Jedro

Nezakonit zaseg droge od kupca oziroma kršitelja v prekrškovnem postopku posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku.

Sodba sodišča prve stopnje se ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca.

Besedno zvezo "v škodo obtoženca" je mogoče razlagati tudi širše - glede na to, da gre ta razlaga v korist obtoženca, je tako dopustna ekstenzivna razlaga kazenskoprocesne norme. Glede na konkretno procesno situacijo, da v novem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem tudi z morebitnimi drugimi dokazi ne bi bilo pojmovno mogoče doseči drugačnega procesnega izida tega postopka kakor oprostilne sodbe, bi bila tako odločitev, da se izpodbijana sodba razveljavi in ponovno izvede postopek pred sodiščem prve stopnje, dejansko v škodo obtoženca.

Uporaba načela "fair trial", ki postaja vsled novejše judikature Evropskega sodišča za človekove pravice vedno bolj vsebinske kot pa formalne narave, v konkretni procesni situaciji utemeljuje sklep, da očitno nezakonito postopanje organov pregona ter na tem temelječa prvostopenjska sodba terja za obtoženca najbolj ugodno možno procesno odločitev, kar lahko predstavlja le oprostilna sodba

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A., sina B. B. in C. C., rojenega ... v Ljubljani, EMŠO ..., Slovenca, državljana RS, avtoličarja, samskega in brez otrok, prijavljenega na Zavodu RS za zaposlovanje, prejemnika denarne socialne pomoči v znesku 333 EUR, ne živi več na naslovu Č., Ljubljana, prijavljeno ima bivališče na naslovu M., Ljubljana, lastnika dveh garaž na naslovih N., ni lastnik osebnega vozila, predkaznovanega, ni v drugem kazenskem postopku, po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je neupravičeno prodal in zaradi prodaje hranil in prenašal rastlino, ki je na podlagi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. l. RS, št. 108/99) v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 45/2014) razglašena za prepovedano drogo, s tem, ko je

1. dne 17. 2. 2015 ob 17.50 uri na naslovu T. v Ljubljani H. H. prodal 1,8 g rastline konoplja proti plačilu 20 EUR;

2. Dne 17. 2. 2015 ob 17.50 uri na naslovu T. v Ljubljani neupravičeno hranil in prenašal zaradi prodaje 0,45 grama rastline konoplje, ki jo je skrival v nogavici in je bila pakirana v ALU zavitek; pri tem pa prodaja prepovedane droge, opisana pod točko 1 izkazuje, da je neupravičeno hranil prepovedano drogo konopljo z namenom prodaje, s čimer naj bi A. A. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. II. Po prvem odstavku 498. člena ZKP se obtoženemu A. A. odvzame 0,45 g rastline konoplje.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let, v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja od 17.50 ure dne 17. 2. 2015 do 18.20 ure dne 18. 2. 2015, po petem odstavku 186. člena KZ-1 obtožencu odvzelo prepovedano drogo 2,25 grama rastline konoplje, po 74. členu KZ-1 obtožencu odvzelo premoženjsko korist v znesku 20 EUR ter ga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonska in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma še podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. Glede na zahtevo pritožnice je pritožbeni senat za dne 8. 3. 2021 razpisal javno sejo. Na javno sejo je pristopil odvetnik D. D., zagovornik po substitucijskem pooblastilu zagovornice po uradni dolžnosti, odvetnice E. E. Obtoženi ni pristopil, obvestilo zanj ni bilo izkazano, pri čemer je iz podatkov spisa razvidno, da obtoženi ni sporočil spremembe naslova svojega bivališča, sodišče pa ga je obveščalo na naslov, ki izhaja iz podatkov spisa in tudi Centralnega registra prebivalcev. Zagovornik je pojasnil, da stika z obtoženim ni uspela vzpostaviti niti njegova zagovornica po uradni dolžnosti, ne po telefonu ne po pošti. Prav tako ni pristopil državni tožilec, za katerega je bilo obvestilo izkazano. Vse navedeno pa skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP ne predstavlja razloga, da senat pritožbene seje ne bi opravil, kajti če stranka, ki je bila v redu obveščena, ne pride, to ni ovira, da se seja ne bi opravila, prav tako ni ovira, če o seji ni obveščen obtoženec, ki se je pritožil (po zagovornici), če sodišču ni sporočil spremembe prebivališča. 4. Zagovornik je na pritožbeni seji vztrajal pri pritožbenih navedbah in predlogih, kot jih je v pritožbi zapisala pritožnica. Slednja graja dokazno oceno izpovedi policistov, ki naj se na glavni obravnavi dogodkov ne bi spominjala, za razliko od obtoženega in priče H. H., ki naj bi skladno in konsistentno zanikala izmenjavo droge ter enako izpovedala tudi glede točnega kraja nahajanja vseh udeleženih oseb kritičnega dne. Opozarja na nepridobitev posnetkov nadzornih kamer ter oporeka verodostojnosti policista F. F., saj naj bi bil le-ta obtožen kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Da do prodaje droge ni prišlo, naj bi kazala tudi količina zasežene droge – 1,8 g, kar glede na nezaokrožen znesek ni običajna prodajna količina, pa tudi očitana cena 20 EUR, ki naj ne bi ustrezala maloprodajni ceni. Neskladni sta tudi izpovedi policistov, saj je F. F. povedal, da je videl obtoženega izročiti bel robček, G. G. pa, da je obtoženi izročil alu-zavojček. Neskladno z očitanim namenom prodaje naj bi bilo tudi to, da je obtoženi drogo hranil skrito v nogavici, prav tako pa se pri obtoženemu doma ob hišni preiskavi ni našlo droge ali predmetov, ki bi kazali na njeno prodajo. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnica očita še opustitev zaslišanja tajnega policijskega vira, ki bi lahko ovrgel dvome v pravilnost izpovedi bodisi policistov bodisi obtoženega in priče H. H. Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka izpostavlja opiranje sodbe na uradne zaznamke o izjavah obtoženca in priče H. H. Sodišče naj bi zavzelo stališče, da je pravilna vsebina uradnega zaznamka, ki sta ga sestavila policista, čeprav je pravilnost njegove vsebine priča kasneje zanikala. Pritožnica glede na vrsto droge – konopljo, majhno količino in s tem minimalno nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter časovno oddaljenost štirih let, določeno višino kazni zapora enega leta ocenjuje kot previsoko, preizkusno dobo dveh let pa kot predolgo.

5. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

K I/1. točki izreka (očitek prodaje droge H. H.)

6. V kaznovalnem pravu terja vsakršno poizvedovanje organov pregona od osebe, za katero obstaja sum, da je izvršila kaznivo ravnanje, ki ima za posledico uvedbo postopka, dolžnost to osebo predhodno poučiti o njenih temeljnih procesnih pravicah. Najmanjši skupni imenovalec vsebine tega pouka v kateremkoli kaznovalnem postopku predstavlja poučitev osebe o tem, česa je osumljena ter o njeni pravici do molka. V kazenskem pravu je vsebina pouka podrobneje opredeljena v četrtem odstavku 148. člena ZKP, v prekrškovnem pravu pa v drugem odstavku 55. člena Zakon o prekrških (ZP-1). Dani pouk mora biti tudi ustrezno pisno zabeležen (šesti odstavek 148. člena ZKP oziroma drugi odstavek 148.a člena ZKP in tretji odstavek 55. člena ZP-1). Ob tem je pomembno navesti, da časovna točka nastanka dolžnosti poučiti osebo ne sovpada s formalnim začetkom postopka, temveč skladno s procesno teorijo že takrat, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, torej ko je zoper konkretno osebo vzpostavljen sum izvršitve kaznivega ravnanja.1

7. Temeljni namen pravnega pouka je seznanitev domnevnega storilca z njegovimi procesnimi pravicami, prvenstveno s privilegijem zoper samoobtožbo. Domnevni storilec se namreč tako skladno s prvo alinejo drugega odstavka 55. člena ZP-1 kakor tudi s tretjim odstavkom 5. člena ZKP ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, pri čemer ni odveč izpostaviti, da je privilegij zoper samoobtožbo tudi ustavna kategorija (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Šele s podajo pravnega pouka je ta privilegij efektivno zagotovljen, saj je od tedaj dalje morebitne izjave domnevnega storilca mogoče šteti kot dane zares prostovoljno, brez kakršnekoli prisile ali morebitne neinformiranosti o njegovih temeljnih procesnih pravicah.2

