Jedro

Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 7.2015 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (dolžnici) naloženo, da poravna terjatev tožeče stranke (upnika) v višini 4.432,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 ter stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 998,08 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

V pritožbi navaja, da ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navedla, da se je s tožečo stranko glede sklenitve kompenzacije le pogajala. Na navedeno tožena stranka odgovarja, da sodišče prve stopnje v listinski dokumentaciji za takšno odločitev nima nobene podlage. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je bila kompenzacija s tožečo stranko sklenjena. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo popolnoma samovoljno, kar je po stališču tožene stranke nedopustno. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišče navaja, da je tožena stranka navedla, da se je le pogajala za sklenitev kompenzacije, kar pa ne drži, saj slednje, kot navedeno, ne izhaja iz trditvene podlage tožene stranke. Posledično pa je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter napačno uporabljeno materialno pravo.

Napačne so tudi navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni znala navesti osebe, s katero se je pogajala. Tožena stranka je namreč navedla, da se je za kompenzacijo pogajala z osebo z imenom S., ter predlagala, da se natančnejši podatki dobijo od tožeče stranke, upoštevajoč, da je navedena oseba zaposlena pri tožeči stranki. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ne ve, s kom se je pogajala, je tako nedopusten, saj po stališču tožene stranke za navedeno odločitev ni imelo nobene podlage. To ponovno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih, torej o tem, da tožena stranka sploh ni znala navesti osebe, s katero se je pogajala glede sklenitve kompenzacije, odločilo kljub temu, da za takšno odločitev ni imelo nobene podlage v listinski dokumentaciji.

Sodišče prve stopnje pa bi moralo dejansko stanje v smeri, ali sta pravdni stranki sklenili kompenzacijo, podrobneje raziskati, zato je sodba sodišča prve stopnje v vsakem primeru preuranjena. Sodišče prve stopnje bi pri presoji dejanskega stanja moralo upoštevati, da se je kompenzacija med pravdnima strankama dejansko začela izvajati, saj je tožeča stranka tekom postopka umaknila predlog za izvršbo za kompenzirani znesek v višini 317,20 EUR. Prav tako bi moralo sodišče zaslišati zakonite zastopnike strank ter pričo F. U., ter šele na podlagi zaslišanja prič presoditi, ali je bila med strankami sklenjena kompenzacija. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zavrnitev dokaznih predlogov po stališču tožene stranka pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju zakonitih zastopnikov ter priče F. U. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je dejansko stanje zadostno razjasnjeno z izvedenimi listinskimi dokazi. Tožena stranka meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje bi po stališču tožene stranke moralo dokaz z zaslišanjem strank in prič izvesti ter šele nato presoditi, ali sta se pravdni stranki dogovorili za sklenitev kompenzacije. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke je sodišče prve stopnje slednji onemogočilo, da bi dokazala, da je dejansko stanje takšno, kot ga zatrjuje, torej, da sta stranki kompenzacijo sklenili. Navedena procesna kršitev pa je posledično tudi vplivala na to, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih in uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju, kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožena stranka, vendar le v primeru, kadar razlogi za zavrnitev dokaza niso sprejemljivi.

7. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke z zaslišanjem zakonitih zastopnikov strank in priče F. U. s tem, ko je navedlo, da je pravno relevantno dejansko stanje v okviru podanih trditev zadostno razjasnjeno z izvedenimi listinskimi dokazi. Izpostavilo je, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev, ki bi izkazovale obstoj dogovora pravdnih strank za poravnavo vtoževane terjatve s kompenzacijo.

8. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka pravno relevantnih dejstev o pobotu, zaradi katerega naj bi prenehala terjatev tožeče stranke, ni navedla. Tožena stranka, ki zatrjuje, da se s tožečo stranko ni samo pogajala v smeri dogovora o kompenzaciji, ampak da sta pravdni stranki takšno kompenzacijo res sklenili, ne pove, ali je prišlo do prenehanja terjatve z verižno kompenzacijo ali z medsebojnim pobotom, s katerimi določnimi terjatvami se je pobot izvedel, v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah je bil sklenjen in katere, za to pooblaščene osebe, so tak dogovor sklenile. Ob izostanku takšnih, za sklenitev dogovora o kompenzaciji potrebnih pravno relevantnih dejstev, je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika in priče U. utemeljeno zavrnilo in za zavrnitev navedlo tudi sprejemljive razloge. Uveljavljana postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljena.

10. Posledično obrazloženemu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje, ki predstavlja podlago sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka, ki sicer vtoževane terjatve po temelju in višini ni prerekala, ni dokazala, da je terjatev zaradi pobota prenehala, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da vtoževano obveznost tožeči stranki poravna.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).