Jedro

V situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Če je državni tožilec obtrožbo na predobravnavnem naroku dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče pogojnih obsodb ne prekliče, je slednje v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP na tak predlog vezano, saj če gre za sodbo na podlagi priznanja krivde ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu A. A. ob upoštevanju nespremenjenih kazni: - štiri mesece zapora, določena za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 (točka 1 izreka); - tri mesece zapora, določena za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 (točka 2 izreka); - šest mesecev zapora, določena za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1 (točka 3 izreka); izreče

enotna kazen eno leto zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od 17. 2. 2020 od 11.18 ure do 11. 8. 2020 do 13.10 in od 15. 9. 2020 od 9.45 ure dalje ter del že prestane kazni.

Po drugem in četrtem odstavku 59. člena KZ-1 se pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 z dne 28. 8. 2018, pravnomočna istega dne, ter Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019 z dne 4. 12. 2019, pravnomočna dne 17. 12. 2019, ne prekličeta.

Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 se obsojencu čas prestajanja kazni zapora po sodbi III K 10343/2020 ne šteje v preizkusni dobi, določeni s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 ter Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil na podlagi priznanja krivde s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 ter omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Zanje mu je sodišče določilo, v enakem vrstnem redu, kazni štiri mesece, tri mesece in šest mesecev zapora. Sodišče je preklicalo pogojni obsodbi, obsojencu izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 z dne 28. 8. 2018, pravnomočno istega dne, s katero mu je bila določena enotna kazen dveh let zapora in preizkusna doba pet let, ter s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019 z dne 4. 12. 2019, pravnomočno dne 17. 12. 2019, s katero mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Nato je obsojencu izreklo enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno enotno kazen je sodišče vštelo čas pridržanja in pripora od dne 17. 2. 2020 od 11.18 ure do dne 11. 8. 2020. Razsodilo je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca B. B. ter obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračuna.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ob odločanju o pritožbi obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v odločbi o vštetju pripora v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od dne 17. 2. 2020 od 11.18 ure do dne 11. 8. 2020 do 13.10 ure ter od dne 15. 9. 2020 od 9.45 ure dalje. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja uvodoma, „iz vseh razlogov na podlagi 420. člena ZKP“. Bistvo uveljavljanih kršitev je, da naj bi prvostopenjsko sodišče s preklicem pogojnih obsodb po drugem odstavku 59. člena KZ-1 prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako, da obsojencu izreče enotno kazen 12 (dvanajst) mesecev zapora, oziroma da sodbo višjega sodišča razveljavi v odločbi o kazenski sankciji in vrne zadevo temu sodišču v novo odločitev.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Meni, da s tem, ko je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojni obsodbi, ne da bi državni tožilec za primer priznanja krivde obsojenca to predlagal, ni „napačno uporabilo materialnega prava“. Opozarja, da v obravnavani zadevi ni šlo za sporazum o priznanju krivde, ko bi se po prvem odstavku 450.b člena ZKP obsojenec in državni tožilec lahko dogovorila o kazni, pač pa za priznanje krivde na predobravnavnem naroku. Sodišče je dolžno upoštevati določbe o preklicu pogojne obsodbe, saj bi sicer prekršilo kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka navaja, da se obdolženec s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava. Meni tudi, da so zatrjevanja vložnika o zavedenosti obsojenca na predobravnavnem naroku, ki naj bi mislil, da bo sodišče sledilo tožilčevemu predlogu, da naj pogojnih obsodb ne prekliče, protispisne in neutemeljene. Pri tem se vrhovna državna tožilka sklicuje na vsebino zapisnika o predobravnavnem naroku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri razlogih in predlogu zahteve.

B.

6. Zahteva po vsebini zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP (sodišče je z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu) v povezavi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP (ki v relevantnem delu sodišču prepoveduje izreči strožjo sankcijo od predlagane). Bistvo očitka je, da je prvostopenjsko sodišče v situaciji fakultativnega preklica pogojnih obsodb po drugem odstavku 59. člena KZ-1 prekoračilo (kaznovalni) predlog državnega tožilca, ki ga je ta podal na predobravnavnem naroku. Iz zahteve je zaradi grajane odločitve sodišča mogoče razbrati tudi zatrjevanje procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, in sicer kršitev ustavnih jamstev obdolženca v kazenskem postopku oziroma pravice do poštenega postopka.

7. Iz navedb zahteve in vsebine spisa izhaja, da je državni tožilec na predobravnavnem naroku obtožbo dopolnil s kaznovalnim predlogom. Sodišču je „za primer, če obtoženec krivdo po obtožbi prizna“, predlagal višino zaporne kazni za vsako od treh v obtožbi očitanih kaznivih dejanj in izrek enotne kazni dvanajst mesecev zapora. Na vprašanje predsednice senata je izjavil, da ne predlaga preklica pogojnih obsodb. Zatem je obsojenec krivdo po obtožbi za očitana kazniva dejanja priznal in sodišče je priznanje krivde sprejelo. Sledilo je predlogu državnega tožilca glede višine posamičnih določenih kazni zapora, ne pa tudi glede nepreklica pogojnih obsodb; obsojencu je tako preklicalo dve pogojni obsodbi in mu izreklo enotno kazen tri leta zapora.

