Jedro

Ker je tožnik za isto obdobje, za katero je bil na podlagi pravnomočne odločbe upravičen do denarne socialne pomoči, prejel lastni dohodek (nadomestilo za invalidnost), je tožena stranka za to obdobje utemeljeno presojala tožnikovo upravičenost do denarne socialne pomoči z novo odločbo, s katero je znižala znesek denarne socialne pomoči in odločila, da je tožnik razliko oziroma neupravičeno prejeto socialno pomoč dolžan vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 18. 11. 2009 in odločba Centra za socialno delo ... št. ... z dne 12. 2. 2008 oziroma podredno, da se ti dve odločbi razveljavita in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje. Navaja, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) in bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 15. točki 2. odstavka ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov, nekateri razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Nadalje navaja, da prihodek v obliki nadomestila za invalidnost ne predstavlja takšne vrste dohodka, ki ga bi ga bilo moč po 39. in 39. a členu Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92, s spremembami, v nadaljevanju ZSV) šteti med dohodke, ki jih je upravičenec dolžan vrniti. Pravica do nadomestila za invalidnost je bila priznana od 19. 9. 2007 dalje z odločbo z dne 28. 12. 2007 in je prejel poračun nadomestila za invalidnost v višini 785,69 EUR šele 31. 1. 2008. Poračun se res nanaša na obdobje od 19. 9. 2007 do 31. 1. 2008, vendar dejansko tega dohodka v tem času ni prejel, temveč ga je prejel šele 31. 1. 2008. Meni, da določbe 41. člena ZSV ni mogoče uporabiti, ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči. Prav tako niso izpolnjeni pogoji po 39. členu ZSV, ker ni lažno prikazoval podatkov, ali jih zamolčal ali jih nepravočasno sporočil. CSD je o prejetem nadomestilu za invalidnost obvestil že 30. 1. 2008. Niti niso izpolnjeni pogoji po 39. a členu ZSV, saj tožnik po izdaji odločbe ni prejel lastnega dohodka za isto obdobje, kot mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, prihodek je dejansko prejel šele 31. 1. 2008. Meni, da je ves čas prejemanja denarne socialne pomoči izpolnjeval pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, kot to določa 37. člen ZSV, tožnik je sporočal vse dohodke in prejemke kot tudi vsa dejstva in okoliščine ter spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči. Za predmetno zadevo so bistvene okoliščine, ali je toženec izpodbijano sodbo izdal upravičeno oziroma ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo takšne odločbe. V danem primeru niso nastopile okoliščine, ki bi opravičevale izdajo drugačne odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči, izpodbijana sodba pa se do takšnih zaključkov ni opredelila. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je pomembno zgolj datumsko, kdaj naj bi nekdo bil upravičen do dohodka, s predmetnim dohodkom pa ne more razpolagati. Takšen zaključek je v nasprotju s temeljnimi načeli socialne varnosti in upravičenja do denarne socialne pomoči. Sklicuje se na 2. in 50. člen Ustave RS in na 10. in 19. člen ZSV. Navaja, da je iz splošnih definicij denarne socialne pomoči in pogojev za pridobitev pravice razvidno, da se za presojo pridobitve pravice vedno upoštevajo prejemki, ki jih določen prosilec v določenem obdobju ima na razpolago za preživetje. V skladu s 27. a členom ZSV je potrebno pri presoji upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevati premoženjsko stanje tožnika v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve, ki je bila v konkretnem primeru vložena že dne 8. 8. 2007. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo in navaja, da so sicer pravilne ugotovitve, da stroški tožnika v končni fazi bremenijo proračun glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč, vendar bi moralo sodišče v izreku odločiti tudi v kolikšni višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ne vpliva na samo odločitev.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Neutemeljen je tudi neargumentirani očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki.

Iz listin v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) št.... z dne 20. 8. 2007 priznana denarna socialna pomoč v višini 205,57 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2007 do 29. 2. 2008. Dne 12. 2. 2008 pa je CSD na podlagi tožnikovega obvestila z dne 30. 1. 2008, da je od 19. 9. 2007 dalje upravičen do nadomestila za invalidnost po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 12. 2007, po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je odločbo z dne 20. 8. 2007 odpravil in ponovno odločil o denarni socialni pomoči za obdobje od 1. 9. 2007 do 29. 2.2008. Pri tem je zneske denarne socialne pomoči odmeril ob upoštevanju lastnega dohodka (nadomestila za invalidnost), ki ga je tožnik prejel za isto obdobje, kot je bil upravičen do denarne socialne pomoči. Tako je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 9. 2007 do 31. 10. 2007 upravičen do denarne socialne pomoči v višini 205,57 EUR mesečno, od 1. 11. 2007 do 31. 12. 2007 v višini 38,78 EUR mesečno in od 1. 1. 2008 do 23. 2. 2008 v višini 46,18 EUR mesečno. Hkrati je bilo odločeno, da je tožnik neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 500,37 EUR dolžan vrniti v roku 30 dni po dokončnosti odločbe na račun CSD, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 18. 11. 2009 zavrnjena kot neutemeljena. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da bi bili ob pravilni uporabi materialnega prava zneski denarne socialne pomoči še nižji, kot so bili odmerjeni s prvostopenjsko odločbo, in bi bil posledično znesek preplačila višji, vendar v skladu s 5. odstavkom 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) drugostopenjski organ ni smel poseči v prvostopenjsko odločbo. Navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje.

Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah ZSV. Po 1. odstavku 39. a člena ZSV lahko center za socialno delo v roku iz prvega odstavka prejšnjega člena (3 leta po dokončnosti odločbe) po uradni dolžnosti prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči tudi v primeru, ko upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. V skladu s 3. odstavkom istega člena center za socialno delo odpravi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel za to obdobje, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.

V zvezi z vrnitvijo neupravičeno prejete denarne socialne pomoči pa je podlaga za odločitev podana v 41. členu ZSV. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da je denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi tretjega odstavka 36. d, 39. in 39.a člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. Po 2. odstavku istega člena center za socialno delo odloči o vračilu neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe iz prejšnjega odstavka v istem postopku. V skladu s 3. odstavkom istega člena pa je upravičenec dolžan neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je CSD upravičeno začel postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti, kot pravno podlago citiralo 39. člen ZSV, kar je materialno pravno zmotno, vendar le-to ne vpliva na pravilnost odločitve. Pravna podlaga za odločitev je namreč podana v citiranem 39. a členu ZSV. Glede na navedeno, so zato tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo 39. člena ZSV, neutemeljene. S tem, ko je tožnik za obdobje, za katerega mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč z odločbo z dne 20. 8. 2007 (za obdobje od 1. 9. 2007 do 28. 2. 2008) prejel tudi nadomestilo za invalidnost po odločbi ZPIZ-a z dne 28. 12. 2007, je izpolnjen dejanski stan po citiranem 39. a členu ZSV. Poračun nadomestil za invalidnost, ki je bil opravljen za obdobje od 19. 9. 2007 do 31. 1. 2008, je bil tožniku sicer res izplačan šele 31. 1. 2008 (odločba o nadomestilu za invalidnost je bila izdana šele dne 28. 12. 2007), vendar se je že sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da je bistveno, za katero obdobje so bili upravičencu do denarne socialne pomoči izplačani dohodki in ne kdaj so bili ti dohodki izplačani. V tem primeru je CSD tožniku odločbo o pravici do nižje denarne socialne pomoči izdal dne 12. 2. 2008, to pa je že po tem, ko je tožnik prejel poračun nadomestil za invalidnost, kar pomeni, da je tožnik tudi dejansko že razpolagal z izplačanimi nadomestili. Bistveno za odločitev torej je, da je tožnik do nadomestila za invalidnost upravičen od 19. 9. 2007 dalje in so bila dne 31. 1. 2008 nadomestila za invalidnost tudi dejansko izplačana za nazaj, torej za obdobje od 19. 9. 2009 do 31. 1. 2008, kar pa se pokriva z obdobjem upravičenosti do denarne socialne pomoči. Takšna odločitev pa tudi ni v nasprotju s temeljnimi načeli socialne varnosti, kot to navaja tožnik. S tem, ko je bila tožniku denarna socialna pomoč ponovno odmerjena od 19. 9. 2007 do 28. 2. 2008 ob upoštevanju lastnega dohodka, ki ga je tožnik prejel za isto obdobje, se še vedno zagotavlja namen dodelitve denarne socialne pomoči, ki je v tem, da se upravičencu zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (19. člen ZSV).

Pritožbene navedbe, da je potrebno pri presoji upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevati premoženjsko stanje tožnika v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve (27. a člen ZSV), ki je bila v konkretnem primeru vložena že dne 8. 8. 2007, so neutemeljene. V dani zadevi namreč ni šlo za presojo upravičenosti do denarne socialni pomoči na podlagi zahteve upravičenca, kjer se v skladu z navedenim členom upošteva premoženjsko stanje v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve, temveč je šlo v skladu z 39. a členom ZSV za ponovno presojo upravičenosti do denarne socialne pomoči na podlagi spremenjenih okoliščin (pridobitev lastnega dohodka za isto obdobje kot je bila dodeljena denarna socialna pomoč), pri čemer uporaba 27. a člena ZSV ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo neupravičeno prejete denarne socialne pomoči po 41. členu ZSV. Denarna socialna pomoč, ki jo je tožnik prejel z odločbo CSD z dne 20. 8. 2007, katera je bila z odločbama, ki sta bili predmet sodne presoje, glede na zgoraj navedeno, pravilno odpravljena na podlagi 3. odstavka 39. a člena ZSV, je v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe izdane v postopku odprave, neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. Pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ni moč govoriti o neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči, so tako neutemeljene. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in pritožba višine tudi ne izpodbija, znaša znesek neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, katero je tožnik dolžan vrniti v 30 dneh po dokončnosti odločbe (3. odstavek 41. člena ZSV), 500,37 EUR.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, da bi moralo sodišče v izreku glede stroškov odločiti tudi, v kolikšni višini stroški tožnika bremenijo proračun. Tožniku je bila namreč z odločbo št. BPP 13/2010 z dne 26. 1. 2010 odobrena brezplačna pravna pomoč. V tej odločbi je bilo odločeno (2. točka), da mora odvetnica strokovni službi za BPP vrniti napotnico v roku 8 dni po opravljeni pravni pomoči skupaj z izvirnikom stroškovnika. Takšna odločitev temelji na določbi 40. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) ki določa, da v primeru, če stroškovnika v danem roku po opravljeni storitvi ne bo predložil strokovni službi za BPP, izvajalec brezplačne pravne pomoči ni upravičen do storitev plačila brezplačne pravne pomoči. V skladu s 6. odstavkom istega člena pa organ za brezplačno pravno pomoč odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice. Iz citiranih določb torej izhaja, da o povrnitvi stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči odloči organ za brezplačno pravno pomoč v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, zaradi česar ni odločilno, da sodišče prve stopnje v tem sporu v izreku sodbe ni določilo višine stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.