Jedro

Sodna praksa je glede brezplačnega opravljanja funkcij oziroma dela enotna: tak način predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Dolžnica bi z začetkom postopka osebnega stečaja sodišče morala obvestiti, da brezplačno opravlja funkcijo direktorice in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje. Da tega ni storila je nesporno. Tudi če je bila funkcija dolžnice kot direktorice le formalna, bi ji določeno plačilo za opravljanje te funkcije pripadalo, kar nedvomno izhaja iz Pogodbe o poslovodenju. Ravnanje dolžnice, ki brez soglasja sodišča opravlja funkcijo zakonite zastopnice v gospodarski družbi neodplačno, ni niti vestno niti pošteno ravnanje.

Razlogi za tako ravnanje za odločitev ne morejo biti relevantni, prav tako pa niso relevantni pritožbeni razlogi, da premoženje, ki se mu je dolžnica odpovedala, ne bi zadoščalo niti za kritje stroškov stečajnega postopka. Pri odločanju o utemeljenosti upraviteljevega ugovora gre namreč za presojo ravnanj dolžnice – odpoved premoženjski pravici brez soglasja sodišča. Zato višina zneska, ki se mu je dolžnica na ta način odpovedala, ni relevantna, s tem pa tudi ne dolžničino pritožbeno izračunavanje za koliko naj bi bila stečajna masa oškodovana in koliko je upravitelj upravičen zahtevati od gospodarske družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek odpusta obveznosti po sklepu z dne 10. 11. 2017 ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za odpust obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravitelj med drugim vložil ugovor proti odpustu obveznosti z utemeljitvijo, da je dolžnica med preizkusnim obdobjem kršila obveznosti, saj je brezplačno opravljala oziroma še opravlja funkcijo direktorja družbe T., d. o. o. (v nadaljevanju T.), kar predstavlja odpoved premoženjski pravici. Dolžnica za brezplačno opravljanje funkcije direktorja ni pridobila soglasja sodišča. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da opravlja dolžnica funkcijo direktorice v družbi T. na podlagi Pogodbe o poslovodenju z dne 2. 1. 2014 skupaj z Aneksom z dne 3. 1. 2019 (Pogodba o poslovodenju) in da opravlja delo po tej pogodbi vsaj od 2. 1. 2014. Na podlagi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje presodilo, da dolžnica s tem, ko upravitelja o brezplačnem opravljanju funkcije ni obvestila in ni pridobila njegova soglasja za opravljanja tega dela, pri čemer je dolžnica sicer brezposelna oseba, res ni imela namena oškodovanja upnikov, vendar je najkasneje ob seznanitvi z ugovorom izvedela, da je temu tako in bi lahko ustrezno ravnala. Upravitelj je namreč dolžnico kot poslovodjo družbe T. pozval na plačilo zneska, ki se mu je dolžnica neupravičeno odpovedala, v stečajno maso, vendar je bil odgovor dolžnice negativen. Razlog dolžnice, da bi z izplačevanjem pogodbeno dogovorjenega plačila ogrozilo družbo T., po presoji sodišča prve stopnje ne more biti opravičilo za neizpolnjevanje obveznosti v postopku osebnega stečaja, vprašanje ali bodo in v kakšni višini bodo poplačani upniki v tem postopku, pa je irelevantno.

5. Pritožnica meni, da ni nepomembno ali bi bili iz zneska, ki naj bi ga dolžnica prejemala po Pogodbi o poslovodenju, lahko poplačani upniki ali ne, saj po njenem prepričanju ti zneski ne bi zadostovali niti za kritje stroškov stečajnega postopka.

6. Sodna praksa je glede brezplačnega opravljanja funkcij / dela enotna: tak način predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Dolžnica bi z začetkom postopka osebnega stečaja sodišče morala obvestiti, da brezplačno opravlja funkcijo direktorice in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje1. Da tega ni storila je nesporno. Tudi če je bila funkcija dolžnice kot direktorice le formalna, bi ji določeno plačilo za opravljanje te funkcije pripadalo2, kar nedvomno izhaja iz Pogodbe o poslovodenju.

7. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP je institut odpusta obveznosti namenjen vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku, ki se mu na ta način omogoči odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Odpust obveznosti pa ni dovoljen, če gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno oziroma, če ima njegovo ravnanje značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Ravnanje dolžnice, ki brez soglasja sodišča opravlja funkcijo zakonite zastopnice v gospodarski družbi neodplačno, ni niti vestno niti pošteno ravnanje.

8. Pri tem razlogi za tako ravnanje za odločitev ne morejo biti relevantni, prav tako pa niso relevantni pritožbeni razlogi, da premoženje, ki se mu je dolžnica odpovedala, ne bi zadoščalo niti za kritje stroškov stečajnega postopka. Pri odločanju o utemeljenosti upraviteljevega ugovora gre namreč za presojo ravnanj dolžnice – odpoved premoženjski pravici brez soglasja sodišča. Zato višina zneska, ki se mu je dolžnica na ta način odpovedala, ni relevantna, s tem pa tudi ne dolžničino pritožbeno izračunavanje za koliko naj bi bila stečajna masa oškodovana in ali je upravitelj upravičen zahtevati od družbe T. sedaj znesek 2.300 EUR, 350,00 EUR ali morda kaj manj ali več.

9. Dolžnica ne more uspeti niti s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na dejstvo, zakaj kot poslovodja v družbi T., kljub pozivu upravitelja, še vedno ni izvedla vplačil v stečajno maso. Tudi slednje iz že navedenih razlogov ni pomembno. Poleg tega predmet ugovora proti odpustu obveznosti in s tem tudi presoja pritožbenega sodišča v okviru ugovornega postopka (kamor sodi reševanje predmetne pritožbe), niso ravnanja upravitelja, zato se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati v presojo tega ali je upravitelj družbo T. pravilno pozval na plačilo zneska v stečajno maso ter ali je bil njegov poziv ustrezen ter ustrezno (pravno) obrazložen. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

10. Neutemeljeno je tudi dolžničino sklicevanje na določbo četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za določbo, ki vzpostavlja izpodbojno zakonsko domnevo v primeru, ko predlog za odpust pomeni zlorabo pravice, če gre za vprašanje pridobivanja posojila, subvencije ali pomoči iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 EUR. To pa še ne pomeni, da pridobivanje (ali odpoved) premoženja, ki predstavlja manjšo vrednost od navedene, ne bi moglo predstavljati zlorabe pravice do odpusta obveznosti, temveč je v takih primerih in na ta način, ko gre za najbolj tipične položaje zlorabe pravice do odpusta obveznosti, upravitelju in upnikom olajšano breme dokazovanja nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika, saj je to breme v teh primerih prevaljeno na dolžnika (1. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s četrtim odstavkom 399. člena ZFPPIPP), v vseh ostalih primerih pa je na upravitelju in upnikih.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

1 Prim. Cst 161/2017, Cst 494/2017, Cst 88/2018, Cst 396/2018 idr. 2 Iz Pogodbe o poslovodenju ne izhaja le plačilo 50,00 EUR na mesec, ampak tudi pravica do več izplačil posebnih letnih nagrad, ki pa so odvisne od uspešnosti poslovanja družbe.