Jedro

Pravico do invalidnine je mogoče priznati za najmanj 50 % telesno okvaro, če je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Vendar pa je telesna okvara po 152. členu ZPIZ-92 podana le, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost. Za ugotavljanje vrste in odstotke teh okvar se po 3. odst. 152. člena v zvezi z 2. odst. 321- člena ZPIZ-92, še vedno uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83). Ker je v skladnih izvedeniških mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje iz predsodnega postopka, in dopolnilnem mnenju, pridobljenem v sodnem postopku, dovolj prepričljive in strokovno-medicinske podlage za zaključek, da gre pri tožniku le za 30 % telesno okvaro, zaradi kontrakture ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcio pod horizontalo, tožnici ne pripada pravica do invalidnene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 2008604 z dne 11.3.1996, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine, ker je presodilo, da je bila vtoževana denarna dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do invalidnine že v predsodnem postopku zakonito zavrnjena. Zoper citirano sodbo je tožnica vložila laično pritožbo, smiselno iz vseh razlogov. Navaja, da ji ni bil omogočen dostop do seznama TO, po katerem je bila ocenjevana, da se je pred sodiščem zagovarjala sama, brez odvetnika, zato iz nevednosti ni pridobila izvedeniškega mnenja, pač pa jo je sodišče ponovno napotilo na IK II, s čimer ne soglaša. Meni, da ji je storjena krivica, ima najmanj 60 % telesno okvaro, če bi bila upoštevana še atrofija muskulature levega ramenskega obroča in težave s kolenom po operaciji meniskusa. V kolikor je potrebno novo izvedeniško mnenje, naproša sodišče, da jo o tem pravočasno obvesti. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 345. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar pritožbeno sodišče glede na tožničine navedbe povdarja naslednje. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 153. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), po katerem je pravico do invalidnine mogoče priznati za najmanj 50 % telesno okvaro, če je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Vendar pa je telesna okvara po 152. členu istega zakona podana le, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost. Za ugotavljanja vrste in odstotke teh okvar se po 3. odst. 152. člena v zvezi z 2. odst. 321. člena ZPIZ-92, še vedno uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83, v nadaljevanju: seznam TO), ki je javno objavljen in že iz tega razloga pritožničine navedbe o nedostopnosti do tega pravnega akta, ne morejo biti upoštevne. Niso utemeljene niti nadaljnje navedbe oz. stališče pritožnice o višjem odstotku telesne okvare tudi zaradi atrofije mišic leve roke in obrabnih sprememb kolenskega sklepa. Po presoji pritožbenega sodišča je v skladnih izvedeniških mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje iz predsodnega postopka in dopolnilnem mnenju, pridobljenem v sodnem postopku (list. št. 12 v sodnem spisu), dovolj prepričljive in strokovno-medicinsko objektivizirane podlage za zaključek, o le 30 % telesni okvari zaradi kontrakture ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo pod horizontalo. Obe invalidski komisiji sta namreč glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in izvid osebnega pregleda skladno in strokovno-medicinsko prepričljivo ocenili, da višjega odstotka TO za funkcionalno motnjo zgornje okončine ni mogoče ugotoviti po nobeni točki seznama o TO. Stanje po zlomu vratu leve nadlahtnice s kontrakturo v ramenskem sklepu ob le zavrtih gibih, ne pomeni stanja iz VI B b 8. tč. seznama, saj ne gre za nepregibnost ramenskega sklepa. Ni izkazano niti stanje iz III B 4. tč. cit. sporazuma TO, saj ni mišične distrofije ali spinalne mišične atrofije, ki bi povzročala motnjo mišičnih funkcij. Tudi spremembe kolenskih sklepov niso takšne, da bi narekovale ugotovitev telesne okvare po cit. sporazumu. Iz izvida osebnega pregleda na IK II izhaja, da desno koleno ni bilo otečeno, da je bilo prosto gibljivo od o do 120 stopinj, na levem kolenu pa sicer obstaja prečna brazgodina po operaciji meniskusa, vendar je gibljivost enaka, kot na desnem. Za takšno stanje kolen ni mogoče določiti telesne okvare, kot zmotno meni pritožnica. Izvedba dodatnega dokaza z sodnim izvedencem tako ni bila potrebna, niti ni utemeljen pritožničin predlog, da si bo mnenje sama pridobila, ker glede na objektivizirano medicinsko dokumentacijo ni mogoče pričakovati določitve višje stopnje TO, kot je bila že ugotovljena pred prvostopenjskim sodiščem in pred tem v predsodnem postopku. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.