8. Obsojenec je obravnavana kazniva dejanja storil v času preizkusnih dob po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 ter Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019. Glede na kazni, ki jih je sodišče določilo za obravnavana kazniva dejanja, gre za situacijo t.i. fakultativnega preklica pogojne obsodbe, ko sodišče šele na podlagi celovite presoje vseh v drugem odstavku 59. člena KZ-1 določenih okoliščin kaznivih dejanj in storilca oceni, ali je preklic pogojne obsodbe potreben ali ne.

9. Po drugem odstavku 269. člena ZKP lahko državni tožilec v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo; predlaga lahko omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Sodišče pa v sodbi na podlagi priznanja krivde, s katero se obtoženec spozna za krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Predpostavka, pod katero učinkuje prepoved sodišču izreči strožjo kazensko sankcijo od predlagane, je zakonitost tožilčevega kaznovalnega predloga1. 10. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča določba šestega odstavka 285.č člena ZKP sodišču ob samostojnem priznanju krivde (v nasprotju s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde) dopušča izrek ugodnejše kazenske sankcije od predlagane2. Drugačna stališča vložnika so za obravnavano odločitev nerelevantna, saj je na podlagi navedb zahteve mogoče razumeti, da ima prepoved sodišču iz šestega odstavka 285.č člena ZKP tako pri sodbi na podlagi priznanja krivde (285.č člen ZKP) kot pri sodbi na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde (450.č člen ZKP) enak učinek, in sicer, da je sodišče na tožilčev kaznovalni predlog vezano v celoti.

11. Vrhovno sodišče v dosedanji sodni praksi še ni presojalo učinka prepovedi sodišču, da ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, iz šestega odstavka 285.č člena ZKP v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1). Zato je stališče višjega sodišča, da v skladu s sodno prakso sodišče na tožilčev predlog za nepreklic pogojnih obsodb ni vezano, zmotno (tč. 12 sodbe)3. Predvsem pa je takšno stališče v nasprotju s pravico do poštenega postopka, kar utemeljeno uveljavlja tudi zahteva. Obdolžencu mora biti namreč pravica do poštenega postopka zagotovljena tudi v postopku na podlagi priznanja krivde, saj se s priznanjem krivde temu temeljnemu procesnemu jamstvu ne odpove4. 12. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da se obdolženec s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava5. Toda v konkretnem primeru gre za situacijo fakultativnega preklica pogojnih obsodb po drugem odstavku 59. člena KZ-1, kar pomeni, da zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre, glede na relevantne okoliščine obdolženca in kaznivega dejanja, za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Presoja državnega tožilca, da v obravnavani zadevi preklic pogojnih obsodb ni potreben, je torej znotraj pogojev in meja 59. člena KZ-1. Slednji je v zaključni besedi obrazložil, da preklica ne predlaga zato, ker je obsojenec krivdo po obtožbi v celoti priznal in ker je pojasnil svojo osebnostno dozorelost, ki jo je doživel v „zaporu“, kar kot tožilec ceni.

13. Obsojenec je bil s takšnim zakonitim kaznovalnim predlogom seznanjen, še preden je krivdo priznal, kar pomeni, da je bil glede na učinek prepovedi sodišču iz šestega odstavka 285.č člena ZKP seznanjen z maksimalno možnim obsegom kazenske sankcije, ki mu preti ob priznanju krivde, to pa je (enotna) kazen enega leta zapora ter nepreklic pogojnih obsodb. Dejstvo, da se je predlog državnega tožilca, naj sodišče ne prekliče pogojnih obsodb, nanašal na že pravnomočne predhodne obsodbe in ne na kazniva dejanja, ki so bila predmet obravnavanega kazenskega postopka, v obravnavani situaciji ni odločilno, saj je bil tožilčev kaznovalni predlog podan kot celota in kot takega ga je ob odločitvi, ali bo krivdo za obravnavana kazniva dejanja priznal ali ne, presojal tudi obsojenec. Del zakonitega kaznovalnega predloga pa je bila odločitev, da se pogojne obsodbe ne prekličejo. Tako je tudi iz zahteve mogoče razbrati, da se je obsojenec „v zameno za ponujeno ugodnost tožilca odpovedal vsem procesnim jamstvom, ker je računal na pošten postopek, in sicer, da mu bo sodišče izreklo kazensko sankcijo, ki jo je obdolženec sprejel v zameno za priznanje krivde“. Navedeno je v skladu s temeljnimi izhodišči instituta priznanja krivde, da obdolženec s tem, ko se (prostovoljno) odpove določenim procesnim pravicam, praviloma doseže izrek sankcije, ki je zanj bolj ugodna, kot če se ne bi izrekel za krivega.

