Jedro

Tožnik je bil v tekočem letu vse do invalidske upokojitve dne 21.8.1995 v bolniškem staležu, zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za to, da tožnik ni izrabil letnega dopusta za leto 1995. Škode zaradi neizrabljenega letnega dopusta ni povzročila tožena stranka, zato ni podana njena krivda kot element odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 34.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1996, v 4. točki izreka pa tako, da se stroški postopka, ki jih tožena stranka mora povrniti tožniku, znižajo na znesek 12.663,98 SIT. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 29.250,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino ob upokojitvi v višini 200.478,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.8.1995 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 1994 v višini 45.106,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 do plačila ter razliko v regresu za letni dopust za leto 1995 v višini 31.891,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1995 do plačila ter od obeh bruto zneskov plača ustrezne dajatve (2. točka izreka) ter da mu izplača odškodnino za neizrabljeni letni dopust v višini 34.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1996 do plačila (3. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 14.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka). Zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil tožnik od 4.1.1993 do 21.8.1995, ko se je invalidsko upokojil, neprekinjeno v bolniškem staležu. Tožnik je toženo stranko sicer dejansko prosil za izrabo dopusta za leto 1995, vendar v času, ko mu dopust zaradi pomanjkanja delavcev ni mogel biti odobren. Tožena stranka je sicer pričakovala, da bo tožniku bolniški stalež zaključen z 18.8.1995 in da bo takrat prišel na delo, vendar je tožnik bil v bolniškem staležu vse do invalidske upokojitve. Zato je netočna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik po krivdi tožene stranke ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 1995. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da tožnik rednega dopusta ni izrabil, ker je bil v bolniškem staležu, razen tega pa bi moralo upoštevati, da je tožena stranka tožnikov dopis, s katerim je prosil za odobritev izrabe letnega dopusta, prejela šele potem, ko je bil tožnik že invalidsko upokojen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tč. 3 in 4. spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožniku pa naloži stroške postopka. Pritožba je utemeljena. Na podlagi drugega odstavka 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tako je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik vse do invalidske upokojitve v bolniškem staležu, zaradi česar ne more biti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za to, da tožnik ni izrabil letnega dopsuta za leto 1995. V skladu s prvim odstavkom 154. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil. Škode, ki naj bi tožniku nastala, ker ni izrabil letnega dopusta, pa ni povzročila tožena stranka, saj je bil tožnik vse do invalidske upokojitve v bolniškem staležu. Podani tudi niso nadaljnji elementi odškodninske odgovornosti, to je nedopustnost ravnanja tožene stranke, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v določbah ZOR o povrnitvi škode ni osnove za dosojeno odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 1995. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Ob takšni odločitvi pa je utemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka se je zmanjšal uspeh tožnika v tem sporu tako, da sedaj znaša 88,87 %. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP je tožnik zato upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožnik je priglasil stroške postopka v višini takse za tožbo in sodbo, kar znese 14.250,00 SIT, zato je glede na uspeh v sporu upravičen do povrnitve 88,87 % tega zneska, to je 12.663,98 SIT. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na 12.663,98 SIT, kolikor je tožena stranka tožniku dolžna povrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu s 154. čl. ZPP upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je kot strošek postopka utemeljeno priglasila nagrado odvetnici za pritožbo v višini 125 točk po odvetniški tarifi (Ur.l. RS št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/00, 49/00), kar znese 11.250,00 SIT in takso za pritožbo, ki je bila odmerjena na znesek 18.000,00 SIT. Tožnik je tako toženi stranki dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 29.250,00 SIT. Določbe ZOR in ZTPDR je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.