Jedro

Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo XII K 70773/2025 z dne 17. 2. 2026 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob upoštevanju omilitvenih določil na temelju druge alineje 50. člena in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je po četrtem odstavku 209. člena KZ-1 izreklo kazen 7 (sedem) mesecev zapora, v katero se na podlagi 56. člena KZ-1 všteje čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od dne 25. 9. 2025 od 12.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2.Sodbo sodišča prve stopnje zaradi odločitve o kazenski sankciji s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu izrečeno kazen zapora zniža za 1 (en) mesec.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Skozi pritožbena izvajanja zagovornik izraža mnenje, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija, tj. kazen zapora sedem mesecev, v katero se mu všteje čas, ki ga je prebil v priporu od dne 25. 9. 2025 (od 12.30 ure dalje), prestroga, saj je kaznivo dejanje po tem, ko mu je to dopuščalo zdravstveno stanje, priznal. Ob obdolženčevi želji praznovati velikonočne praznike s svojci ter v zvezi s tem pritožbenemu predlogu po znižanju kazni zapora za en mesec, zagovornik pripominja, da bo obdolženi sicer čez dva meseca prestal celotno zaporno kazen.

5.Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove. Kot prvo zagovornik ne upošteva, da je za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 zakonodajalec predpisal kazen zapora od 1 (enega) do 8 (osem) let, pri čemer je to kazen na podlagi 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mogoče omiliti do 3 (treh) mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona ponudilo izčrpno razlogovanje.

6.Zagovornik obdolženega prezre, da je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje pri odmeri in izreku prostostne kazni obdolženemu kazen 7 (sedem) mesecev zapora izreklo ob uporabi omilitvenih določil, torej pod spodnjo mejo za obravnavani delikt zakonsko predpisane kazni zapora. V obilni meri je tako že upoštevalo olajševalni okoliščini priznanja krivde in obžalovanja kaznivega dejanja. Pritožbeno zavzemanje za še dodatno znižanje kazni zapora na zgolj šest mesecev, je zatorej neutemeljeno. Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil in konkretnih okoliščinah kaznivega dejanja (49. člen KZ-1), namreč tudi pritožbeno sodišče ne najde podlage za še dodatno znižanje obdolženemu izrečene kazni zapora, za kar se brez uspeha zavzema njegov zagovornik. Glede na tehtne razloge, ki jih je v skopem, a še zadostnem obsegu ponudilo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno prikazovanje, da je bila obdolženemu izrečena previsoka kazen zapora, zato ne more vzdržati kot prepričljivo.

7.Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo povsem ustrezno kazen zapora, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega A.A. vsled pretečega ogrožanja lastnega preživljanja plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).