Jedro

Predvsem pa mora sodišče pri odločitvi ob izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati položaj nasprotnega udeleženca, zato začasne odredbe ne sme izdati, če bi le ta nasprotnemu udeležencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo odredbe ne bi bilo možno odpraviti (t.i. reverzibilnost začasne odredbe).

Po oceni sodišča druge stopnje omogočitev prehoda skozi razstavni prostor, ki je namenjen širši javnosti, v tej fazi postopka (pred vloženim ugovorom) za toženca ne more predstavljati težjega položaja od položaja tožnika, ki do najetih prostorov in s tem do izvajanja najemne pogodbe ne more dostopati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva izročitev ključa od pročelnega vhoda v stavbo, podatki podrobneje navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, ki v naravi predstavlja vhod v salon keramike in kopalniške opreme ter tožniku omogočiti nemoten vstop v omenjeno poslovno stavbo, sicer lahko tožnik s pomočjo izvršitelja in najete delovne sile sam zamenja ključavnico na stroške tožene stranke (v nadaljevanju toženca).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. V pravočasni pritožbi navaja, da je z začasno odredbo iz leta 2020 meril na začasno ureditev zadnje mirne posesti, namen predmetne začasne ureditve pa je omogočiti uporabo prostorov, ki so predmet najemne pogodbe, kar je bilo kršeno s tem, da je toženka na v tožbi opisan način onemogočila dostop do poslovnih prostorov tožniku. S tem pa ni le motila njegove posesti, temveč je naklepno kršila najemno pogodbo. Zaradi pogodbi nezvestega ravnanja toženke tožnik prostorov ne more uporabljati skladno z najemno pogodbo. Najemna pogodba pa tudi nikjer ne določa, da se mu omogoči le dostop skozi zadnja vrata, kjer tožnik zaradi tretjih oseb ne more dostopati. Zaradi tega tudi predlaga, da se mu omogoči vstop skozi pročelni vhod. Edina možnost za začasno ureditev najemnega razmerja je tako vstop v najete prostore skozi pročelni vhod v poslovno stavbo. S ključem od vrat na Partizanski, ki so mu bili izročeni na podlagi začasne odredbe v zadevi II P 385/2020, mu dostop do poslovnih prostorov ni omogočen na način, kot je to bil do sedaj. Pritožnik opravlja odvetniški poklic kot fizična oseba in je kot taka tudi vpisana v AJPES, zato je povsem brezpredmetno polemiziranje sodišča prve stopnje, ali tožnik vlaga tožbo kot potrošnik ali kot odvetnik Z.R. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter dolžniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja.

5. Sodišče prve stopnje je, v okoliščinah konkretnega primera, kot materialnopravno pravo izbralo pravni institut ureditvene (regulacijske) začasne odredbe (tč. 2. obrazložitve). Citiralo je 272. člen ZIZ ter odločbo US Up-275/97 (tč. 4. obrazložitve). Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja razlaga, da morajo biti podane predpostavke verjetnega obstoja terjatve; nadalje (vsaj) ena izmed predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ1 ter predpostavke iz citirane odločbe US, t.i. reverzibilnost. 6. Začasna odredba, ki jo predlaga tožnik, je po svoji naravi ureditvena regulacijska in ima namen začasne ureditve spornega razmerja, ki izvira iz pogodbenega razmerja, in sicer najemne pogodbe, sklenjene med prednikom toženke in tožnikom iz leta 1993. Pravilno sodišče prve stopnje poudarja, da je pri izdaji takšne odredbe potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. Predvsem pa mora sodišče pri odločitvi ob izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati položaj nasprotnega udeleženca, zato začasne odredbe ne sme izdati, če bi le ta nasprotnemu udeležencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo odredbe ne bi bilo možno odpraviti (t.i. reverzibilnost začasne odredbe).

7. Tožnik s tožbo v predmetnem postopku zahteva izpolnitev najemne pogodbe z izročitvijo prostorov v posest, tako da se mu izročijo ključi pročelnih vrat, skozi katera bo lahko dostopal v notranjost stavbe skozi salon keramike, ki ga ima v teh prostorih toženka, do svojih prostorov, katerih je najemnik. Zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da z novo začasno odredbo tožnik širi svoja posestna upravičenja in širi način izvrševanja najemne pogodbe. Način dosedanjega dostopanja do poslovnega prostora je za predmetni postopek, ko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za dostop do najetega poslovnega prostora, nerelevantno. Tožnik namreč na podlagi najemne pogodbe z dne 19. 3. 1993 v poslovnem prostoru opravlja svojo gospodarsko dejavnost odvetniška pisarna, slednje pa mu je toženka onemogočila, saj mu je v motenjskem sporu II P 385/2020 izročila ključe, ki pa tožniku uporabe najetih prostorov ne omogočajo. Za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve je relevantno zatrjevanje, da do poslovnega prostora kot najemojemalec ne more dostopati, najemodajalec pa mu slednjega v skladu s pogodbo ne omogoča, s tem pa ne more opravljati svojega poklica.

8. Kumulativno z obstojem terjatve mora biti podan tudi drugi pogoj, to je nujnost odvrnitve težko nadomestljive škode ali nujnost za odvrnitev sile ali da se z izdajo začasne odredbe položaj toženca ne bo poslabšal napram položaju tožnika. Že ustavna odločba je sodišču naložila, da je potrebno tehtati interese obeh strank in učinke, ki jih bo začasna odredba do dolžnika imela. Tožnik v poslovnih prostorih opravlja odvetniško dejavnost, zato je povsem nerelevantno, v kakšnem svojstvu vlaga tožbo, ali kot potrošnik ali odvetnik in ali je v pogodbi navedeno opravljanje odvetniške dejavnosti (14. in 15. točka izpodbijanega sklepa). Omejitev dostopa do poslovnega prostora, v katerem tožnik opravlja odvetniško dejavnost, kot izhaja iz podatkov AJPES-a, po oceni sodišča druge stopnje predstavlja zatrjevano težko nadomestljivo škodo oziroma onemogoča normalno rabo stvari tožniku.

9. Po oceni sodišča druge stopnje omogočitev prehoda skozi razstavni prostor, ki je namenjen širši javnosti, v tej fazi postopka (pred vloženim ugovorom) za toženca ne more predstavljati težjega položaja od položaja tožnika, ki do najetih prostorov in s tem do izvajanja najemne pogodbe ne more dostopati. Sodišče pa slednjega (da bi bil položaj toženca težji od položaja tožnika) niti ne obrazloži, ampak zgolj pavšalno navaja, da bi se z izdajo začasne odredbe položaj toženca poslabšal. V predmetnem postopku pa je izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti v primeru, da se bo izdana začasna odredba kasneje izkazala za neupravičeno.

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje o predlogu tožnika odločilo v okviru sedaj postavljenega zahtevka (na izpolnitev najemne pogodbe) in ne v okviru preteklih motenjskih pravd. Glede na trditveno in dokazno breme v tem postopku bo sodišče o začasni odredbi odločalo upoštevaje pri tem namen začasne odredbe, da se tožniku začasno do dokončne odločitve v predmetnem pravdnem postopku, omogoči normalna raba v najem vzetega prostora v skladu z najemno pogodbo za izvajanje svoje gospodarske dejavnosti. Pri tem pa bo tudi ponovno pretehtalo ostale pogoje, potrebne za izdajo začasne odredbe.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in odločanje vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretja točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

12. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP) 1 (2) Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. (3) Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Tretji odst. 270. člena pa določa:„Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.“