Jedro

Če ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je podpis na potrdilu, ki izkazuje nastanek posojilnega razmerja, toženčev, to pomeni, da toženec nanj ne more opirati svoje ugovorne trditve, da ni podpisal potrdila o prevzemu posojilne obveznosti, hkrati pa tudi, da niti tožnik nanj ne more opirati svoje trditve, da je nastanek posojilnega razmerja izkazan s strani toženca podpisanim potrdilom. Če na potrdilu ni mogoče graditi zaključka o obstoju spornega razmerja, je to v skladu z omenjenim pravilom o materialnem dokaznem bremenu v škodo tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2005 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 2.019,77 EUR.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 215. člena ZPP oziroma pravila o dokaznem bremenu, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik bi moral dokazati veljavnost potrdila z dne 17.2.2004, bistvo veljavnosti pa je lastnoročni podpis toženca. Dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi drugih dokazov oceniti, da je tožnik dokazal veljavnost potrdila. Takšne dokazne ocene pa prvostopenjsko sodišče ni naredilo, zgolj iz razloga, ker po njegovem mnenju tožencu naj ne bi uspelo dokazati, da podpis na potrdilu ni njegov. Štelo je za dokazano, da je tožnik tožencu izročil denar. Takšen sklep je napačen in sodišče zanj sploh ni imelo opore v dokaznem postopku. Izvedenec dejstva, da bi toženec podpisal potrdilo, ni potrdil. Toženec je izkoristil vse možne dokazne predloge, da bi dokazal, da podpis na potrdilu ni njegov. Drugega dokaznega predloga sploh ne bi mogel več ponuditi, ker dejansko ni obstajal. Dokazno breme se je zato prevalilo na tožnika. Sodišče bi moralo na podlagi dokazne ocene ugotoviti, da so trditve, ki substancirajo zahteve tožnika dokazane, pa tega ni storilo. Ni ocenilo njegove izpovedi niti se do nje ni opredelilo, prav tako pa tudi ni ocenjevalo drugih listin v spisu. Ker se sodišče do verodostojnosti izjav tožnika ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Opozarja na neverodostojnost tožnikove izpovedi. Sodišče pa se ni opredelilo niti do navedb toženca. Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, da sodišče sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga je toženec podal na prvem naroku za glavno obravnavo. V tem delu se sodba tudi ne da preizkusiti. Zaradi napačno uporabljenega pravila o dokaznem bremenu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni prišlo niti do izročitve milijon SIT, niti do podpisa potrdila, kar bi sodišče s pravilno in popolno dokazno oceno tudi lahko ugotovilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet spora izhaja iz zatrjevanega posojilnega razmerja, nastalega s pogodbo z dne 17.2.2004 (prim. prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika, OZ), s katero se je tožnik obvezal tožencu izročiti 1 milijon SIT, pri čemer je to svojo obveznost tudi izpolnil, toženec pa se je zavezal, da mu bo navedeni znesek vrnil do 1.5.2005, vendar pa svoje obveznosti ni izpolnil. Tožnik je svoje dejanske tožbene trditve dokazoval z zaslišanjem obeh zatrjevanih pogodbenikov ter s potrdilom, v katerem toženec s podpisom potrjuje prejem omenjenega zneska in obveznost njegove vrnitve do 1.5.2005. Toženec je zanikal nastanek vtoževane posojilne obveznosti. Prav tako je zanikal, da je napisal navedeno potrdilo in ga podpisal. Da podpis na navedeni listini ni njegov, je izkazoval z listinami, na katerih je njegov originalni podpis. Prvostopenjsko sodišče je o tožnikovem dokaznem predlogu izvedlo dokaz z izvedencem grafologom, ki je, na podlagi primerjave toženčevih originalnih podpisov s tistim na omenjenem potrdilu o prejemu posojenega denarnega zneska, podal mnenje, da ni mogoč zaključek, da je sporni podpis toženčev, niti zaključek, da ne gre za njegov podpis. Dokaz z izvedencem, da je podpis na potrdilu toženčev oziroma da to ni njegov podpis, torej ni bil uspešen.

5. Pravila o objektivnem oziroma materialnem dokaznem bremenu dajejo odgovor na vprašanje, katera stranka bo nosila rizik nedokazanosti zatrjevanih odločilnih dejstev, oziroma katera od njih bo izgubila pravdo, če sodišče ne bo prišlo do določenega zaključka o obstoju spornega dejstva. Primarni vir pravil o dokaznem bremenu so vselej izrecne zakonske norme, ki neposredno razporejajo dokazno breme.(1) Eno od temeljnih pravil o materialnem dokaznem bremenu je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku. Tožnik je tisti, ki nosi dokazno breme za trditve o nastanku posojilnega razmerja med pravdnima strankama in o njunih obveznostih, ki iz njega izhajajo. Če ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je podpis na potrdilu, ki izkazuje nastanek posojilnega razmerja, toženčev, to pomeni, da toženec nanj ne more opirati svoje ugovorne trditve, da ni podpisal potrdila o prevzemu posojilne obveznosti, hkrati pa tudi, da niti tožnik nanj ne more opirati svoje trditve, da je nastanek posojilnega razmerja izkazan s strani toženca podpisanim potrdilom. Če na potrdilu ni mogoče graditi zaključka o obstoju spornega razmerja, je to v skladu z omenjenim pravilom o materialnem dokaznem bremenu v škodo tožnika. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo presoditi druge izvedene dokaze oziroma ob uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP presoditi vsak dokaz posebej, primerjati posamezne dokaze med seboj in na podlagi končne ocene, ki upošteva uspeh celotnega postopka, presoditi, ali je tožnik uspel dokazati obstoj toženčeve obveznosti. Glede na navedeno je treba pritrditi toženčevemu pritožbenemu stališču, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je toženi stranki izročila denar, kot to izhaja iz potrdila z dne 17.2.2004, že zato, ker toženec ni dokazal, da podpis na tem potrdilu ni njegov, posledica napačne uporabe določbe 215. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje je razvidno iz gornjih razlogov, najprej pa bo moralo odločiti o toženčevem ugovoru zastaranja.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 347.