Jedro

Ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk se lahko izkaže, da je pripor s sklepom Vrhovnega sodišča RS nujno podaljšati tudi zato, da se tožilcu omogoči čas za oceno o vložitvi obtožnice. Nenazadnje je čas, ki ga mora imeti tožilec po koncu preiskave za odločitev o vložitvi obtožnice, zakonsko urejen v 184. členu ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče RS je obdolženemu A. A. pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo še za tri mesece, tj. do vključno 29. 2. 2024. 2. Zoper sklep je iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljen ocenjuje očitek o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi Vrhovno sodišče pripor podaljšalo zato, da bo imela državna tožilka čas za odločitev o vložitvi obtožnice po zaključeni preiskavi, kar ni eden od pripornih razlogov, ki jih predvideva zakon. Vrhovno sodišče je pravilno upoštevalo drugi odstavek 184. člena ZKP, ki državnemu tožilcu omogoča čas za odločitev o zadevi po zaključeni preiskavi. Po oceni vrhovne državne tožilke navedbe zagovornice, da bi se obdolženec lahko odselil iz hiše, v kateri živi ena od oškodovank, in da nima več krožkov, kjer bi bil v stiku z drugimi otroki, zaključkov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in neogibni potrebnosti pripora ne omajajo, zato Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je on njem izjavila in vztrajala pri predlogu in navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Razloge o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitani kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zagovornica izpodbija s posplošenimi navedbami. Opozarja, da zaključek Vrhovnega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave, za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča, saj lahko med preiskavo dokazi pokažejo, da suma sploh ni. Ne pojasni pa, v čem naj bi se med tekom preiskave sum omajal do te mere, da ta pogoj za podaljšanje pripora ne bi bil (več) izpolnjen. Ker očitkov zagovornica vsebinsko ne napolni z navedbami, s katerimi bi očitek naslovila z vidika predmetne zadeve, zahteve v tem delu zaradi njene nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, da državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora uporablja tako pojem "kornet" kot "sladoled" (ko povzema izjavo mladoletne oškodovanke o tem, kako naj bi obdolženec imenoval svoj penis), ne opozarja na nobeno okoliščino, ki bi bila bistvena za presojo utemeljenega suma. Očitek, da se Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu do uporabe obeh pojmov ni opredelilo (s čimer vložnica zahteve smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), zato ni utemeljen.

6. Neutemeljeni so tudi očitki, s katerimi zagovornica oporeka zaključku v izpodbijanem sklepu, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ne drži, da se je senat Vrhovnega sodišča v utemeljitev skliceval le na okoliščino, da se obdolžencu očita zavržno dejanje, za katerega je predpisana visoka zaporna kazen. Pojasnil je, da se obdolžencu očita ravnanje na škodo dveh mladoletnih vnukinj, pri čemer naj bi svoj napad preusmeril na mlajšo vnukinjo po tem, ko je bil s strani matere starejše vnukinje opozorjen, naj preneha. Spolna dejanja zoper mlajšo vnukinjo naj bi izvršil večkrat. S presojo, da te okoliščine pretehtajo nad dejstvom, da obdolženec doslej ni bil pravnomočno obsojen, in da obdolženčeva stanovanjska situacija za presojo ponovitvene nevarnosti ni relevantna, se je senat opredelil do navedb vložnice iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora, zato je očitek o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijanega sklepa neutemeljen. Vložnica navaja tudi, da je državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora zapisala, da obdolženec v okviru krožkov in kolonij ne poučuje več, zato se Vrhovno sodišče na okoliščino, da ima z mladoletniki lahko stik v okviru svojih likovnih dejavnosti, po njenem stališču ne bi smelo opreti. Navedba nima podlage v spisovnem gradivu, saj je državna tožilka ponovitveno nevarnost izrecno utemeljevala tudi z okoliščino, da ima obdolženec v okviru likovnih krožkov stike z drugimi otroki. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo senat Vrhovnega sodišča zagrešil s tem, ko je obstoj pripornega razloga utemeljil tudi na tej okoliščini, zato ni podana.

7. Senat je v izpodbijanem sklepu zavzel tudi stališče o neogibni potrebnosti pripora. Vložnica se z navedbami v zahtevi, da bi lahko obdolženec bival pri drugem sinu, ki živi 75 kilometrov stran od hiše, v kateri je obdolženec prej bival z razširjeno družino (vključno z mlajšo vnukinjo), smiselno zavzema za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom hišnega pripora. Ponovitvena nevarnost se pri obdolžencu ne razteza le na dve mladoletni vnukinji. Senat je namreč v izpodbijanem sklepu ugotovil, da naj bi obdolženec po opozorilu matere starejše oškodovanke svoja dejanja preusmeril na drugo žrtev, na podlagi česar je mogoče pričakovati, da bi s svojim ravnanjem, s katerim je očitno zasledoval potešitev lastnih spolnih nagnjenj, nadaljeval tudi v prihodnje, v čemer je mogoče prepoznati njegovo nevarnost za druge potencialne oškodovance. Kot pravilno ugotavlja senat v izpodbijanem sklepu hišni pripor stika z istima ali drugimi potencialnimi oškodovanci ne more preprečiti, zato mu v tem delu ni mogoče očitati nerazumnosti.1

8. Zagovornica Vrhovnemu sodišču očita še, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca utemeljilo na "četrtem pripornem razlogu", ki ga zakon ne predvideva. Stališče utemeljuje s sklicevanjem na razloge v točki 11 izpodbijanega sklepa, kjer je Vrhovno sodišče ocenilo, da je v predmetni zadevi primerno podaljšanje pripora za tri mesece, med drugim zato, ker mora imeti državna tožilka ustrezen čas za sprejem ustrezne odločitve o vložitvi obtožbe. Zagovornica navaja, da mora biti državna tožilka v postopku (preiskave) aktivna, zato meni, da je podaljševanje pripora na račun njenih bodočih odločitev, nedopustna.

9. Navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče je obdolžencu pripor podaljšalo iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Da mora imeti državna tožilka zadosten čas za odločitev o (morebitni) vložitvi obtožbe, je Vrhovno sodišče kot relevantno okoliščino ocenilo v okviru presoje trajanja podaljšanja pripora. Očitek o tem, da bi bilo omogočanje postopanja državni tožilki razlog za podaljšanje pripora, je zato neutemeljen. Vrhovno sodišče pa je v svojih preteklih odločbah že zavzelo stališče, da je lahko (ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk) pripor nujno podaljšati tudi, da se tožilcu omogoči čas za oceno o vložitvi obtožnice.2 Nenazadnje je čas, ki ga mora imeti tožilec po koncu preiskave za odločitev o obtožnici, zakonsko urejen. Po prvem odstavku 184. člena ZKP mora namreč preiskovalni sodnik v primeru, ko je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, poslati spise državnemu tožilcu najpozneje petnajst dni pred iztekom pripora.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčeva zagovornica, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019. 2 Sklep Vrhovnega sodišča II Kr 61608/2021 z dne 8. 3. 2022, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Kr 22532/2015 z dne 26. 8. 2015.