Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013 dalje do plačila. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka 26,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pomembno, če ni zahteval odprave kršitev oziroma izpolnitve obveznosti, prav tako tudi ne, ali se nadrejenim ni pritoževal, da dela ne zmore opravljati, ter ali je toženo stranko šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestil, da mu je kršila pravice iz invalidnosti, ravnala protipravno in diskriminatorno, ker ga ni premestila na drugo delovno mesto. Ni odločilno, ali je bil seznanjen, da lahko delo odkloni. Tožena stranka bi morala dokazati, da diskriminacije ni bilo. Sklicuje se na 200. in 201. člen ZDR glede varstva invalidov ter na določbe ZPIZ, ki zagotavljajo invalidu opravljanje dela glede na preostalo delovno zmožnost. Tožena stranka mu ni zagotovila pravic v obliki primernih prilagoditev. Tožnikove prošnje, da bi delal v dopoldanskem času pomenijo ravno prošnjo, da bi rad opravljal drugo delo. Tudi izpovedbi prič A.A. in B.B. dokazujeta, da tožnik dela ni mogel opravljati. Sodišče je naredilo napačno dokazno oceno. Zgolj nova pogodba o zaposlitvi, sprememba naziva in opisa delovnega mesta še ne pomeni prilagoditve delovnega mesta. Vseskozi je opravljal isto delo, na enak način. Nenazadnje tako ugotavlja tudi sodišče, ko navaja, da če bi delo potekalo tako, kot so napisali oz. izpovedali nadrejeni, ne bi smelo priti do tega, da bi tožnik delal v nasprotju z omejitvami. To kaže na to, da tožena stranka ni storila dovolj in je tožnika diskriminirala. Očitno ga je zgolj opozorila na omejitve. Da delovno mesto ni bilo prilagojeno, dokazujejo tudi previsoke omare, v katere so se razporejale poštne pošiljke. Bolj kot izpoved nadrejenega bi bilo treba upoštevati izpovedbe sodelavcev. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba pravilno navaja, da za odločitev o temelju vtoževane odškodnine oziroma za presojo, ali je šlo v zatrjevanem ravnanju tožene stranke za protipravno ravnanje, ni odločilno, ali je tožnik od tožene stranke zahteval odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti, ali se je pritoževal, da dela ne zmore opravljati, ter da je šele v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013 izpostavil kršitev pravic iz naslova invalidnosti. Navedene okoliščine so lahko relevantne za dokazno oceno, ali verjeti tožniku (da mu tožena stranka pri delu ni zagotovila omejitev iz naslova invalidnosti) ali toženi stranki, ki je trdila nasprotno. Niso pa relevantne v smislu, da bi lahko opravičevale ravnanje tožene stranke, če bi sodišče ugotovilo, da je bilo ravnanje nedopustno. Kot pa je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, sodišče prve stopnje v ravnanju tožene stranke ni ugotovilo protipravnosti glede upoštevanja tožnikovih pravic iz naslova invalidnosti in v zvezi s tem tudi ni ugotovilo diskriminatorne obravnave.

7. Po prvem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine, med katerimi je tudi invalidnost, in sicer v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 30. 6. 2013, je relevanten tudi kasnejši Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki v prvem odstavku 6. člena prav tako vsebuje določbo s takšno vsebino. Po 199. členu ZDR oziroma 196. členu ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati varstvo invalidov v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V 200. členu ZDR oziroma 196. členu ZDR-1 so naštete pravice, ki jih mora delodajalec zagotavljati delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med katerimi je tudi pravica do opravljanja drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, in sicer v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

8. Tožnik je bil v skladu s določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.) z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 9. 3. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (60. člen ZPIZ-1) in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto (66. člen ZPIZ-1) brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 7 kg, brez dvigovanja rok nad višino ramen s polnim delovnim časom od 3. 2. 2009 dalje. Tožnik je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi dne 23. 4. 2009 za delovno mesto poštni delavec I s šifro delovnega mesta ... z dostavkom, da mu je z odločbo ZPIZ priznan status invalida III. kategorije, zato ima pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 7 kg, brez dvigovanja rok nad višino ramen, s polnim delovnim časom. Iz opisa del k sklenjeni pogodbi izhajajo omejitve dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg ter dvigovanja rok nad višino ramen. ZPIZ je 26. 5. 2009 izdal dopolnilno mnenje o ustreznosti delovnega mesta, da je tožnik zmožen za delo poštni delavec I s polnim delovnim časom. Zaradi nove podjetniške kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest sta stranki 24. 4. 2012 podpisali novo pogodbo o zaposlitvi, kateri sestavni del je opis dela in priloga k opisu dela, ki prav tako povzema omejitve iz odločbe ZPIZ. Ta zavod je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 24. 5. 2012. Šele z odločbo z dne 22. 1. 2015, torej več kot leto in pol po prenehanju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, je bil tožniku ob istih omejitvah dodatno priznan še krajši delovni čas od polnega.

9. Pritožba poudarja, da zgolj sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, sprememba naziva in opisa delovnega mesta še ne pomeni prilagoditve delovnega mesta. Vendar pa sodišče prve stopnje svojih zaključkov o prilagoditvi delovnega mesta ni utemeljilo le z navedenimi okoliščinami, ampak tudi z oceno izvedenih zaslišanj, pri čemer ni upoštevalo le izpovedi tožniku nadrejenega, ampak tudi izpovedi sodelavcev. To, kar uveljavlja pritožba, da je tožnik prosil za delo v dopoldanski izmeni, ni relevantno za odločitev v tem primeru, saj priznane omejitve iz naslova invalidnosti niso nalagale opravljanja dnevnega, namesto nočnega dela. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta tožnikova sodelavca A.A. in B.B. izpovedala o tem, da se jima je tožnik potožil, da ne more delati, da težko dela, kar pa še ne daje podlage za zaključek, da tožena stranka ni upoštevala omejitev iz naslova invalidnosti.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omogočila delo z upoštevanjem priznanih pravic iz naslova invalidnosti. Upoštevanje invalidske odločbe s strani tožene stranke ni bilo le formalno, ampak tudi dejansko. Sodišče prve stopnje je namreč poudarilo ključno okoliščino, da je tožnik za pomoč pri delu imel pomočnika, in sicer pomožnega kartista. Ta je v izpovedi potrdil, da mora pomočnik narediti tisto, kar mu reče kartist. Enako sta izpovedali tudi priči C.C. in D.D. Slednji je izpovedal tudi o možnem načinu zlaganja pošiljk po enakem sistemu na mizo, namesto v visoke predalčnike. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi ugotovitev, da je bilo tožniku odrejeno delo v karticiji, kjer je bilo manj pošiljk in ni bilo paketov, da je bila torej tudi na takšen način upoštevana tožnikova invalidnost. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče samo ugotovilo, da delo ni potekalo primerno. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je tožena stranka tožnika poučila o neopravljanju tistih del, ki presegajo priznane omejitve zaradi invalidnosti, za pomoč pa mu je zagotovila tudi pomočnika, tako da, če bi tožnik te prilagoditve upošteval, do opravljanja dela v nasprotju z omejitvami ne bi smelo priti.

11. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov, ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno, da bi bila podana podlaga za priznanje odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno že po temelju zavrnilo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter posledično tudi odločitev o tem, da tožnik zaradi neuspeha v postopku krije sam svoje stroške postopka (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (145., 155., 165. člen ZPP).