi bistvenega pomena za utemeljevanje njegove prošnje. Tako tožnik s svojimi navedbami ni bil niti prepričljiv niti verodostojen, saj bi lahko preko sestre pridobil vsaj potrdilo policije o obisku na njegovem domu v času hospitalizacije in o uvedbi preiskave. Nikakršnega dokazila pa ni predložil niti o tem, da zadevo rešuje kralj oziroma plemenski poglavar. Prav tako ni podal nikakršnih utemeljenih razlogov, zakaj bi teh dokazov ne mogel predložiti. Ob odsotnosti listinskih dokazov, ki bi izkazovali ali utemeljevali strah pred preganjanjem v izvorni državi so izjave tožnika njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite, skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni njegove verodostojnosti.

9. Po preučitvi izjav tožnika glede razlogov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, tožena stranka ocenjuje, da je tožnik podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in da bi se zgodili dogodki na način, kot jih je podal tožnik, niti mu ni uspelo izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav. V lastnoročni izjavi z dne 14. 1. 2020 je tožnik namreč navedel, da je Gano zapustil in da potrebuje pomoč Slovenije, ker v Gani ni dela, ni pa v svoji lastnoročni izjavi niti omenil domnevnega zemljiškega spora, kar ne govori v prid njegovi verodostojnosti.

10. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je v prošnji z dne 21. 1. 2020 tožnik navedel, da je kupil zemljišče, ki ga je že kupil nekdo pred njim in da je prvi kupec zanj plačal manj od njega ter da bi prodajalec moral urediti zadeve, pa jih ni. Dodal je še, da je za nakup zemljišča imel polovico zneska, ostalo si je izposodil v banki. Temu nasprotno je v osebnem razgovoru 22. 10. 2020 navedel, da je leta 2009 ali 2010 dal mami denar, da je v njegovem imenu kupila zemljišče, za katerega je dobil dokumente, kasneje pa je bilo to zemljišče prodano še nekomu drugemu. Še drugače je v osebnem razgovoru 21. 1. 2022 navedel, da ne more natančno opredeliti datuma nakupa in da je to bilo morda leta 2008, 2009 ali pa 2010, pogodba o nakupu zemljišča pa da je bila sklenjena v kraljevi palači v Oubasi, češ da jo je podpisala njegova mama, ki je sicer nepismena in jo je potrdila z odtisom palca, zemljišče pa da je tožnik plačal v gotovini, četudi je bil sam tedaj v Dubaju.

11. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je ob podaji prošnje tožnik izrecno izpostavil, da je v Gani želel kupiti zemljišče, ki pa je že bilo prodano nekomu drugemu, iz česar je moč sklepati, da tožnik ni bil prvi kupec, vendar je nato na prvem osebnem razgovoru nasprotno od tega dejal, da je kupil zemljišče in zanj dobil dokument, potem pa so zemljišče prodali še nekomu drugemu, iz česar je mogoče sklepati, da je bil tožnik prvi kupec in da so zemljišče prodali drugemu kupcu šele naknadno. Vendar pa, ko je bil zaprošen za pojasnilo, tožnik ni podal natančnega odgovora, pač pa je skušal preusmeriti pozornost iz zastavljenega vprašanja z navajanjem, kako je dal denar za zemljišče mami. Po stališču tožene stranke bi tožnik zanesljivo vedel, ali je bil prvi kupec zemljišča ali ne in si glede tega ne bi prihajal v nasprotje sam s sabo. Prav tako bi vedel, ali je za plačilo zemljišča najel bančno posojilo, kot je navedel pri podaji prošnje, ali pa ga je plačal v gotovini, kot je navedel na osebnem razgovoru. Prav ta okoliščina je za zatrjevani spor po oceni tožene stranke pomembna in če tožnik to dejstvo opisuje kontradiktorno, mu ni mogoče verjeti, da se je zatrjevani spor sploh zgodil. Pri razjasnjevanju dejanskega stanja tožnik ni želel sodelovati, saj je zavrnil odgovor na vprašanje tožene stranke, za kakšen znesek posojila je šlo, uradni osebi, ki mu je to vprašanje zastavila, pa je še rekel: "Kdo ste, da me o tem sprašujete?", čeprav so bili zahtevani izključno podatki o zatrjevanem posojilu, ne pa podatki o celotnem tožnikovem finančnem stanju. Uradna oseba je zahtevala zgolj podatke o zatrjevanem posojilu z namenom, da se prepriča o verodostojnosti tožnikovih navedb glede plačila zemljišča, vendar njegova pojasnila po oceni tožene stranka niso bila zadovoljiva, saj se je tožnik konkretnim odgovorom izogibal, kar je še dodatno omajalo njegovo verodostojnost. 12. Ob primerjavi tožnikovih navedb ob vložitvi prošnje ter nadaljnjih osebnih razgovorih je tožena stranka ugotovila številna razhajanja v njegovih opisih zatrjevanega spora: tako je ob vložitvi prošnje pojasnil, da je kupil zemljišče, ki je že bilo prodano nekomu drugemu; ko je nameraval posaditi kavovec, so prišli neznanci in ga napadli z nožem rekoč, da je zemljišče njihovo in da so ga kupili pred njim, nato je dan po operaciji od mame izvedel, da je eden od napadalcev obležal mrtev na zemljišču, tožnika pa išče policija ter mora zapustiti državo. Drugače je navedel v osebnem razgovoru 22. 10. 2020 rekoč, da je drugi kupec spornega zemljišča poslal nad tožnika varnostnike, ki so ga zaboli v trebuh, ko je nameraval zasaditi sadno drevje ali kakavovec; prijatelji so ga odpeljali v bolnišnico, mama pa mu je naslednji dan povedala, da so na zemljišču našli neznano truplo. Napada ni prijavil, ker bi mu policija rekla, da gre za problem med njim in poglavarjem oziroma prodajalcem zemljišča in da naj to sama uredita. V osebnem razgovoru 22. 1. 2022 pa je podal drugačen opis teh okoliščin, češ da je z mamo odšel na kupljeno zemljišče, kjer so bili neznanci, ki so jo odrinili, tožnik pa je mamo odpeljal domov, nato se je vrnil v spremstvu fantov iz svoje soseske na sporno zemljišče, kjer je prišlo do spopada z neznanci, v katerem je bil tožnik ranjen z nožem tako, da je omedlel in se je prebudil šele v bolnici, kamor je prišla policija in sestavila zapisnik o dogodku, katerega sam ni videl, ker je bil nezavesten, kralj pa je odločil, da bo v sporu odločalo sodišče. 13. Številna protislovja je tožena stranka ugotovila tudi v tožnikovih navedbah o tem, kdo je bil prodajalec spornega zemljišča. Po nekaterih navedbah tožnika naj bi to bil lokalni poglavar v Kumasiju, po drugih pa le služabnik v kraljevi palači, kar se po oceni tožene stranke razlikuje tako zelo, da tega ni mogoče pripisati zgolj pomoti. Tudi glede časovnega sosledja dogodkov ugotavlja številna protislovja v tožnikovih navedbah, ko je navajal, da so opisane težave tožnika trajale le od meseca junija do julija 2013, čeprav ga tedaj po njegovih navedbah sploh ni bilo več v Gani, ker je iz Gane po lastnih navedbah odšel 13. 2. 2013 legalno v Togo in od tam dalje v Evropo.

14. To, da domnevnih groženj drugega kupca tožnik niti ni prijavil policiji in to, da ga policija ni osumila vpletenosti v uboj neznanca, po presoji tožene stranke ni nerelevantno. Predvsem pa ni nepomembno to, da tožnik dejansko ne potrebuje zaščite, ker je v osebnem razgovoru sam navedel, da se želel iz Libije vrniti nazaj domov v Gano, vendar za to ni imel dovolj denarja, saj se po stališču tožene stranke stranka v Gano ne bi želel vrniti, tudi če bi imel dovolj denarja, če bi se bal uboja zaradi zemljišča. Po stališču tožene stranke je tudi sicer njegovo zatrjevanje, da bi bil v primeru vrnitve v Gano življenjsko ogrožen zaradi zemljiškega spora zgolj posplošeno in premalo konkretizirano.

