Jedro

Prvi odstavek 186. člena KZ-1 določa različne alternativne izvršitvene oblike, med drugim tudi nakup prepovedane droge zaradi prodaje, ki predstavlja dokončano kaznivo dejanje.

Sodišče je pravilno v odločbi o odvzemu premoženjske koristi obsojencu odvzelo znesek, ki predstavlja seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo - stroški vloženi v storitev kaznivega dejanja se ne odštevajo.

Izrek

I. Zahteve zagovornikov sojenih R. J., I. B. in J. P. se zavrnejo.

II. Obsojeni R. J., I. B. ter J. P. so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 12301/2009 z dne 9. 6. 2010 obsojene spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer R. J. za dejanja pod točko I/2.a do b izreka sodbe ter mu izreklo kazen osem let zapora, I. B. za dejanja pod točko III/3.a do b izreka sodbe ter mu izreklo kazen eno leto zapora ter J. P. za dejanja pod točko III/6 izreka ter mu izreklo kazen eno leto zapora. R. J. je v izrečeno kazen zapora vštelo čas od 7. 5. 2009 dalje, ki ga je prestal v priporu (prvi odstavek 56. člena KZ-1), ter mu odvzelo premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem – denar v skupnem znesku 30.100,00 EUR (prvi odstavek 75. člena KZ-1) tako, da mu je odvzelo zaseženi znesek 14.590,00 EUR, 15.510,00 EUR pa je dolžan obsojenec plačati v treh letih po pravnomočnosti sodbe v štiriindvajsetih obrokih (drugi odstavek 75. člena KZ-1). Odločilo je, da so obsojenci dolžni skupaj z obsojenimi S. B., K. Š. in D. M. nerazdelno plačati polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), povrnitve druge polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je obsojene oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP). Obsojence je oprostilo plačila nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov (četrti odstavek 95. člena ZKP), ter jim naložilo plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe (tretji odstavek 95. člena ZKP).

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 12301/2009 z dne 17. 11. 2010 pritožbe okrožne državne tožilke ter zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa naložilo plačilo sodne takse, za potrebne izdatke in nagrade zagovornikov obsojencev, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti, pa je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3. Zagovorniki obsojenih R. J., I. B. ter J. P. vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik R. J. uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe ter predlaga, da se izpodbijani sodbi sodišča prve ter sodišča druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik obsojenega I. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter predlaga, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in kazenski postopek ustavi oziroma podredno, da se zadeva vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik obsojenega J. P. uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se zadeva razveljavi ter vrne sodišču prve ali sodišču druge stopnje, ki naj obsojenca oprostita obtožbe.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteve niso utemeljene in predlaga njihovo zavrnitev. Glede očitkov zagovornika R. J. meni, da sta obe sodbi pojasnili, da so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov ter izdane ustrezno obrazložene odredbe, v katerih so bili obrazloženi razlogi za podlago ustrezne stopnje suma, da konkretne osebe izvršujejo kataloško našteta kazniva dejanja in tako ne drži, da začetek predkazenskega postopka temelji na anonimnem obvestilu. Opredelitev pritožbenega sodišča do zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje V. J. ni posplošena. Pritožbeno sodišče je jasno povedalo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obsojenemu ob hišni preiskavi zasežen znesek predstavlja del premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem in da zaslišanje predlagane priče ni potrebno. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi obrazložilo višino odvzete premoženjske koristi. Očitek zagovornika obsojenega I. B., da v izreku sodbe ni navedeno, katere znake kaznivega dejanja naj bi izpolnil njegov klient, ne drži. Sodišče prve stopnje je določno navedlo, zakaj šteje, da je obsojencu dejanje dokazano. Obsojenemu I. B. prav tako ni bila kršena pravica do obrambe, kar je pritožbeno sodišče ustrezno pojasnilo. V opisu dejanja, za katerega je obsojen J. P., so opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki je tudi časovno in krajevno opredeljeno. Zato je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo navedbe njegovega zagovornika, da v njegovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencem in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

