Jedro

Predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake izvedenih del so naslednje: opravljen posel mora imeti napako - obstoj te predpostavke mora zatrjevati in dokazati naročnik; vzrok za napako (kršitev) izvira iz podjemnikove sfere - razloge za razbremenitev odgovornosti mora zatrjevati in dokazati podjemnik.

Uzance in določbe OZ glede podaljšanja roka za izvedbo del so relevantne le za presojo vprašanja, ali je bila tožeča stranka z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti v zamudi, ne pa glede ugotavljanja krivde za zamudo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 20.653,82 EUR, in sicer tako, da plača znesek 12.392,29 EUR do 16. 8. 2015, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2015 dalje, ter znesek 8.261,53 EUR do 16. 8. 2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2016 dalje, v preostanku pa se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 160064/2011 z dne 27. 10. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi; (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče do tožene stranke, in sicer v višini 41.307,64 EUR; (III.) ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.093,72 EUR ne obstoji; (IV.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 41.307,64 EUR v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, ki jo je nad toženo stranko potrdilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom St 5/2012 z dne 31. 7. 2012; (V.) v preostanku zahtevek tožeče stranke zavrnilo; (VI.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v roku 15 dni v znesku 3.488,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Zlasti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s pogodbeno kaznijo, saj tožeča stranka ni zahtevala podaljšanja roka za izvedbo del. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tudi zaradi potrjene prisilne poravnave in navaja, da bi moralo sodišče upoštevati 3. točko četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP in potrjeno prisilno poravnavo upoštevati ne samo pri naložitvi plačila glavne terjatve s pripadki, temveč tudi glede plačila pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz razloga napačne razporeditve materialnega dokaznega bremena. Navaja, da je tako po 1. in 10. členu Podizvajalske pogodbe št. 12/22157/1300/2011 (v nadaljevanju Pogodba) kakor tudi po določbah 637. člena in 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ na izvajalcu (tožeči stranki) dokazno breme, da napake, ki so nastale (kar v tej zadevi tudi ni sporno), niso krivda izvajalca del (primeroma se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 13/2013 z dne 10. 4. 2013 in na stališče dr. Nine Plavšak k 633. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 831 in naslednje).

