Jedro

Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da bi ga pritožbeno sodišče moralo seznaniti o tem, po kakšnih kriterijih je obsojencu naložilo "kar 20.000 tolarjev povprečnine", zlasti tudi ne zato, ker je že pri odločanju o pritožbi ocenjevalo trajanje in zamotanost kazenskega postopka in okoliščino, da je obsojenec zaposlen in da ima redne dohodke.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v Novem mestu, enote v Brežicah, z dne..., je bil obs. R.L. spoznan za krivega kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ/77 in lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ/77. Na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 53. člena KZ/77 določena kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 54. člena KZ/77 pa kazen 4 mesecev zapora, nato pa na podlagi 3. točke 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ določena enotna kazen 9 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 1. odstavka 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP/77) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 16.404 tolarjev in na 35.000 tolarjev odmerjeno povprečnino. VS v Ljubljani je s sodbo z dne..., pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 20.000 tolarjev.

Zagovornik obs. R.L., odvetnik M.Č. iz B, je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo VS v Ljubljani z dne..., v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da VS RS sodbo pritožbenega sodišča v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče zagovornika obs. R.L., da pritožbeno sodišče odločbe o stroških pritožbenega postopka, ni obrazložilo, ni utemeljeno. V razlogih sodbe pritožbenega sodišča je namreč navedeno, da odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 95. in 98. člena ZKP. Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da bi ga pritožbeno sodišče moralo seznaniti o tem, po kakšnih kriterijih je obsojencu naložilo "kar 20.000 tolarjev povprečnine", zlasti tudi ne zato, ker je že pri odločanju o pritožbi, ki jo je zagovornik vložil tudi zoper odločbo o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo obsojencu, ocenjevalo trajanje in zamotanost kazenskega postopka ter okoliščino, da je obsojenec zaposlen in da ima redne dohodke. Glede na zatrjevanje zagovornika, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno, da mora obsojenec plačati "kar 20.000 tolarjev povprečnine", kar se zagovorniku zdi nerazumljivo, pa je potrebno pripomniti, da je bila povprečnina odmerjena celo v nižjem znesku, kot bi lahko bila odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Po tem določilu se namreč povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Slovenije in največ v desetkratnem znesku te plače. V času, ko je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je znašala uradno objavljena povprečna mesečna čista plača v gospodarstvu v Republiki Sloveniji 64.981,00 tolarjev.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana in ker tudi višina povprečnine, na katere plačilo je pritožbeno sodišče obsodilo obsojenca, ne presega zneska povprečnine, ki jo je mogoče določiti v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. R. L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).