Jedro

Prvostopenjsko sodišče je sodbo v zvezi s tem, da sta se obtoženca zavedala, da sta si priskrbela ponarejen denar z namenom, da ga spravita v obtok kot pravega in da sta ta ponarejen denar nato spravila v obtok, ustrezno obrazložilo. Zato utemeljeno ni verjelo obtožencema, da sta mislila, da gre za pravi denar. Obtožencema je izrečena pravična kazenska sankcija ob primernem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

Izrek

Pritožbe obt. A. B. in njegovega zagovornika ter zagovornika obt. Z. T. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obt. Z. T. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, obt. A. B. pa se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika odvetnika P. V. pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v obsodilnem delu obt. A. B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in 2. odst. 249. čl. KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224. čl. KZ, obt. Z. T. pa nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in 2. odst. 249. čl. KZ. Obt. A. B. je določilo za prvo kaznivo dejanje po 1. odst. 249. čl. KZ kazen tri leta zapora, za drugo dejanje pa po 1. odst. 224. čl. KZ kazen štiri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora in v to kazen vštelo čas, prebit v priporu. Obt. Z. T. pa je po 1. odst. 249. čl. KZ izreklo kazen eno leto zapora in tudi v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu. Odločilo je še o odvzemu ponarejenih bankovcev po 100 dolarjev in o stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnih zahtevkih. V drugem - oprostilnem delu sodbe pa je obt. I. M. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. KZ. Tudi v tem delu je odločilo o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obt. A. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je ugoditev pritožbi in v zvezi s prvim kaznivim dejanjem znatno znižanje kazi, v zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari pa odpustitev kazni.

Njegov zagovornik se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe, ali pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj bo obtožencu izrečena bistveno nižja kazen.

Zagovornik obt. Z. T. pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in je predlagal predvsem spremembo sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa zmanjšanje kazni.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo obt. A. B. in njegovega zagovornika, ker sta zahtevala, da naj se ju o seji obvesti. Seje so se udeležili višji državni tožilec A. P. in obt. A. B., namesto zagovornika odvetnika P. V. pa pooblaščena odvetnica P. M..

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev vseh treh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbe niso utemeljene.

Vsi trije pritožniki ponavljajo zagovora obtoženih A. B. in Z. T., da obtoženca nista vedela, da so bankovci ponarejeni in da ni dovolj dokazov, da sta obtoženca storila nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja denarja po čl. 249/1 in 2 KZ. Takima zagovoroma sodišče prve stopnje po temeljiti oceni izvedenih dokazov, ki jih je pravilno ovrednotilo, utemeljeno ni verjelo. Prepričljivo je obrazložilo (stran 15 sodbe), zakaj obt. A. B. ni verjelo, da naj bi od F. F. prejel deset bankovcev po 100 USD, od katerih naj bi prodal le tri, misleč da so pravi. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo, zlasti z zaslišanjem prič, kupcev dolarjev, pa tudi iz zagovora soobtoženega Z. T. na glavni obravnavi in zagovora obt. I. M., ugotovilo, da je obt. A. B. kupil več kot deset bankovcev in da je tudi razpečal precej več bankovcev, kot pove sam. Zagovor obt. Z. T. na glavni obravnavi je utemeljeno ocenilo kot verodostojen, saj je podprt z drugimi dokazi, navedenimi in ocenjenimi v sodbi. Drugostopenjsko sodišče zato tako oceno dokazov, na podlagi katerih se je oprlo sodišče prve stopnje na zagovor obt. Z. T. na glavni obravnavi, v celoti sprejema. Ker je zagovor obt. A. B. glede prejema desetih bankovcev od F. F. torej utemeljeno izpodbit, zato zaslišanje F. F. kot priče ne bi z ničemer vplivalo na prepričljive zaključke sodišča prve stopnje o nabavi in o razpečevanju znatno večjega števila bankovcev in o vedenju obeh obtožencev, da so ponarejeni. Je pa povsem nepomembno za krivdo obt. A. B., od koga je dobil ponarejen bankovce, bistvena je ugotovitev, da si je priskrbel ponarejen denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega in ga je tudi spravljal v obtok. Pritožbena izvajanja v zvezi s F. F. so zato neutemeljena.