14. Tokratna odločitev Vrhovnega sodišča ni nasprotju s stališčem, ki ga je oblikovalo v zadevi I Ips 23239/2014 z dne 16. 6. 20166 in na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, in sicer, da ni v prosti presoji sodišča, ali bo določbe o preklicu (obligatornem ali fakultativnem) upoštevalo, ampak jih je dolžno upoštevati. Bistvo je, da je sodišče dolžno odločiti o preklicu, v situaciji fakultativnega preklica pa zakonita uporaba določbe 59. člena KZ-1 ne pomeni, da pogojno obsodbo tudi mora preklicati. V konkretnem primeru bi odločitev sodišča v mejah tožilčevega kaznovalnega predloga pomenila največ izrek (enotne) zaporne kazni za obravnavana kazniva dejanja v trajanju dvanajst mesecev (pravilno: enega leta) ter odločitev, da se pogojni obsodbi ne prekličeta, kar je v skladu z drugim in četrtim odstavkom 59. člena KZ-1. 15. Navedb zahteve, ki se nanašajo na situacijo, v kateri bi bil preklic pogojne obsodbe obvezen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), Vrhovno sodišče ni presojalo, saj za odločitev o obravnavani zadevi niso relevantne.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči z odločbo o kazenski sankciji, konkretno z odločbo o preklicu pogojnih obsodb in z izrekom enotne kazni tri leta zapora, prekršili obsojenčevo pravico do poštenega sodnega postopka, ki je hkrati tudi kršitev kazenskega zakona na način iz 5. točke 372. člena ZKP v povezavi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP. Pravilna uporaba zakona in odprava kršitev sta narekovala ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v odločbi o kazenski sankciji v skladu s predlogom državnega tožilca na predobravnavnem naroku, kar predlaga tudi vložnik zahteve, in sicer da se obsojencu ob upoštevanju kazni, določenih za obravnavana kazniva dejanja (štiri, tri in šest mesecev zapora), v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, izreče enotna kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od 17. 2. 2020 od 11.18 ure do 11. 8. 2020 do 13.10 in od 15. 9. 2020 od 9.45 ure dalje ter del že prestane kazni. Vrhovno sodišče je odločilo, da se po drugem in četrtem odstavku 59. člena KZ-1 pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 z dne 28. 8. 2018, pravnomočna istega dne, ter Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019 z dne 4. 12. 2019, pravnomočna dne 17. 12. 2019, ne prekličeta. Odločba, da se čas prestajanja kazni zapora po tej sodbi ne šteje v preizkusni dobi, določeni s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 43178/2017 ter Okrajnega sodišča v Postojni II K 64452/2019, pa temelji na četrtem odstavku 59. člena KZ-1. 17. Ker je vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel, Vrhovno sodišče ni določilo sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP).

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021. 2 Vrhovno sodišče je tudi večkrat presojalo, katera od sankcij (predlagana ali izrečena) je za obsojenca strožja oziroma milejša. Prim. sodbe I Ips 54331/2011 z dne 26. 9. 2013, I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2014, I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015, I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2019, I Ips 46221/2019 z dne 30. 9. 2021. 3 Če pa je pritožbeno sodišče izhajalo iz lastne sodne prakse, je ni citiralo oziroma predstavilo argumentov, na katere se opira. 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017, ko je sodišče spremenilo alternativni način izvršitve kazni (delo v splošno korist) v zaporno kazen, potem ko je bilo ob sprejemu priznanja krivde na podlagi tosmernega tožilčevega kaznovalnega predloga znano, da je obsojenec na prestajanju druge zaporne kazni in da dela v splošno korist objektivno ne bo mogel opraviti. Vrhovno sodišče je navedlo, da je odločitev sodišča o spremembi načina izvršitve kazni (med drugim) v nasprotju s pravico do poštenega postopka in v nasprotju s temeljnimi izhodišči instituta o priznanju krivde. 5 Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013, v kateri se je Vrhovno sodišče opredelilo do vprašanja, ali je napačna pravna opredelitev kaznivega dejanja dovoljen razlog za vložitev zahteve v primeru sodbe na podlagi priznanja krivde, ali pa obdolženec s priznanjem krivde prizna tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja in je sodišče posledično vezano na pravno opredelitev iz obtožnega akta. 6 Šlo je sicer za obratno situacijo od obravnavane, ker je državni tožilec predlagal preklic pogojnih obsodb, pa sodišče temu ni sledilo, torej je obsojencu izreklo milejšo sankcijo od predlagane, kar je v skladu s šestim odstavkom 285.č člena ZKP.