8. Upoštevaje kazenskoprocesno teorijo3 in sodno prakso4 je mogoče zatrditi, da se privilegij zoper samoobtožbo (deloma) razteza tudi na izročitev predmetov. Ob tem je treba sicer pojasniti, da v tem primeru privilegij ne velja absolutno, saj je za razliko od izjave domnevnega storilca, predmete iz storilčeve sfere mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje, na podlagi ustrezne odredbe državnih organov. Vendar pa nasprotno privilegij velja v primeru, ko domnevni storilec predmet izroči prostovoljno – izročitev se v tem primeru tako približa njegovi izjavi, da ni prepričljivega razloga, da ga privilegij zoper samoobtožbo v takem primeru ne bi ščitil. Takšno izročitev domnevni storilec namreč voljno obvladuje. Za domnevnega storilca tako ne velja edicijska dolžnost, kar je s prepovedjo sankcioniranja neizročitve predmetov s strani osumljenca ali obdolženca mogoče smiselno razbrati tudi iz drugega odstavka 220. člena ZKP. Navedena določba skladno s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 velja tudi v prekrškovnem postopku.

9. Na podlagi do sedaj navedenega je mogoče napraviti sklep, da mora biti v primeru prostovoljne izročitve predmeta privilegij zoper samoobtožbo ustrezno varovan. Ob tem je ključno, da je domnevni storilec predhodno poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma po 1. alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 ter da tako njegova izročitev ne temelji na izrabljanju bodisi nevednosti bodisi presenečenosti ali celo prestrašenosti ob prvem stiku z organi pregona. V nasprotnem primeru, ob odsotnosti predhodne podaje pravnega pouka, bo izročeni predmet predstavljal nedovoljen dokaz, saj je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (29. člen Ustave RS), kot tudi s kršitvijo določb kazenskega postopka (148. člen ZKP), kar na podlagi 67. člena v povezavi s 55. členom ZP-1 smiselno enako velja tudi v prekrškovnem postopku.

10. Ob tem pritožbeni senat poudarja, da je tovrstno razlogovanje sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, kateremu se pritožbeni senat kot obrazloženo v celoti pridružuje.

11. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, na katerem temelji tudi izpodbijana sodba (točka 11 obrazložitve), je H. H. na poziv policista sam izročil 1,8 g rastline konoplja. Kakor sta v bistvenem skladno izpovedala policista F. F. in G. G., ki sta vodila postopek, sta oba opazila obtoženega in H. H., ki naj bi si izmenjala denar in zavitek (točka 11 in 12). Kot nadalje izhaja iz obrazložitve, je bil H. H. pozvan, da izroči predmete, nakar je policistoma izročil zavitek, ki ga je pred tem dobil od obtoženega. Iz opisa dogodka kritičnega dne s strani zaslišanih policistov je jasno, da sta policista tako postopala izključno iz razloga njune zaznave, da sta si obtoženi in H. H. izmenjala denar in zavitek – policist F. F. je denimo povedal, da je šlo za klasičen primer preprodaje prepovedane droge (zapisnik o zaslišanju priče z dne 13. 10. 2015, l. št. 48, zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2019, l. št. 131 in točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 17. 2. 2015 (l. št. 7), ki je bil predočan na glavni obravnavi dne 17. 6. 2019 (l. št. 130) izhaja, da sta policista kriminalista do moških pristopila zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Tako ni nobenega dvoma, da je bila osredotočenost suma na obtoženega kot domnevnega storilca kaznivega dejanja ter H. H. kot domnevnega kršitelja podana že ob sami njuni transakciji, torej še preden sta policista do njiju pristopila in ju ogovorila.

12. Navedeno pomeni, da bi moral biti H. H. kot domnevnemu kršitelju pred pozivom na izročitev predmetov dan pravni pouk skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. Vendar pa podaja pravnega pouka ne iz obrazložitve sodbe, kakor tudi ne iz spisovnega gradiva (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 17. 2. 2015, l. št. 7, uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 17. 2. 2015, l. št. 8, zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 26. 6. 2015, l. št. 29, zapisnik o zaslišanju priče H. H. z dne 19. 8. 2015, l. št. 37, zapisnik o zaslišanju priče F. F. z dne 13. 10. 2015, l. št. 47, zapisnik o zaslišanju priče G. G. z dne 3. 10. 2015, l. št. 49, zapisnik o glavni obravnavi z dne 3. 6. 2019, l. št. 115, zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2019, l. št. 129), ni razvidna. Pritožbeni senat je tako z gotovostjo prepričan, da pravni pouk H. H. ni bil podan oziroma o tem ni bil napravljen zapisnik ali uradni zaznamek, kakor to veleva tretji odstavek 55. člena ZP-1. Kot je povedal policist G. G. je bil zoper H. H. posledično uveden tudi prekrškovni postopek (zapisnik o zaslišanju priče z dne 13. 10. 2015, l. št. 50). Pritožbeni senat ugotavlja, da poziv na izročitev predmetov in posledičen zaseg brez predhodne podaje pravnega pouka o kršiteljevih procesnih pravicah predstavlja občuten in nedopusten poseg v njegov privilegij zoper samoobtožbo kot eno izmed temeljnih pravic prekrškovnega postopka. Predmetni zaseg droge je bil tako nezakonit, saj je bil izveden v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 55. člena ZP-1, četrtim odstavkom 220. člena ZKP v zvezi z deveto alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 (četrti odstavek 220. člena ZKP določa, da smejo policisti zaseči predmete, omenjene v prvem odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali kadar izvršujejo nalog sodišča, pri čemer četrti odstavek 148. člena ZKP policiji nalaga dolžnost podaje pravnega pouka osebi, za katero obstajajo razlogi za sum) ter 29. členom Ustave Republike Slovenije.