15. Pri presoji upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite tožena stranka izpostavlja pomen določil 5. odstavka 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiv) oziroma 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, zlasti ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve) glede ugotavljanja splošne verodostojnosti tožnika, tako da je upoštevajoč napotke upravnega sodišča v citirani sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021 dodatno preverila tožnikove izjave tudi s številnimi informacijami o izvorni državi, ki jih v bistvenem povzame v svoji obrazložitvi, skupaj z navedbo vira, predvsem glede zatrjevane korupcije v vseh vejah oblasti in tudi v policiji. Po ugotovitvi tožene stranke pa ni bilo mogoče najti nobenih podatkov o stopnji korupcije med lokalnimi poglavarji, ki uživajo zaupanje ljudi in imajo precejšnjo moralno avtoriteto ter določene pristojnosti v zvezi z neformalnim reševanjem sporov, kar je dostopno tudi običajnim državljanom v nasprotju s sodnimi postopki, ki za njih predragi in predolgotrajni. Tako bi tudi tožnik glede na preučene informacije lahko računal na primerno rešitev pod okriljem vaškega poglavarja, kar je v Gani povsem običajen način reševanja tovrstne problematike, navkljub komentarjem tožnika po njegovih pooblaščencih, podanim na informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, iz katerih izhaja, da tožnik ne bi mogel računati na rešitev zemljiškega spora v okviru predvidenih institucij, oziroma na zaščito policije.

16. Po povedanem tožena stranka ugotavlja, da tudi zunanja verodostojnost tožnika ni podana, saj njegove izjave nimajo opore v preučenih informacijah o njegovi izvorni državi, tožnik pa tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času po prihodu v Republiko Slovenijo, pač pa šele po prijetju s strani policije. Vendar ni pomembno le, ali je za zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času v Republiki Sloveniji, ampak tudi, ali je poskušal poiskati zaščito tudi v državah, v katerih se je nahajal po tem, ko je zapustil izvorno državo. Od osebe, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito in beži pred preganjanjem in resno škodo se razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala že v prvi varni državi, tožnik pa je sicer prečkal več držav na poti do Libije in od tam odšel preko morja v Italijo, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito.

17. Ob odsotnosti drugih dokazov je po stališču tožene stranke treba upoštevati, ali je ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, zato je skladnost podanih izjav najpomembnejši element pri oceni njegove verodostojnosti in je sprejeta odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti njegovih navedb. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavlja notranja skladnost v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju njegovih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine, o čemer se je že večkrat izreklo Ustavno sodišče, npr. v odločbah št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011. Po oceni tožene stranke tožnikovim izjavam ni mogoče slediti, saj so malo verjetne, kontradiktorne ter tudi notranje in zunanje neverodostojne, na podlagi česar tudi ni mogoče spoznati tožnika za splošno verodostojnega.

18. Ob upoštevanju 2. odstavka 20. člena v povezavi s 26. in 27. členom ZMZ-1 tožena stranka glede zatrjevanega razloga za priznanje mednarodne zaščite, to je strah pred ubojem zaradi zemljiškega spora, ugotavlja, da tožnik ni navajal, da bi mu kdorkoli grozil v času hospitalizacije ali da bi policija zoper njega uvedla preiskavo in zlasti, da je sam navedel, da je pripravljen zemljišče prepustiti drugemu kupcu, kolikor mu prodajalec vrne kupnino. Razen tega je tožnik navedel, da se na pristojne organe ni obrnil, ker so neumni in jih tožnik ne upošteva, tako da ni mogoče zaključiti, da tožniku v izvorni državi zaščita ne bi bila nudena, saj sam pomoči pri pristojnih organih sploh ni iskal, niti ni izkoristil vseh drugih možnosti razrešitve zatrjevanega spora.