Prav tako so neutemeljene pritožbe v delih, ko hočejo prikazati ali priče ali soobtoženca kot neverodostojne. Tako obt. A. B. neutemeljeno navaja, da je obt. Z. T. spreminjal izpovedbo toliko časa, da se je ujemala z izpovedbami prič. Sodišče je, kot že navedeno, zagovor obt. Z. T., ki ga je na glavni obravnavi spremenil, skrbno ocenilo in je prav zadnji zagovor sprejelo zato, ker je navedel take okoliščine, ki so bile potrjene kot resnične in jih je sodišče prve stopnje tudi konkretno navedlo in ocenilo. Tudi negativno ocenjevanje obt. I. M. v pritožbi zagovornika obt. A. B. ni utemeljeno in ne more razvrednotiti pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je temu obtožencu verjelo in ga je navsezadnje tudi oprostilo obtožbe.

Sodišče prve stopnje, potem ko je ocenilo zagovora obt. Z. T. in A. B. in izpovedbe prič v zvezi s posameznimi dejanji, ki jih je ocenilo kot prepričljive, prepričljivo utemeljuje (stran 23 in 24 sodbe) zaključek, da sta se oba obtoženca zavedala, da spravljata ponarejen denar v obtok in da sta si ga tudi priskrbela z namenom, da ga spravita v obtok kot pravega. Zaključek, da sta se obtoženca zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ga hotela storiti, zato pritožbeno sodišče sprejema. Na krivdo obt. A. B. pa ne vpliva to, od koga je torej ta obtoženec dobil bankovce, saj je pomembno to, da si je torej bankovce priskrbel in jih nato sam ali pa delno s pomočjo obt. Z. T. in I. M., za slednjega pa ni dokazano, da je vedel, da so ponarejeni, razpečeval. Na tak zaključek sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbene navedbe zagovornika obt. A. B., da naj bi bil F. F. tajni policijski sodelavec in da izvor ponarejenih bankovcev ni bil odkrit. Tudi pritožbene navedbe obeh zagovornikov, da je šlo za prodajo bankovcev po "skoraj uradnem tečaju" ali "po nekoliko nižjem tečaju", ne vplivajo na utemeljen zaključek sodišča prve stopnje glede krivde obeh obtožencev. Če bi namreč ponarejene bankovce prodajala po očitno nižjem tečaju, bi to vsekakor vzbudilo pri kupcih dvom glede pristnosti denarja, zaradi česar ne bi bilo mogoče spraviti v promet toliko bankovcev. Zato tudi okoliščina, da je šlo za manjšo razliko pri menjavi skupaj z ostalimi navedenimi okoliščinami, dokazuje naklep obtožencev. Sodišče prve stopnje je torej prepričljivo ugotovilo naklep obeh obtožencev ne glede na to, da je šlo za dobre ponaredke. Prvostopenjsko sodišče je sodbo tudi iz tega pogleda ustrezno obrazložilo in torej navedlo vse dokaze in podatke, ki dokazujejo krivdo obeh obtožencev.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja denarja, pa tudi v zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari, kar sicer v pritožbi ni bilo izpodbijano, popolno in pravilno ugotovilo, pri tem pa ni kršilo določb kazenskega postopka, niti ne kazenskega zakona.

Obema obtožencema sta bili izrečeni pravični kazenski sankciji, ki sta sorazmerni s težo storjenih kaznivih dejanj in krivdo posameznega obtoženca. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, ustrezno ovrednotilo in določilo pravične posamične kazni, pri obt. A. B. pa tudi izreklo ustrezno enotno kazen. Tudi okoliščino, da je obt. A. B. oče dveh otrok, je glede na to, da je obtoženec nezaposlen in da niti sam nima osnovnih sredstev za preživljanje, ustrezno ovrednotilo. Obt. A. B. s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari predlaga v pritožbi, da naj bi mu pritožbeno sodišče kazen za to kaznivo dejanje odpustilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonskih pogojev za odpust kazni. Glede na navedeno so zato vse tri pritožbe tudi v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP pazilo, ali so bile kršene določbe materialnega ali procesnega prava.

Ker ni našlo nobenih takih kršitev, je zato vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obt. Z. T. s pritožbo ni uspel. Zato je ta obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, ki je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer. Ta obtoženec je namreč na prostosti in je, kot je navedel, zaposlen.

Obt. A. B. pa je sodišče druge stopnje prav tako kot sodišče prve stopnje iz enakih razlogov oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je obtoženec priprt in nima sredstev niti za lastno preživljanje. Zato je tudi določilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.