13. Nezakonit zaseg droge od kupca oziroma kršitelja v prekrškovnem postopku posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku, saj je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma s kršitvijo določb kazenskega postopka, kakor že opredeljeno zgoraj, in se tako nanj skladno z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodba ne sme opirati. Glede na to, da se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz (točka 11 obrazložitve – zapisnik o zasegu predmetov, l. št. 13 – 14), to predstavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

K I/2. točki izreka (očitek hrambe in prenašanja droge zaradi prodaje)

14. Hramba ali prenašanje prepovedane droge je kot posestni delikt skladno s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 kaznivo le, če je storjeno zaradi prodaje ali dajanja droge v promet. Kakor izhaja iz 2. točke opisa dejanja, naj bi obtoženi neupravičeno hranil in prenašal zaradi prodaje 0,45 g rastline konoplje, pri tem pa naj bi prodaja prepovedane droge, opisana pod točko 1. izreka, izkazovala, da naj bi neupravičeno hranil prepovedano drogo konopljo z namenom prodaje. Glede na oprostitev obtožbe pod točko I/1 (več o tem še v nadaljevanju), tako namena prodaje ni več mogoče utemeljevati s pod to točko opisanim ravnanjem. Tudi sicer po oceni pritožbenega senata v predmetnem postopku niso bila ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala obtoženčev namen prodaje. V zvezi s tem pritožnica pravilno opozarja, da ob opravi hišne preiskave pri obtožencu ni bila najdena droga ali kakršnikoli drugi predmeti, ki bi odkazovali na namen prodaje (na primer tehtnice, samozapiralne vrečke, alu-folija). Ob dejstvu, da ni dokazano, da je obtoženi H. H. prodal prepovedano drogo, je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na izpoved policista F. F., da običajno preprodajalci nimajo pripomočkov za gojenje konoplje oziroma za prodajo in pakiranje prepovedane droge na naslovu, kjer imajo prijavljeno prebivališče (točka 18 obrazložitve), pavšalno in kot tako nikakor ne more izkazovati namena prodaje. Prav tako pritožnica utemeljeno izpostavlja, da sta se zavojčka razlikovala, in sicer tako po masi (1,8 g in 0,45 g) kakor tudi po ovojnem materialu (robček in alu-folija).