19. Ker tožnik pomembnih elementov zgodbe v zvezi z dogodki, ki jih navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, po oceni tožene stranke ni prepričljivo in verodostojno opisal, tožena stranka tudi ne sprejema za verjetno, da je bil v svoji izvorni državi tožnik deležen dejanj preteklega preganjanja ali groženj v povezavi z zatrjevanim sporom glede lastništva zemlje, njegove navedbe glede zatrjevanega spora o lastništvu zemlje pa ocenjuje kot kontradiktorne, neprepričljive in malo verjetne in posledično njegovim navedbam ne more verjeti ter tako ugotavlja, da v preteklosti tožnik ni bil izpostavljen preganjanju zaradi spora o lastništvu zemlje, niti mu to ni neposredno grozilo. Če bi bile njegove navedbe verodostojne, skladne in prepričljive, bi bil v tožnikovem primeru subjekt preganjanja nedržavni subjekt. Vendar po oceni tožene stranke tožnikovim navedbam ni mogoče verjeti in temu posledično ni mogoč zaključek, da gre za nedržavne subjekte preganjanja v smislu 24. člena ZMZ-1, zlasti ker tožnik po lastnih navedbah ni nikoli poiskal pomoči države, iz njegove situacije pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi mu policija odrekla pomoč in oblastne strukture ne bi bile pripravljene ukrepati. To nenazadnje nakazujejo tožnikove lastne navedbe, da je policija prišla na kraj dogodka po pretepu, ki naj bi se zgodil na njegovem zemljišču ter želela preiskati dogodek in sestaviti o tem zapisnik, torej naj bi obravnavala umor neznanca na zemljišču, zato ni mogoč zaključek, da policija v Gani ne opravlja svojega dela, niti da bi tožniku policija odrekla pomoč. Kdor ni zaprosil za pomoč pristojne organe pa se po stališču tožene stranke ne more sklicevati na to, da mu le-ti niso sposobni nuditi zaščite. Tožnik je v osebnem razgovoru 21. 1. 2022 sam navedel, da se na pristojne organe po pomoč za rešitev spora ni obrnil, ker so neumni in ker jih on sam ne upošteva, iz česar tako sledi, da tožnik ni imel nobenih slabih izkušenj s policijo in da gre le za njegovo slabo mnenje o policiji. Po ugotovitvi tožene stranke iz vsega povedanega sledi, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj zaradi spora o lastništvu zemlje tožnik ni bil ogrožen na kateri izmed podlag za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, saj ni bilo mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini v konkretnem primeru.