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ki ga tožena stranka v pritožbi v ničemer ne graja, konkretno pa tudi ne graja dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ugotovilo naslednje. Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba, s katero je tožeča stranka prevzela naročilo tožene stranke za izvedbo Jet - grouting pilotov in AB profilov za varovanje gradbene jame za izgradnjo „Dvorca X.“. Naloga tožeče stranke je bila izvesti specializirana geotehnična dela, in sicer izvedba Jet - grouting-a in armirano betonskih (AB) pilotov. V skladu s pogodbenim predračunom št. 049“K“P/11-P.Ko z dne 11. 3. 2011 (priloga A4) je bila naloga tožene stranke (kot naročnika) med drugim tudi priprava gradbišča in zagotovitev neoviranega dostopa do lokacije del, zakoličba del z zapisnikom, postavitev profilov in zavarovanje zakoličbe ter izdelava in vzdrževanje ustreznih delovnih platojev za izvedbo ponudbenih del. Od tega je bilo nato odvisno delo tožeče stranke. Ker je do napake pri izvedenih delih prišlo v tistem delu gradbene jame, v katerem je pilotiranje potekalo na delovnih platojih, trditve obeh strank na prvi stopnji pa so bile nasprotne glede vzroka napake (tožeča stranka je zatrjevala, da je napaka posledica ravnanja tožene stranke pri postavitvi delovnih platojev in prenosu zakoličb, in obratno tožena stranka), je bilo v tej zadevi ključno vprašanje, kdo je bil odgovoren za izdelavo delovnih platojev in prenos zakoličb pilotov.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (glej točko 13. razlogov sodišča prve stopnje) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoličbo pilotov pred dvigom delovnih platojev za cca. 3 m izvajala tožeča stranka. To po pritožbi ni sporno. Naloga postavitve delovnih platojev ni bila na tožeči stranki, temveč na toženi stranki, ki je, kot izhaja iz dokaznega postopka, delovne platoje pripravljala sproti glede na napredovanje pri izdelavi pilotov. Nadalje je sodišče ugotovilo, na podlagi izpovedbe priče K. in mnenja izvedenke, da je tožeča stranka zakoličenje pilotov izvajala le pred postavitvijo delovnih platojev, medtem ko je bila izvedba prenosa zakoličenja in dejanska izvedba le-tega v sferi tožene stranke. Ugotovilo je, da je napako pripisati napaki pri prenosu zakoličb (to pa je bilo v sferi tožene stranke) in ne napaki pri prvotnem zakoličenju (ki ga izvajala tožeča stranka). Sklenilo je, da je napako možno pripisati dejstvu, da so bile vstopne točke nepravilno določene, ta napaka pa se je zgodila pri prenosu na delovne platoje. Priča S., ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot vodja projekta, ki je sicer napako pripisoval toženi stranki, je izpovedal, da je prišlo do dviga osnovne zakoličbe zaradi nasutega materiala, torej dviga delovnega platoja, ter da so to delali delavci G., ki so bili toženčevi izvajalci. Po njegovih navedbah je prenos teh točk preveril geometer. Priča K. je izpovedala, da so dejansko točke prenašali delavci G., ni pa izpovedal, da bi prenos preveril geometer. Priča T. je sicer izpovedala, da bi moral izvajalec zakoličbe ustrezno zavarovati, to smiselno zatrjuje sedaj tudi tožena stranka v pritožbi in tožeči stranki očita kršitev 1. ter 10. točke Pogodbe oziroma opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju specialnih geotehničinih del. Vendar ni mogoče mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, da izvedba prenosa zakoličenja ni bila na tožeči stranki, da je to dejansko izvedla tožena stranka, izvedenka pa je ugotovila, in tej ugotovitvi izvedenke pritožnik v ničemer konkretno ne nasprotuje, da je prav pri tem prenosu prišlo do napake, posledica katere je napaka pri izvedbi predmetnih pilotov.

9. Po določbi 633. člena OZ so predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake izvedenih del naslednje: opravljen posel mora imeti napako (to dejstvo med strankami ni sporno) - obstoj te predpostavke mora zatrjevati in dokazati naročnik; vzrok za napako (kršitev) izvira iz podjemnikove sfere - razloge za razbremenitev odgovornosti mora zatrjevati in dokazati podjemnik (tožeča stranka v našem primeru).

10. Pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je izhajalo iz zmotne razporeditve dokaznega bremena, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 8 in 14 obrazložitve dejansko zapisalo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je do napak pri lokaciji Jet - groutinga in AB pilotov prišlo zaradi nepravilne izvedbe del tožeče stranke, saj je bilo zakoličenje in določitev točk, na katere se je nato opravilo merjenje dostopne (vrtalne) točke v zemljo, njena naloga. Vendar pa je treba upoštevati celotno obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, kdo je bil zadolžen za izvajanje zakoličenja pilotov, kdo je bil zadolžen za njihov prenos na delovne platoje, ugotovilo pa je tudi, da je tožeča stranka uspela dokazati, da napaka ne izhaja iz njene sfere, torej da zanjo ne odgovarja. Nadalje je še ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati nasprotnega. Sodišče prve stopnje je v zvezi z omenjeno napako dejansko ugotovilo, da je tožeča stranka svojo trditveno in dokazno breme izpolnila, s tem prevalila dokazno breme na toženo stranko, ta pa nasprotnega ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je torej vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (vključno z dokaznim bremenom).

11. Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev, ki jo tožena stranka v tem postopku ugovarja v pobotanje v znesku 3.093,72 EUR (III. točka izreka), ne obstoji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s pogodbo sicer določena pogodbena kazen zaradi zamude z izvedbo del, vendar pa je tudi ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče pripisati izključne krivde za zamudo, kar bi imelo za posledico njeno dolžnost plačila pogodbene kazni. Oprlo se je na določbo 250. člena OZ, ki določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

12. Višje sodišče ob presoji pritožbe ugotavlja, da pritožnik temelji svoje izhodišče o zmotni uporabi materialnega prava na pritožbeni navedbi, da bi morala tožeča stranka kot izvajalec, upoštevajoč določbe členov 44, 41 in 70 Posebnih gradbenih uzanc, zahtevati podaljšanje roka za izvedbo del, pa tega ni storila, zato je odločitev iz tega razloga napačna. Vendar pa višje sodišče tudi v tem delu pritožbe ne sprejema. Določba 250. člena OZ izključuje odgovornost podjemnika za pogodbeno kazen, ki je posledica zamude iz razlogov, ki so na strani naročnika, tožene stranke. Uzance in določbe OZ glede podaljšanja roka za izvedbo del so relevantne le za presojo vprašanja, ali je bila tožeča stranka z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti v zamudi, ne pa glede ugotavljanja krivde za zamudo, kot to zmotno meni pritožba.(1) Ker torej tožena stranka v svoji pritožbi izhaja iz graje ravnanja tožene stranke v opustitvi zahteve za podaljšanje roka, s tako pritožbo tožena stranka ne more uspeti. Tudi sicer višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo tudi na gradbene dnevnike, da je zamudo z izvedbo del pripisati tudi toženi stranki, ker je ta zamuda nastala tudi s prelaganjem delovnih platojev, to pa je bilo v izključni domeni tožene stranke in ne tožeče stranke; pri tem brez delovnih platojev tožeča stranka ni mogla izvesti predmetnih del. V odsotnosti ostalih pritožbenih navedb v zvezi s pogodbeno kaznijo je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

13. Kolikor pritožnik v pritožbi izpostavlja zmotno uporabo 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP glede stroškov pravdnega postopka, navajajoč, da tudi stroški pravdnega postopka sledijo usodi glavne terjatve, višje sodišče take pritožbene navedbe ne sprejema. Tožena stranka v pritožbi niti konkretno ni navedla, za katere pravdne stroške gre, višje sodišče pa pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške pravdnega postopka, le-ta pa se je začel po začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Iz 1. točke odločitve sodišča prve stopnje (sklep o razveljavitvi prvega in tretjega odstavka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) izhaja, da je sodišče stroške po sklepu o izvršbi razveljavilo. Pritožba se v višino prisojenih stroškov (razen v povedanem obsegu) ne spušča. 14. Višje sodišče je ugodilo pritožbi v delu, v katerem je spremenilo izrek odločitve sodišča prve stopnje pod IV. točko. ZFPPIPP v 217. členu določa, da če sodišče ali drug pristojni državni organ po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, terjatev pa ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave (to je primer v tem postopku), ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave (to je sodišče naredilo v izpodbijani II. točki izreka) in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V tem delu je višje sodišče sodbo spremenilo zgolj tako, da je upoštevalo odločitev sodišča v postopku prisilne poravnave St 5/2012, ki je potrdilo prisilno poravnavo z naslednjo vsebino: delež plačila terjatev upnikov je 50 %, rok za plačilo terjatev upnikov pa je 36 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave v višini 60 % preostanka navadnih terjatev, in 48 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave v višini 40 % preostanka navadnih terjatev; terjatve upnikov se v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. Zato je oblikovalo odločitev tako, da je naložilo toženi stranki plačilo terjatve v višini glavnice 20.653,82 EUR, in sicer tako, da se 12.392,29 EUR (60 % preostanka terjatve) plača v roku 36 mesecev, preostanek 8.261,53 EUR (preostalih 40 %) pa v roku 48 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, upoštevajoč tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 16. 8. 2012, kot to izhaja iz Ins vpisnika. V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (353 člen ZPP). Pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani.

15. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Višje sodišče je sodbo v IV. točki spremenilo le tako, da je tožnikovo terjatev natančno določilo. Zato je, glede pritožbenega uspeha in stroškov, štelo, da tožena stranka v ničemer ni uspela s pritožbo.

Op. št. (1): Prim. VSL sodba I Cpg 616/2012 z dne 28. 8. 2012.