O zahtevi zagovornika obsojenega R. J. 7. Zagovornik obsojenega R. J. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se pravnomočna sodba opirala na dokaze, na katere se zaradi nezakonitosti odredbe Državnega tožilstva v Gradcu (odredba št. 22 Ct 172/02 T z dne 5. 2. 2008) o odreditvi ukrepov podobnih prikritim preiskovalnim ukrepom po ZKP in posledično nezakonitosti odredb o podaljševanju prikritih preiskovalnih ukrepov ne bi smela opirati. Odredbe slovenskih organov pregona so namreč v začetku temeljile le na izpovedbah srbskih državljanov (B. in R. L.), ki naj bi bila po navajanjih obrambe izsledena na podlagi nezakonito odrejenih ukrepov avstrijskih organov pregona.

8. Po podatkih spisa so bili v Avstriji odrejeni prikritim preiskovalnim ukrepom podobni ukrepi z odredbami št. 22 St 172/08 z dne 24. 7. 2008 (listovna številka 2432 do 2435) ter z dne 5. 8. 2008 (listovna številka 2443 do 2448), ki med drugim zajema tudi informiranje o podatkih prometa na slovenskih mobitelnih telefonskih priključkih za obdobje od 5. 2. 2008 do 4. 8. 2008. Kot podlago za sum, da kriminalna družba združba izvršuje kazniva dejanja, je Državno tožilstvo v Gradcu navedlo poleg informacije informatorja, ki je bil policiji znan, pa je želel ostati anonimen (kar ni anonimna informacija) izpovedbi srbskih državljanov (B. in R. L.), ki sta dne 10. 7. 2008 preiskovalnemu sodniku sodišča v Avstriji izpovedala, da sta od S. in R. kupila od 3000 do 4000 tablet ectasya in 40 gr amfetamina. Za navedbe obrambe, da bi bila imenovana izsledena na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z odredbo Državnega tožilstva v Gradcu, ki bi temeljila na anonimni informaciji in ne s klasičnimi metodami policijskega delovanja v spisu ni podlage. Ker odreditev ukrepov podobnih prikritim preiskovalnim ukrepom ne temelji zgolj na informaciji anonimnega informatorja, kot želi prikazati obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče pritrditi nadaljnjim izvajanjem vložnika zahteve, da so na podlagi odredb državnega tožilstva v Gradcu in vseh ostalih z njimi povezanih in pozneje izdanih odredb v Sloveniji, odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti in da se pravnomočna sodba nanje ne bi smela opirati. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni izkazana.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presojali zakonitost odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi tistih, ki jih navaja zahteva, z ugotovitvijo, da so bili izvedeni v skladu z veljavnimi procesnimi določbami. Sodišči sta v razlogih sodb obrazložili, da so bili pogoji za izvedbo ukrepov podani ter da so bile izdane ustrezno obrazložene odredbe, v katerih so obrazloženi tako razlogi za podlago ustrezne stopnje suma, da konkretne osebe izvršujejo kataloško našteta kazniva dejanja kakor tudi, da začetek predkazenskega postopka ne temelji samo na sporočilu informatorja, ki je bil policiji v Avstriji znan, pa je želel ostati anonimen, ampak tudi na izpovedbah dveh srbskih državljanov, ki sta bila odkrita z uporabo klasičnih metod policijskega dela. Ker nista ugotovili nobenih nepravilnosti, so glede na razloge prvostopenjske oziroma drugostopenjske sodbe izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov postali sestavni del dokaznega gradiva in bili kot taki utemeljeno uporabljeni v dokaznem postopku. Zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo ugovor, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ga v nespremenjenem obsegu in vsebini uveljavlja obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti. Razlogom, s katerimi je pritožbeno sodišče utemeljilo, da je standard utemeljenosti razlogov za sum o odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov izpolnjen ter da so izdane odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih zakonite, ni potrebno ničesar dodati.