20. Kar pa zadeva priznanje statusa subsidiarne zaščite po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 v povezavi z določili 28. člena ZMZ-1 tožena stranka glede tveganja resne škode, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen tožnika v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, ocenjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganje, da utrpi resno škodo na podlagi določil 28. člena ZMZ-1, pri čemer morata biti individualno utemeljena tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo, kar iz tožnikovih navedb, ki jih je tožena stranka presojala že v okviru priznanja statusa begunca, nikakor ne izhaja, saj tožnik po smislu svojih navedb uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Gano grozi resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar podobno, kot pri presoji priznanja statusa begunca tudi v okviru presoje subsidiarne zaščite, zaradi tožnikovih neskladnih izjav ni mogoče verjeti, da bi bilo resnično to, kar zatrjuje tožnik. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo zaradi razlogov, ki jih je tožena stranka presojala že v okviru presoje za priznanje statusa begunca, tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, tako da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Zato je prošnjo tožnika zavrnila na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1. 21. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Tožnik meni, da ga ob ustnem zaslišanju tožena stranka ni soočila z ugotovljenimi kontradiktornostmi, zato ji očita kršitev 8. člena ZUP. Nadalje meni, da brez preučitve vseh listin ni bilo mogoče ugotoviti vseh dejstev, zato ji očita tudi kršitev 9. člena ZUP, češ da mu tako ni bila dana možnost izjaviti se o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah in hkrati očita še kršitev 10. člena ZUP, ker tako po stališču tožnika ni bila izvršena vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Toženi stranki še očita, da je pri zaslišanju tožnika spregledala v zadevi št. I U 14/2021 izdelano izvedensko psihiatrično mnenje, iz katerega po mnenju tožnika izhaja, da ima težave na področju osebnostnega funkcioniranja, ki se kažejo tudi v neupoštevanju pravil, dogovorov, zakonov in socialnih norm, kar je lahko imelo vpliv tudi na njegov občutek odgovornosti do spoštovanja pravil, obveznosti, dogovorov, rokov, oziroma, da ni pravočasno predložil dodatne dokumentacije, zanj značilna nestabilnost osebnostnega funkcioniranja pa se kaže na področju odnosov, vedenjskem in čustvenem področju, z elementi t. i. čustveno neuravnovešene osebnostne motnje in disocialne osebnostne motnje, zato naj bi šlo tudi za kršitev 6. in 7. člena ZUP ter 37. člena ZMZ-1 in tudi 2. odstavka 14. člena ZMZ-1, češ da tožnika tožena stranka ni ocenila v smislu 13. člena ZMZ-1, s čimer naj bi kršila več določil ZUP in ZMZ-1, to pa bi lahko vplivalo na sprejeto odločitev. Nadalje toženi stranki očita, da izpodbijane odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker naj tožena stranka ne bi upoštevala informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je sama pridobila, niti komentarjev tožnika po njegovih pooblaščencih z dne 22. 2. 2022, da se v Gani pogosto zemljišča prodajo dvema ali več osebam, prevaranti pa niso preganjani, spori glede lastništva zemlje s smrtnimi izidi pa so pogosti. To naj bi v celoti potrjevalo tožnikove navedbe, česar po oceni tožnika tožena stranka naj ne bi upoštevala in naj bi to tudi onemogočalo preizkus izpodbijane odločbe. Iz pridobljenih poročil izhaja, da je korupcija po poročanju medijev prisotna v Gani v vseh vejah oblasti, naj bi iz tega izhajalo tudi to, da so tudi lokalni poglavarju skorumpirani, zato tožnik nasprotuje zaključkom tožene stranke na str. 17 in 18 izpodbijane odločbe, da ni informacij o skorumpiranosti lokalnih poglavarjev. Toženi stranki nadalje očita, da ni uporabila doktrine treh strukturnih elementov, oziroma, da je v njeni obrazložitvi izostal eden od navedenih kriterije, in sicer, ali je tožniku mogoče verjeti, kar je po stališču tožnika tožena stranka zamešala s pojmom splošne verodostojnosti tožnika. Prezrla naj bi tudi preteklo preganjanje tožnika oziroma njegove sestre, pri čemer poudarja, da je bil on sam zaradi poškodbe z nožem hospitaliziran. Ne strinja se tudi z navedbo tožene stranke, da njegova sestra ni imela težav, čeprav meni, da bi se njegovo izpovedbo na osebnem razgovoru, da sestra ni imela težav, lahko razumelo tudi tako, da jih ni imela izrecno zato, ker je tožnik angažiral svoje prijatelje, da na sestro pazijo. Tožnik očita, da ni mogoče preizkusiti obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 21, ki zadeva zaključek, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da je bil tožnik v izvorni državi deležen preteklega preganjanja ali groženj v povezavi z zatrjevanim sporom glede lastništva zemlje. Pri tem gre po mnenju tožnika hkrati tudi za nepravilno uporabo materialnega prava, toženi stranki pa očita neuporabo oziroma nepravilno uporabo določil 3. alineje 3. odstavka 21. člena, 22. člena., 1. odstavka 23. člena, 24. člena, 26. člena, 27. člena ter 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da se ni dovolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, pri čemer se sklicuje na svoje osebnostne značilnosti in psihične težave. Prav tako nasprotuje tudi oceni, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, češ da ni bil nikoli pozvan k predložitvi originalov predloženih dokumentov oziroma bolj berljivih izvodov, če je tožena stranka menila, da niso dovolj berljivi. Razen tega od tožnika, ker je v Gani vsesplošna korupcija, ni mogoče pričakovati, da bi sploh lahko pridobil kakšne dokumente od policije ali plemenskih poglavarjev. O ugotovljenih kontradiktornostih v njegovih navedbah glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Gano, tožnik navaja, da je očitano kontradiktornost že pojasnil tekom osebnih razgovorov, v tožbi pa še dodatno pojasnjuje, da je sporno zemljišče on kupil prvi in da je nakup financiral deloma z gotovino, deloma pa z bančnim posojilom in da je pravzaprav nakup v njegovem imenu izvršila njegova mama, saj je bil v času nakupa tožnik v Dubaju, kjer je delal na naftni ploščadi; s tem, da je na pogodbi njegov podpis, pa ni bil nikoli soočen. Drži tudi, da obstaja kontradiktornost v njegovih navedbah o tem, kdaj je zapustil Gano, vendar tožnik meni, da tožena stranka ni upoštevala njegovih pojasnil na osebnem razgovoru dne 21. 1. 2022, ko pojasnil, da misli, da je Gano zapustil februarja 2013. Nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, češ da mu ni jasno, kaj mu tožena stranka tukaj sploh očita. V zvezi z njeno oceno, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku policija oziroma oblastne strukture odrekle pomoč in ne bi bile pripravljene ukrepati poudarja, da bi ga v zvezi z napadom nanj morala policija zaslišati. Glede na to, da je bil na zemljišču najden mrtvec, bi morala voditi postopek po uradni dolžnosti. Tožniku se poraja vprašanje, zakaj je bilo reševanje spora predano lokalnemu poglavarju, ki je bil vpleten v zadevo. Dodaja, da navedeni spor ni še rešen, čeprav je minilo že 9 let. V dokazne namene predlaga vpogled v upravni spis, ustno zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca medicinske stroke, da glede na že izdelano izvedensko mnenje dodatno odgovori na vprašanje, ali gre pri tožniku za težave v duševnem zdravju v širšem smislu, oziroma, ali je tožnik sposoben spremljati postopek in izpolnjevati svoje obveznosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

22. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo.

23. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej izrecno vztraja. Kot protispisne označuje tožbene očitke, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in da bi naj prezrla psihiatrično izvedensko mnenje ter da naj ne bi osebnega razgovora vodila na tožniku primeren način, saj je bil v skladu z napotki sodišča v pravnomočni sodbi v upravnem sporu št. I U 14/2021, med tekom katerega je bilo 28. 4. 2021 izdelano psihiatrično izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke – psihiatrinje dr. Č. Č., s tožnikom v ponovljenem postopku opravljen dne 21. 1. 2022 izčrpen osebni razgovor, na katerem je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke tožnik soočen z ugotovljenimi kontradiktornostmi, kar izhaja tudi iz zapisnika tega razgovora, ki ga je brez pripomb potrdil tudi tožnik s svojim podpisom. Zato zavrača tožbene očitke, da je tožena stranka spregledala psihiatrično izvedensko mnenje in da naj tožnika ne bi soočila z ugotovljenimi kontradiktornostmi ter da bi mu naj bila kršena pravica do izjave. Kot neutemeljene zavrača tudi tožbene očitke, da pri oceni njegove splošne verodostojnosti ni uporabila doktrine treh temeljnih strukturnih elementov, oziroma, da je prezrla tretji kriterij, ali je tožnik oseba, ki ji je mogoče verjeti, saj je v zadevi odločila na podlagi določil ZMZ-1, ki predstavlja pravno podlago odločanja tožene stranke. Pri oceni tožnikove verodostojnosti je tako sledila zakonskim določilom oziroma elementom iz 21. člena ZMZ-1, kot izhaja iz njene obrazložitve v izpodbijani odločbi na str. 10 do 19, končna ocena splošne verodostojnosti pa predstavlja presojo vsake alineje 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj v skladno z ustaljeno prakso, tožnik pa ni izpostavil nobenega konkretnega in relevantnega dejstva, zakaj bi v njegovem primeru moralo biti drugače. Njegove navedbe, da ni jasno, zakaj mu tožena stranka ne verjame, tožena stranka zavrača kot protispisne in neutemeljene, saj iz izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno; podobno meni tudi glede tožnikovih trditev, da pri oceni splošne verodostojnosti tožena stranka ni upoštevala tako pozitivnih kot negativnih elementov. Ker je po pazljivi oceni tožnikovih navedb tožena stranka spoznala tožnika za neverodostojnega in zaključila, da njegovim navedbam ne more verjeti, posledično tudi ni sledila trditvam o obstoju preteklega preganjanja. Zato tudi zavrača tožbene očitke, da se ni opredelila do vseh relevantnih dejstev in okoliščin ter da se ni spustila v ocenjevanje preteklih preganjanj oziroma možnosti prihodnjega preganjanja, pri čemer izpostavlja, da glede na njen zaključek, da o preteklem preganjanju ni mogoče govoriti, je prav tako neutemeljeno zaključiti, da bi mu grozilo preganjanje, če bi se vrnil v izvorno državo, saj mora v skladu z določili ZMZ-1 in Kvalifikacijske direktive II tožnik sam izkazati tudi (bodoče) preganjanje. V tej zvezi izpostavlja stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, da je tožnikova dolžnost, da izkaže trditve glede nezmožnosti izvorne države pri zagotavljanju varnosti svojim državljanom. Poudarja, da se tožnik na policijo sploh ni obrnil, češ da je policija neumna in da v primeru zemljiškega spora sploh ne bi ukrepala. Zato meni, da ni mogoče zaključiti, da bi mu policija oziroma oblastne strukture odrekle pomoč in ne bi bile pripravljene ukrepati.

24. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2022 ponavlja tožbene navedbe in predloge ter iz previdnosti v celoti prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, toženi stranki pa še očita, da po svoje interpretira psihiatrično izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, oziroma, da je iz konteksta iztrgala zaključke, ki jih navaja.

25. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožena stranka ponavlja in še dodatno utemeljuje svoje navedbe. V zvezi z vsesplošno korupcijo v tožnikovi izvorni državi tožena stranka na podlagi preučenih informacij ugotavlja, da je vloga vaških poglavarjev v različnih sporih še vedno velika, državljani pa jih uporabljajo tudi zato, ker so običajni postopki na sodiščih za njih predragi, vaški poglavarji med državljani Gane uživajo veliko stopnjo ugleda, novi zakon o zemljiščih iz leta 2020 jih tudi zavezuje k transparentnosti, poštenosti in nepristranskosti pri odločanju o zemljiščih in z njimi povezanih sporih, iz preučenih informacij pa ni mogoče zaslediti, da bi bilo v praksi karkoli drugače, tako da preučene informacije ne potrjujejo tožnikovih navedb o vsesplošni korupciji. Glede izvedenskega psihiatričnega mnenja z dopolnitvijo (dr. Č. Č., dr. med.) še dodaja, da iz njega jasno izhaja ocena, da tožnik v postopku ni disfunkcionalen v smislu, da ne bi mogel slediti postopku in ga razumeti ter samostojno in razumno oblikovati in izraziti volje in odgovarjati na zastavljena vprašanja o preteklih dogodkih, tako da ne gre za samovoljno interpretacijo tožene stranke, kakor skuša prikazati tožnik.

26. Tožba ni utemeljena.

27. Sodišče je v zadevi opravilo javno glavno obravnavo dne 17. 6. 2022 in pregledalo vse listine v upravnem spisu, vključno z izvedenskim mnenjem dr. Č. Č., dr. med., z dopolnitvijo, ter sodni spis s prilogami A1 – A in B1 – B2, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo kot nepotrebne, saj je bilo izvedensko psihiatrično mnenje z naknadno dopolnitvijo za tožnika že izdelano med tekom upravnega spora št. I U 14/2021, med istima strankama, kot v sedaj obravnavani sporni zadevi. Prav tako je kot nepotreben sodišče zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju tožnika, ker se sam naroka ni osebno udeležil brez kakršnegakoli opravičila navkljub pravočasno ter pravilno izkazanem vabilu in preložitev naroka niti ni bila predlagana.

28. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče še pojasnjuje, da ni namen zagotavljanja sodnega varstva v upravnem sporu ponavljanje upravnega odločanja, niti prevzemanje pristojnosti za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito s strani sodišča v upravnem sporu, temveč je namen sodnega varstva v upravnem sporu posvečen predvsem presoji specializiranega upravnega sodišča o zakonitosti izpodbijanih posamičnih dokončnih upravnih aktov ter o zakonitosti upravnega odločanja v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov.

29. V konkretnem primeru je tako predmet sodne presoje zakonitost uvodoma navedene dokončne odločbe, ki je izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021, s katero je bila odpravljena tedaj izpodbijana odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, št. 2142-3333/2019/52 (122-02) dne 10. 12. 2020. 30. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil izpodbijani upravni akt izdan.

