Jedro

Za ugotavljanje pogojev za izdajo začasne odredbe ob tožbi, vloženi po 3. odstavku 1. člena ZUS, je pomembno, da sodišče preizkusi tožbo tudi glede tega, ali je izpodbijani sklep res posamični akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Proti dokončnim upravnim aktom je zagotovljeno sodno varstvo po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, kar pomeni v razmerju do 3. odstavka istega člena, drugo sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 3. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 303/2000 z dne 8.3.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sklepom št. U 303/2000 z dne 8.3.2000 (1) zavrglo tožbo prve tožeče stranke I. d.d. in (2) zavrnilo zahtevo iste stranke za izdajo začasne odredbe, (3) ugodilo pa je zahtevi drugega tožnika za izdajo začasne odredbe in zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke z dne 22.4.1999, vse do pravnomočnosti sodne odločbe o tožbi drugega tožnika, ki jo je vložil po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sporno pravno razmerje nastalo z začetkom revizijskega postopka v delniški družbi I. za obdobje od 1.1.1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja podjetja v sodni register, po sklepu tožene stranke z dne 22.4.1999 po določbi 1.a člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94, 18/95-odločba US, 58/95, 18/96, 27/96-odločba US, 87/97, 35/98-odločba US in 54/99-odločba US - v nadaljevanju: ZAPPNI). Glede na zakonske določbe, ki urejajo revizijo lastninskega preoblikovanja podjetij in posledice revizijskega postopka, ki iz njih lahko izhajajo za družbo Ilirija ter posledično tudi za drugega tožnika kot večinskega lastnika delnic, sodišče meni, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena tudi z vidika hujših škodljivih posledic za drugega tožnika. Že sam začetek postopka revizije, ki izhaja iz suma, da je bilo v procesu lastninskega preoblikovanja oškodovano družbeno premoženje, lahko po mnenju sodišča vpliva na lastnino drugega tožnika, saj lahko pomeni okrnitev ugleda podjetja, zlasti poslovnega ugleda, kar ima lahko za posledico zmanjšanje njegove poslovne uspešnosti, s tem pa tudi zmanjšanje koristi lastnikov podjetja. Morebitna ugotovitev oškodovanja družbenega premoženja bi lahko privedla celo v negotovost sodno poravnavo, na podlagi katere je drugi tožnik postal lastnik 85% delnic podjetja. Ker pa je tožena stranka že izdala sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 18.6.1999, s katerim je podjetju zagrozila z denarno kaznijo v znesku 90.000,00 tolarjev, pritožba pa ne zadrži izvršitve sklepa, je sodišče tudi menilo, da lahko podjetje ob nadaljnjih izterjanih kaznih utrpi hujše škodljive posledice. Po oceni sodišča so zato izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

V pritožbi, ki jo vlaga zoper 3. točko izreka sklepa Upravnega sodišča RS, iz vseh pritožbenih razlogov 72. člena ZUS, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Meni, da je tožba obeh tožnikov prepozna. Zato bi jo sodišče moralo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavreči in na podlagi tega zavrniti tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ima lahko vzpostavljeno razmerje med podjetjem I. d.d. in Agencijo RS za revidiranje posredne posledice tudi za tožnika, ker naj bi vplivalo na njegovo lastnino v podjetju. Učinek, ki ga sodišče pripisuje reviziji za obdobje od 1.1.1993 do vpisa podjetja v sodni register, je veljal za revizijo lastninskega preoblikovanja za obdobje od 1.1.1990 do 31.12.1992. Najpomembnejši učinek, ki ga prinaša nova revizija, je možnost vsakega delničarja, da ima v primeru, ko so v postopku revizije ugotovljena zmanjšanja družbenega kapitala, na podlagi 1. odstavka 25.h člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95) v zvezi s 3. odstavkom 65. člena Zakona o zaključku lastninjenja pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 in 50/99) pravico vložiti tožbo, s katero izpodbija pravna dejanja, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala. V konkretnem primeru bi pripadla Slovenski razvojni družbi pravica zahtevati stvari ali odškodnino od vsakega okoriščenca. Postopek revizije se opravlja za nazaj, za čas, ko tožnik še ni bil delničar, in je zato nepravilen zaključek sodišča, da bi lahko uvedba postopka revizije vplivala na tožnikovo lastnino v podjetju. Postopek revizije bi lahko primerjali s postopkom davčnega inšpiciranja. Zato ni nobenega verjetnega razloga, da bi lahko zgolj postopek revizije povzročil hude motnje v poslovanju I., saj gre za revizijo pri pravnem predniku današnje I., d.d.. Opravljena je bila že vrsta revizij pri gospodarskih družbah, katerih delnice kotirajo na borzi. Tožnik tudi ni navedel primera, kjer bi začetek revizije povzročil hude motnje v poslovanju in izgubo klientele. Ker je sodišče napačno ocenilo učinke postopka revizije, je zmotno uporabilo tudi določbo 2. odstavka 69. člena ZUS.

Drugi tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in toženi stranki naložijo stroški pritožbenega postopka. Povzema svoje dosedanje navedbe in dodaja, da je tožena stranka šele v pritožbi navedla dejanske razloge za revizijo v podjetju I., ki so v tem, da lahko vsak delničar v primeru ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja izpodbija pravna dejanja pred vpisom podjetja v sodni register. Izdaja začasne odredbe pa naj bi bila utemeljena, ker zaradi začetka revizije nastaja težko popravljiva škoda, ki se kaže v neuresničevanju razvojnih projektov ter predvidenih investicij. Ker tudi trajanje revizije zakonsko ni omejeno, so vse nadaljnje aktivnosti ter gospodarska pobuda zmanjšane na minimum, kar se odraža tudi pri drugem tožniku kot lastniku 85% delnic družbe I..

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Čeprav sodišče prve stopnje ocenjuje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče meni, da zatrjevanih hujših škodljivih posledic, ki bi zaradi spornega pravnega razmerja med prvo tožečo stranko in toženo stranko posledično nastopile tudi za drugega tožnika, praviloma ni možno ugotavljati brez predhodnega preizkusa tožbe, zlasti, če gre za tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je v neizpodbijanem delu sklepa obrazloženo odločilo, da je tožba prve tožeče stranke vložena prepozno in je zato zavrnilo tudi njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na zahtevo drugega tožnika pa je sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega (istega) sklepa tožene stranke, ki se nanaša na isto sporno pravno razmerje in pri tem povsem neobrazloženo očitno štelo, da je tožba drugega tožnika, vložena po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, pravočasna. Ker je pravočasno vložena tožba v tem primeru pogoj za izdajo začasne odredbe, izpodbijani sklep pa glede tega nima razlogov, pritožbeno sodišče pritožbenega ugovora s tem v zvezi ne more preizkusiti.

Tudi sicer je za ugotavljanje pogojev za izdajo začasne odredbe ob tožbi, vloženi po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, pomembno, da sodišče preizkusi tožbo tudi glede tega, ali je izpodbijani sklep res posamični akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Proti upravnim aktom, seveda dokončnim, je namreč zagotovljeno sodno varstvo po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, kar pomeni v razmerju do 3. odstavka istega člena, drugo sodno varstvo.

Ker so bila torej v upravnem sporu kršena pravila postopka, kar bi moglo vplivati na odločitev, je pritožbeno sodišče že zaradi tega pritožbi ugodilo in drugih pritožbenih ugovorov ni presojalo.

Utemeljeni pritožbi je sodišče ugodilo na podlagi 74. in 68. člena ZUS, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.