10. Obramba očita sodišču druge stopnje, da je brez navedbe preverljivih razlogov, zavrnilo pritožbeni očitek, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker v postopku na prvi stopnji ni bila zaslišana priča V. J., z zaslišanjem katere bi obramba dokazovala, da je bil denar, ki je bil zasežen obsojencu, last imenovane priče. 11. Pravice iz 29. člena Ustave RS, katere kršitev uveljavlja obramba, ni mogoče razlagati tako, da jo je sodišče prekršilo, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je obramba predlagala. Sodišče je namreč upravičeno presoditi ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva, ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Dokazni predlog sme zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, če je predlagani dokaz nedovoljen in če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi opredelilo do trditve obrambe, da je obsojencu odvzet denar last njegove matere V. J., s tem ko je zaključilo, da obsojencu zasežen znesek 14.000,00 EUR predstavlja premoženjsko korist, ki si jo je pridobil s kaznivim dejanjem ter navedlo razloge za svoj zaključek. Pritožbeno sodišče je pritrdilo mnenju prvostopenjskega sodišča, da tudi zaslišanje predlagane priče ne bi pripeljalo do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Znesek je bil zasežen ob hišni preiskavi prav obsojenemu, izročil ga je sam in na zapisnik ni imel pripomb. Vse to je navedlo sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. Zato obramba neutemeljeno ugovarja, da je bil pritožbeni očitek zavrnjen brez navedbe razlogov.

12. Z navedbami, da pri obsojencu niso bila najdena mamila ter da je prišlo do zamenjave osebe, izkaže obramba svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljen razlog. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe in v zvezi argumentirano zavrnilo (stran 9 sodbe druge stopnje). Zato obramba neutemeljeno uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

13. Obsojencu je izrečena kazen zapora v zakonskih mejah, zato sodišče ni kršilo kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji (5. točka 372. člena ZKP). Z navajanji, da je glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izrečena previsoka oziroma prestroga kazen, pa obramba uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki v postopku z zahtevo zakonitosti ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Podlago za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, predstavlja prvi odstavek 75. člena KZ-1, po katerem nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist predstavlja presežek premoženja pridobljenega s kaznivim dejanjem. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona v odločbi o odvzemu premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP), ker je obsojencu odvzelo znesek, za katerega je v razlogih sodbe argumentirano pojasnilo, da predstavlja seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. Po ustaljeni sodni praksi se stroški vloženi v storitev kaznivega dejanja ne odštevajo in veljajo za protipravne. Zato obramba neutemeljeno ugovarja, da bi moralo sodišče odbiti stroške, ki jih je imel storilec v zvezi z nabavo droge. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo tudi, zakaj šteje, da je znesek 14.590,00 EUR, ki je bil obsojencu zasežen, njegova last in ne last njegove matere. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, se je v obrazložitvi svoje sodbe strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo pritožbeni ugovor v zvezi s premoženjsko koristjo pridobljeno s kaznivim dejanjem.

O zahtevi zagovornika obsojenega I. B. 15. Ugovor obrambe o zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obsojenemu I. B. kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja, ker mu ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč na zaslišanju obsojenega S. B. pred preiskovalnim sodnikom, je argumentirano zavrnilo že pritožbeno sodišče v okviru presoje pritožbenih ugovorov. Obsojencu je bila dana možnost seznaniti se z zagovorom obsojenega S. B., danim pred preiskovalnim sodnikom 5. 6. 2009. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je zagovornik obsojenega I. B. 22. 6. 2009 opravil pregled spisa in pridobil fotokopije spisa od list. št. 85 do 96/c (zagovor obsojenega S. B.). Zato je graja, da obsojenec in njegov zagovornik nista mogla voditi obrambnih aktivnosti, neutemeljena. Obsojenemu I. B. je bil na glavni obravnavi 4. 12. 2009 zagovor obsojenega S. B. prebran in predočen, sodišče pa je opravilo tudi soočenje med obsojencem in S. B. (list. št. 2135). Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana ter obsojencu ni bila kršena njegova pravica do obrambe.