31. V takem primeru je pristojni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

32. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča, pravnomočno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

33. Kot je razvidno tudi iz obrazložitve sedaj izpodbijane odločbe tožene stranke, je s pravnomočno sodbo št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021 sodišče odpravilo tedaj izpodbijano odločbo tožene stranke (št. 2142-3333/2019/52 (122-02) z dne 10. 12. 2020) iz razloga, ker je bila podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker tožena stranka, ki je presodila, da ker je tožnik podal neprepričljive in neskladne izjave glede dejstev in okoliščin, ki so ključne za ugotavljanje preganjanja, zato ni preverjala informacij o izvorni državi tožnika, kar po naravi stvari onemogoča tudi preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo; šele kolikor bi upoštevala tožnikovo pravico, da pojasni nekonsistentnosti v izjavah in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, ki sicer ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja zgolj v primeru, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne. Vendar pa, ker po presoji sodišča tedaj iz podatkov spisa, ki so se nanašali na zadevo, ni bilo razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede okoliščin nakupa zemljišča (kdo je bil prvi kupec zemljišča in kako je tožnik zanj plačal) in njegove nameravane uporabe ter časovnih okoliščin zapustitve Gane dala tožniku možnost, da jih pojasni, je bila že zato podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP ter tako glede na navedeno po naravi stvari tudi ni bil možen niti preizkus zakonitosti tedaj izpodbijane odločbe, zaradi česar je bila podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Zato je tedanji tožbi sodišče ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. 34. V skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 mora v primeru, če sodišče tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt, pristojni organ izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovimi stališči, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da je pristojni organ, oziroma v konkretnem primeru tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku vezana na stališča sodišča v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021. 35. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju tožena stranka upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1. 36. Sodišče sodi, da je v sedaj izpodbijani odločbi, kot je podrobneje povzeta v obrazložitvi te sodbe pod tč. 1 do 20, namreč tožena stranka celovito, logično prepričljivo in podrobno argumentirano navedla svoje razloge za sprejeto odločitev, ki so skladni tudi s pridobljenimi informacijami o izvorni državi tožnika (Gani) ter s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki vključuje tudi izvedensko psihiatrično mnenje dr. Č. Č., dr. med, z dopolnitvijo z dne 31. 5. 2021, iz katere izhaja ocena sodne izvedenke, ki je tožnik niti ni kakorkoli izpodbijal, in sicer (cit.): "/.../da tožnik nima težav na področju dušenega zdravja v ožjem smislu, da bi imel pravo duševno motno, ki bi bistveno vplivala na njegovo presojo in obvladovanje ravnanj. Osebnostne značilnosti ne sodijo med težave v duševnem zdravju v smislu določil 22. točke 1. odstavka 2. člena ZMZ-1 /.../". Tako sodišče lahko sledi toženi stranki, da v zadevi ne gre za njeno samovoljno interpretacijo citiranega izvedenskega mnenja, kolikor meni, da tožnik ni disfunkcionalen v tem smislu, da ne bi mogel slediti upravnemu postopku postopku in ga razumeti ter samostojno in razumno oblikovati in izraziti svojo voljo ter odgovarjati na zastavljena vprašanja o preteklih dogodkih, kar smiselno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja dr. Č. Č., dr. med, z dopolnitvijo z dne 31. 5. 2021. 37. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev tožene stranke torej pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih določilih ZMZ-1 in izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, za sprejeto odločitev pa je tožena stranka kot pristojni organ celovito in podrobno navedla logično prepričljivo utemeljene razloge, o katerih se je tožnik lahko izrekel pred izdajo izpodbijane odločbe, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, da jih ne ponavlja, v celoti sklicuje in jih sprejema.

38. Sodišče glede na navedeno zavrača kot zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi zoper izpodbijano zavrnilno odločbo, ki je podrobno povzeta v obrazložitvi te sodbe pod tč. 1 do 20, pri čemer sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi v celoti sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem glede vodenja postopka v citirani pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021. 39. Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so izčrpno navedeni v njeni obrazložitvi, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 40. V zadevi je bilo odločeno po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1.