Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe glede sestankov zavrnilo z ugotovitvijo, da so bile delovne naloge in obveznosti vnaprej določene s tedenskimi in mesečnim razporedom, in da so bili sestanki namenjeni le krajšim informacijam, povezanim z nemotenim delovanjem vojaške misije. Vendar pa je tožnik v zvezi s sestanki zatrjeval (in izpovedal), da je s poveljnikom voda vsakodnevno opravljal sestanke, na katerih je prevzemal naloge in mu poročal o izvršenih nalogah, da mu je pomagal pri načrtovanju in usposabljanju ter da je v času odsotnosti poveljnika voda vodil sestanke s podrejenimi vojaki. Tožnik je torej zatrjeval dodatne obveznosti iz naslova opravljanja specifične funkcije na misiji, kar je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 lahko bistveno pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih. Sodišče prve stopnje bi zato do teh navedb moralo zavzeti jasno stališče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2.728,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka sodbe in sklepa je ustavilo postopek za znesek 690,03 EUR s pripadki in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.728,95 EUR za čas od 23. 9. 2013 do 18. 4. 2014. V III. točki izreka sodbe in sklepa je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 923,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka na misiji KFOR ... zagotovila tedenski počitek. Trdi, da je bil kot enotovni in vodni podčastnik ves čas trajanja misije odgovoren za nemoteno delovanje voda. Tudi na proste dni se je pripravljal na naslednjo nalogo, skrbel za zagotavljanje materialno tehničnih sredstev, opravljal preglede orožja in nadzoroval enoto, ki je šla tistega dne na teren. Predstavljal je vez med poveljniki voda in poveljniki oddelkov. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik za vsak dan, ki je v evidenci zabeležen kot prost, našteti konkretne naloge, ki jih je opravljal. Izpostavlja izpoved poveljnika oddelka A.A., da je tožnika seznanjal z nalogami podrejenih delavcev. Navaja, da je na vsakodnevnih sestankih s poveljnikom voda prevzemal naloge in mu poročal o izvršenih nalogah, da je skrbel za enote, ki so prihajale in odhajale iz terena, ter nadziral preglede pred patruljo, pri čemer so dnevno na teren odhajale tudi do štiri patrulje. Vse navedeno potrjuje izpoved priče A.A.. Sklicuje se na izpoved priče B.B., da je tožnik v času njegovega letnega dopusta prevzel vse obveznosti poveljnika voda, kar pomeni, da je bil prisoten pri nadzoru vsake enote patrulje. To, da je imel tožnik kot enotovni podčastnik zelo specifično nalogo, da je imel več nalog kot ostali in bil odgovoren za to, da je delo znotraj voda potekalo nemoteno, potrjujeta tudi izpovedi prič C.C. in B.B.. Po njegovem mnenju dodatek k plači, ki ga je prejemal zaradi opravljanja dela enotovnega podčastnika, tožene stranke ni razbremenil obveznosti, da tožniku zagotovi tedenski počitek. Navaja, da je bila obvezna udeležba na sestankih, ki sta jih vodila tožnik ali poveljnik voda B.B.. Na teh sestankih ni le prejemal informacij, temveč je tudi preverjal, ali so prisotni vsi poveljniki oddelkov, odsotnemu poveljniku pa je nato osebno prenesel vse potrebne informacije. Zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 31/2019 zato ni primerljiva obravnavani zadevi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je sam odločil, kdaj bo čistil orožje in prostore, saj so mu bile vse naloge na proste dneve odrejene s strani poveljnika voda. Izpostavlja, da je sodišče v vseh istovrstnih zadevah pričo B.B. ocenilo kot neverodostojno, glede evidenc tožene stranke pa ugotovilo, da ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zato različno obravnavalo istovrstne primere, ki temeljijo na enakem dejanskem stanju, kar je z vidika ustavno zagotovljenih pravic nedopustno. Ravno zato, ker je evidence pripravljal sam, ve, da so v njih zabeležene le operativne naloge. Trdi, da je bilo v primerljivih zadevah sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 534/2018 in IV Pd 710/2018 ugotovljeno, da sta bila poveljnika oddelka (tožniku podrejena vojaka) nepretrgoma na razpolago delodajalcu. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Po njegovem mnenju pripravljalne vloge tožene stranke z dne 7. 5. 2019, 23. 5. 2019 in 18. 7. 2019 niso bile potrebne, saj je tožena stranka vsa relevantna dejstva navedla že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje za nasprotno presojo ni navedlo ustreznih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Za čas misije je bil razporejen na formacijsko dolžnost enotovni podčastnik, pri čemer je dela in naloge opravljal kot podčastnik enotovni podčastnik. V tem sporu je od tožene stranke zahteval odškodnino za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mu je tožena stranka na misiji v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni zagotovila pravico do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je imel tožnik na misiji KFOR ... na formacijski dolžnosti enotovni podčastnik več obveznosti in odgovornosti kot ostali (podrejeni) pripadniki. To je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, nato pa v zvezi s tem zmotno štelo kot bistveno, da so bile tožnikove obveznosti iz naslova vodstvene formacijske dolžnosti ustrezno "finančno ovrednotene" že v obliki dodatka za poveljevanje. Pritožba utemeljeno opozarja, da izplačilo tega dodatka ne vpliva na pravico tožnika do tedenskega počitka na misiji.

8. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS sicer res izhaja, da upoštevanje pravil hišnega reda in druga opravila, povezana s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini, ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini.1 Vendar pa je tožnik v obravnavani zadevi poleg takšnih opravil (čiščenje prostorov, nošenje uniforme itd.) med drugim zatrjeval (in izpovedal) tudi to, da je zaradi opravljanja funkcije enotovnega in vodnega podčastnika vsakodnevno izvajal nadzor nad delom oddelčnih podčastnikov, za usposobljenost katerih je bil odgovoren, ter da je tudi na domnevno proste dneve opravljal nadzor nad enotami, ki so odhajale in prihajale s terena. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni ustrezno opredelilo, temveč jih je zavrnilo z ugotovitvijo, da niti tožnik niti priči C.C. in A.A. niso izpovedali, da bi tožnik posebne obveznosti in odgovornosti moral opravljati ravno na dneve, ki so bili označeni kot prosti. Tej ugotovitvi pritožba utemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče C.C., da tožnika prosti dan ni "odvezal" njegovih odgovornosti iz naslova opravljanja vodstvene formacijske dolžnosti in da je moral tožnik za vsako od ekip na terenu vedeti, kaj se z njo dogaja. Tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je moral naloge, ki so po njegovem mnenju pomenile kršitev njegove pravice do tedenskega počitka (priprava na naslednjo nalogo, pregledovanje orožja, nadzorovanje enot, ki so prihajale in odhajale s terena) opravljati na domnevno proste dni. Tožnik v pritožbi utemeljeno vztraja pri navedbah, da je v času letnega dopusta poveljnika voda B.B., poleg svojih, opravljal še vse njegove obveznosti. Te navedbe so predvsem glede na izpoved priče A.A., da so morali poveljniki oddelkov vsakič, ko je šla patrulja na teren, o tem poročati bodisi tožniku bodisi poveljniku voda (B.B.), pomembne pri presoji, ali je bil tožniku na misiji zagotovljen tedenski počitek v trajanju neprekinjenih 24 ur.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo kot bistveno, da je bil ravno tožnik (skupaj s poveljnikom voda B.B.) zadolžen za pripravo evidenc opravljanja dela, v katerih so bili za vsakega pripadnika določeni dnevi označeni kot prosti. Tožnik je namreč kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljeval z opravljanjem t. i. neoperativnih nalog, v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2019 pa je izrecno navedel, da so bile v evidencah zabeležene le t. i. operativne naloge. Glede na navedeno ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pojasnil, zakaj je zase v evidenci določene dneve označil kot proste, če je menil, da mu tedenski počitek ni zagotovljen. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi dejanski ugotovitvi, da tožnik ni izpovedal, da so mu bile zatrjevane naloge odrejene ravno na dan tedenskega počitka. To je izpovedal na naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2019 (stran 6, 7 in 9 zapisnika o prepisu zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 3. 9. 2019).

10. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe glede sestankov zavrnilo z ugotovitvijo, da so bile delovne naloge in obveznosti vnaprej določene s tedenskimi in mesečnim razporedom, in da so bili sestanki namenjeni le krajšim informacijam, povezanim z nemotenim delovanjem vojaške misije. Vendar pa je tožnik v zvezi s sestanki zatrjeval (in izpovedal), da je s poveljnikom voda vsakodnevno opravljal sestanke, na katerih je prevzemal naloge in mu poročal o izvršenih nalogah, da mu je pomagal pri načrtovanju in usposabljanju ter da je v času odsotnosti poveljnika voda vodil sestanke s podrejenimi vojaki. Tožnik je torej zatrjeval dodatne obveznosti iz naslova opravljanja specifične funkcije na misiji, kar je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 lahko bistveno pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih. Sodišče prve stopnje bi zato do teh navedb moralo zavzeti jasno stališče, ker tega ni storilo, pa je zaključek, da tožnikova pravica do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih ni bila kršena, vsaj preuranjen.

11. Ker izpodbijana odločitev zaradi zmotne materialno pravne presoje sodišča prve stopnje ne vsebuje stališč do vseh nalog, ki so po navedbah tožnika pomenile kršitev njegove pravice do tedenskega počitka, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka in izpodbijani del sklepa v III. točki izreka razveljavilo (razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj ob upoštevanju izpostavljenih stališč dopolni dokazni postopek oziroma dejanske ugotovitve ter ponovno presodi utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem naj upošteva, da tožnikove navedbe o tem, da je bil zaradi opravljanja vodstvene formacijske dolžnosti ves čas misije (torej tudi na dneve, ki so bili v evidenci beleženi kot prosti) odgovoren za nemoteno delovanje njegovega voda in da je zato moral tudi na te dni opravljati naloge, povezane z njegovo funkcijo, predstavljajo zadostno trditveno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da nakazanih večjih bistvenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju samo ne more dopolniti oziroma da je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

13. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tožnikovih pritožbenih navedb, s katerimi uveljavlja kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep začne teči naslednji dan po prenehanju veljavnosti ukrepov iz Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ, Ur. l. RS, št. 36/2020 in 61/2020), kar ugotovi Vlada RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS, s tem, da ukrepi iz tega zakona veljajo najdlje do 1. 7. 2020 (2. do 4.a člen ZZUSUDJZ).

1 Glej npr. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018.