16. V izreku prvostopenjske sodbe so opredeljeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki se obsojencu očita (dejanji pod točko III/3.a do b izreka), in sicer, da je zaradi prodaje od S. B. kupoval mamilo z namenom, da ga proda drugim odjemalcem. Z navedbami, da je … v času od septembra 2007 do 1. 7. 2008 ...“ v M. oziroma „... v D. dne 11. 12. 2008 ...“ pa sta dejanji tudi krajevno in časovno dovolj opredeljeni. Zato obramba z navedbami, da krivdorek ni razumljiv, ker ni povedka, da ni opredeljen način storitve kaznivega dejanja, ki tudi časovno in krajevno ni opredeljeno, neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k točki III/3.a do b določno navedlo, zakaj šteje, da je obsojencu dejanje dokazano (strani 33 do 36 prvostopne sodbe). Zato obramba neutemeljeno ugovarja, da sodba nima obrazložitve za zaključek, da je obsojenec od S. B. kupil najmanj 500 tablet ecstasy in najmanj 20 gramov speeda ter s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Z navedbami, da naj bi ne bilo nobenega dokaza za kakršnokoli komunikacijo med obsojencem in soobdolženim S. B. v M. v času od septembra 2007 do 1. 7. 2008, tudi ne dokazov, pridobljenih s tajnim policijskim delovanjem, opazovanjem in prisluhi ter da zgolj na podlagi zagovora soobdolženega S. B., ki je v preiskavi obsojenca obremenil, na glavni obravnavi pa razbremenil, ni mogoče graditi obsodilne sodbe, izraža obramba svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

O zahtevi zagovornika obsojenega J. P. 18. Po stališču zagovornika obsojenega J. P., naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, ker dejanje, za katerega je J. P. obsojen, nima znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, niti ni krajevno in ne časovno opredeljeno. Obsojenec namena nadaljnje prodaje ni uresničil, zato bi v skrajnem primeru lahko šlo le za poskus navedenega kaznivega dejanja ali za pripravljalna dejanja, o čemer pa sodba nima razlogov.

19. Že pritožbeno sodišče je med razlogi, s katerimi je zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor, navedlo, da so v prvem odstavku 186. člena KZ-1 določene različne alternativne izvršitvene oblike, ter da za dokončano kaznivo dejanje zadostuje zgolj nakup prepovedane droge zaradi prodaje, kar se obsojencu tudi očita. Po določbi prvega odstavka 186. člena KZ-1 namreč stori to kaznivo dejanje, „kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje kupuje“. Obsojencu se očita izvršitvena oblika „zaradi prodaje kupuje“, kar je šteti za dokončano kaznivo dejanje in ne za poskus ali pripravljalno dejanje, kot zmotno meni zagovornik obsojenega. Zato ugovor, da je kršen kazenski zakon, ker dejanje, za katerega je bil obsojen J. P., naj ne bi bilo dokončano kaznivo dejanje oziroma kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je po vsebini enak pritožbeni očitek argumentirano zavrnilo (stran 20 drugostopenjske sodbe), zato obramba neutemeljeno ugovarja, da drugostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o omenjenem odločilnem dejstvu.

20. Dejanje, za katerega je J. P. obsojen, je krajevno in časovno opredeljeno, saj se v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko III/6 izrecno navaja, da je obsojeni J. P., „v času od septembra 2007 do 1. 7. 2008 v Mariboru“. Zato navedbe zagovornika, da očitano dejanje ni krajevno in časovno opredeljeno, ne držijo. Takšne navedbe je argumentirano zavrnilo že pritožbeno sodišče, v okviru presoje pritožbenih ugovorov v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

21. Z navajanji, da v obravnavanem primeru ni nobenega materialnega dokaza, ki bi obremenjeval obsojenega J. P. za obravnavano dejanje, za katerega je obsojen, izraža obramba nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22. Vrhovno sodišče je zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obsojencev, kot neutemeljene zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

23. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. členom ZKP.