Odločba sodišča druge stopnje o pritožbi

15. Kot že povedano je bila glede ugotavljanja kaznivega dejanja po I/1 točki izreka storjena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), na katero pritožbeni senat skladno s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni senat nadalje pojasnjuje, da gre za neodpravljivo kršitev, ki je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju na noben način ne more sanirati. Prepoved opiranja sodbe na nezakonito pridobljen dokaz posledično pomeni izostanek edinega materialnega dokaza, s katerim je sploh mogoče dokazovati temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 – sam obstoj prepovedane droge. Nadalje drugi odstavek 392. člena ZKP določa, da se v primeru bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, sodba sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca. Navedena določba predstavlja izjemo od pravila, da pri bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka ni pomembno, ali so bile storjene v škodo ali v korist obtoženca. Kazenskoprocesna teorija ob tem primeroma navaja situacijo, da bi bila razveljavitev sodbe v škodo obtoženca, če bi nedovoljeni dokaz, na katerega bi se sodba opirala, obtoženca razbremenjeval.5 Vendar pritožbeni senat ob tem pripominja, da je besedno zvezo „v škodo obtoženca“ mogoče razlagati tudi širše – glede na to, da gre ta razlaga v korist obtoženca, je tako dopustna ekstenzivna razlaga kazenskoprocesne norme. Glede na konkretno procesno situacijo, da v novem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem tudi z morebitnimi drugimi dokazi ne bi bilo pojmovno mogoče doseči drugačnega procesnega izida tega postopka, kakor oprostilne sodbe, bi bila tako odločitev, da se izpodbijana sodba razveljavi in ponovno izvede postopek pred sodiščem prve stopnje dejansko v škodo obtoženca. Poleg vseh nevšečnosti, ki jih prinese že samo sodelovanje v kazenskem postopku, ne gre spregledati tudi drugih pravnih posledic uvedenega kazenskega postopka (22. člen ZKP) pa tudi dejanskih – ni namreč zanemarljiva morebitna družbena stigma osebe, ki ima status obtoženca.6 Primerjava procesnih situacij razveljavitve in spremembe v oprostilno sodbo v konkretnem primeru tako nedvomno pokaže, da bi bila razveljavitev sodbe v škodo obtoženca. V prid stališču spremembe sodbe govori tudi temeljno, čeravno v primerjavi z drugimi načeli v tem pomenu sekundarno, načelo ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Že z vidika splošne procesne smiselnosti in ekonomičnosti ne bi bilo racionalno ponovno angažirati celotnega državnega aparata za vodenje kazenskega postopka, katerega izid bi bil znan že vnaprej in to še posebej ob upoštevanju, da je enak rezultat mogoče doseči že v predmetni fazi postopka z navedeno razlago norme iz drugega odstavka 392. člena ZKP. Prav z argumentom neizbežnosti identičnega izida novega kazenskega postopka se tudi v kazenskoprocesni teoriji obrazlaga določbo prvega odstavka 394. člena ZKP, da pritožbeni senat glede na konkretne okoliščine iz povsem pragmatičnih razlogov v določenih primerih absolutnih bistvenih kršitev postopka sodbe ne razveljavi, temveč kršitev samo odpravi s spremembo sodbe.7 Tako ni videti razumnega razloga, da pritožbeni senat ne bi postopal na tak način tudi v predmetni zadevi. Nenazadnje pa je to razlago mogoče utemeljiti tudi na podlagi krovnega in splošnega načela poštenosti kazenskega postopka - „fair trial“. Uporaba tega načela, ki postaja vsled novejše judikature Evropskega sodišča za človekove pravice vedno bolj vsebinske kot pa formalne narave,8 v konkretni procesni situaciji utemeljuje sklep, da očitno nezakonito postopanje organov pregona ter na tem temelječa prvostopenjska sodba terja za obtoženca najbolj ugodno možno procesno odločitev, kar lahko predstavlja le oprostilna sodba. Glede na stanje stvari je tako za kršitev v zvezi s I/1 točko izreka na mestu sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v oprostilno sodbo.

16. Glede I/2 točke izreka pritožbeni senat ugotavlja, da gre skladno s petim odstavkom 392. člena ZKP za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je bila za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, kar na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP narekuje spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Skladno z vsem navedenim je pritožbeni senat spremenil sodbo po uradni dolžnosti tako, da se na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP obtoženega v celoti oprosti obtožbe.

17. Prvostopenjsko sodišče je v IV. točki izreka na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 obtoženemu odvzelo 2,25 g prepovedane droge konoplje – rastline. Ob tem je očitno spregledalo, da je bilo obtoženemu zaseženih le 0.45 g te prepovedane droge, 1,8 g pa je bilo zaseženih H. H. Predmete je mogoče odvzeti zgolj tisti osebi, ki jih ima v lasti, oziroma v primeru stvari izven pravnega prometa (kot je tudi prepovedana droga), v posesti. Na navedeno kršitev kazenskega zakona pritožbeni senat skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da je bil obtoženi oproščen obtožbe, je pritožbeni senat odločil, da se mu odvzame 0,45 g rastline konoplje na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP.

18. Glede na oprostitev obtožbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo ni pritožbe.

1 O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020. 2 Primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS Up-134/97-117 z dne 14. 3. 2002. 3 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana 2011, str. 115. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010; Ustavno sodišče je v tej zadevi razlikovalo med pridobitvijo dokazov s prostovoljno izročitvijo obdolženca ter pridobitvijo neodvisno od njegove volje. 5 Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), Ljubljana 2004, str. 845. 6 Posredno o tem tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-59/96 z dne 2. 7. 1996. 7 Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), Ljubljana 2004, str. 853. 8 Šugman Stubbs, Gorkič, Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, Ljubljana 2020, str. 154 – 155.